Jedro

Fizičnih oseb, kot morebitnih bodočih sodelavcev, tožnik ne more označevati za svoj (zavodov) personalni substrat, katerega strokovne reference naj bi bile pomembne za presojo razpisnega pogoja iz tretje alinee 3.1. točke javnega razpisa. Navedene fizične osebe namreč strokovnih referenc (na katere bi se tožnik mogel z uspehom sklicevati) ne morejo izkazati z delovanjem v okviru tožnika (zavoda) kot njegov personalni substrat, ob tem ko je bil ta ustanovljen (šele) v teku razpisnega postopka. Organa prve in druge stopnje sta pogoj iz tretje alinee 3.1. točke javnega razpisa glede na ostale določbe navedenega razpisa pravilno razlagala. Razlaga navedene določbe v prej podanem pomenu tudi ni protizakonita, saj v ZUJIK in tudi ne v drugem zakonu ni najti določbe, glede na katero bi bila določba tretje alinee 3.1. točke javnega razpisa, kot sta jo razlagala organa, protizakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Mestna občina Kranj, Občinska uprava (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika, oddano na Javni razpis za izbor programskega upravitelja Layerjeve hiše, hiše umetnikov (v nadaljevanju JR). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo v postopku iz uradnih evidenc (AJPES) ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz tretje alinee 3.1. točke Razpisne dokumentacije, da prijavitelj na razpisanem področju v vlogi producenta oziroma organizatorja deluje vsaj dve leti.

Mestna občina Kranj, Župan (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku javnega razpisa predložil tudi obvezno dokazilo – izpolnjeno originalno izjavo prijavitelja o izpolnjevanju pogojev. V tej je navedel, da na razpisanem področju v vlogi producenta oziroma organizatorja deluje vsaj dve leti. Organ pa je v postopku ta pogoj razlagal strogo formalistično in neprimerno glede na predmet javnega razpisa. Vpogledal je namreč v evidence AJPES in ugotovil, da tožnik v konkretni pravno organizacijski obliki deluje šele od 14. 8. 2013 ter zaključil, da tako ne deluje na predmetnem področju vsaj dve leti. Pri tem pa je organ prezrl, da pravno organizacijska oblika predstavlja zgolj formo in kot taka sama po sebi ne more imeti nobenih izkušenj ali referenc; izkušnje oziroma reference ima lahko zgolj tako imenovani personalni substrat tožnika, torej ljudje, ki delujejo v njegovem okviru in ki jih bo ta angažiral za konkretni projekt, ne pa tožnik kot pravna oseba. Tožnik je pri izkazovanju pogoja kadrovske in tehnične zmogljivosti podrobno opisal, s kakšnimi kadri in s kakšnimi izkušnjami s tega področja razpolaga, in te bistveno presegajo formalistični kriterij več kot dveh let delovanja na razpisanem področju. Temu organa v postopku nista oporekala in tožnik šteje to za nesporno. Razlaga razpisnega pogoja s strani organov pa je napačna, protizakonita in protiustavna, saj diskriminatorno in brez razumnega razloga (tega ne pojasni niti drugostopenjski organ) zavrača možnost kandidiranja pravnih oseb oziroma pravno organizacijskih oblik, ki so mlajše od dveh let, čeprav so po vsebini in izkušnjah svojih kadrov več kot usposobljene za izvedbo projekta. Na ta način je tudi onemogočeno združevanje izkušenih posameznikov v ustrezne pravno organizacijske oblike, da bi na takem razpisu sploh lahko kandidirali, saj ta predvideva, da bi se na tako kandidaturo morali pripraviti že dve leti prej. Tožnik meni, da je torej navedeno tolmačenje pogoja javnega razpisa napačno. Če pa bi šlo za pravilno tolmačenje pogoja tretje alinee 3.1. točke JR, pa je diskriminatoren in nezakonit, saj ob zadostnem in zakonitem pogojevanju ustrezne tehnične in kadrovske zmogljivosti povsem po nepotrebnem postavlja še dodaten pogoj najmanj dveh let delovanja v konkretni pravno organizacijski obliki. Tak pogoj po nepotrebnem privilegira starejše pravne osebe, ki se po svojem kadru in vsebinskih izkušnjah v ničemer ne razlikujejo od ostalih (mlajših) kandidatov. Tožnik je v prijavi na razpis podrobno obrazložil, kakšne izkušnje imajo njegovi kadri ter se v celoti sklicuje na te dokumente. Sodišču predlaga, naj upravna akta obeh stopenj v celoti odpravi ter odloči, da se mora postopek izbire ponoviti ob upoštevanju prijave tudi tožnika kot popolne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je organ vlogo tožnika na JR v skladu s 117. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) zavrgel. Zavrača očitek tožnika o nepravilni razlagi pogoja iz tretje alinee 3.1. točke JR. Upravičene osebe, na katere se nanašajo pogoji iz 3.1. točke JR, so jasno in nedvoumno definirane v 2.1. točke JR. V zvezi s tožbenimi navedbami še navaja, da tožniku ni jasno razlikovanje med izpolnjevanjem procesnih pogojev ter vsebinsko obravnavo vloge; vsebinski del vloge tožnika namreč ni bil obravnavan, ob tem ko niso bile izpolnjene procesne predpostavke ter je bila vloga iz tega razloga zavržena. Toženka meni, da so reference, ki se nanašajo na pravno organizacijsko obliko in ne na fizično osebo, zaradi velikosti, specifičnosti in kompleksnosti evropskega projekta (okvirna vrednost razpisanih sredstev znaša 498.500,00 EUR, izbrani kandidat ima dolžnost zagotavljanja treh novih delovnih mest, dosegati mora 8.100 obiskovalcev na letni ravni ….) ustrezen kvalitativni pogoj in primerna predispozicija za uspešno poslovno sodelovanje. Mnenje tožnika, da zadostuje zgolj personalni substrat pravne osebe, je po mnenju toženke zmotno in ne vzdrži pravne in strokovne presoje. Reference so tudi pokazatelj določene stabilnosti in trdnosti poslovnega subjekta na trgu, saj je od njegovega (ne)obstoja primarno odvisna realizacija s pogodbo sprejetih pravic in obveznosti. Toženka se v nadaljevanju sklicuje na nekatere v bistvenem podobne javne razpise ter navaja, da je pri vseh navedenih razpisih kot pogoj zahtevano celo triletno delovanje pravnega subjekta v vlogi producenta oziroma organizatorja. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta v postopku javnega razpisa organa pravilno razlagala in uporabila določbo tretje alinee 3.1. točke JR o upravičeni osebi, zaradi katere je bil tožnik iz postopka izbire izključen ter njegova prijava na JR zavržena oziroma ali je pogoj po navedeni določbi JR protizakonit in protiustaven, ker brez razumnega razloga odreka možnost kandidiranja pravnim osebam oziroma pravno organizacijskim oblikam, ki so mlajše od dveh let ter jih s tem nedopustno diskriminira.

V tretji alinei 3.1. točke JR je (v okviru 3. točke „Pogoji za sodelovanje na razpisu“) določeno, da se na JR lahko prijavijo kot upravičene osebe le kandidati, ki izpolnjujejo pogoj, da na razpisanem področju v vlogi producenta oziroma organizatorja delujejo vsaj dve leti. V 10. točki „Oddaja in dostava predlogov“ pa je (med drugim) določeno, da bo po odpiranju vlog iz nadaljnjega postopka izločena vloga, ki je ni vložila upravičena oseba.

Na podlagi navedenih določb je bil tožniku izdan izpodbijani sklep, da se njegova prijava na JR zavrže, po tem ko je komisija za odpiranje vlog ugotovila, da je po uradnih podatkih AJPES bil tožnik ustanovljen (kot pravna oseba, ki se je prijavila na JR) 14. 8. 2013 oziroma 13 dni pred prijavo na JR (pri čemer navedena okoliščina med strankama ni sporna) ter je organ zaključil, da tožnik tako ne šteje med upravičene osebe, ki po tretji alinei 3.1. točke JR morajo izpolnjevati pogoj, da na razpisanem področju v vlogi producenta oziroma organizatorja delujejo vsaj dve leti.

Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi organa nepravilno razlagala določbo tretje alinee 3.1. točke JR o pogoju, da šteje za upravičeno osebo prijavitelj, ki na razpisanem področju v vlogi producenta oziroma organizatorja deluje vsaj dve leti. V točki 2.1. JR so kot upravičene osebe, ki se lahko prijavijo na razpis, navedene nevladne in zasebne kulturne organizacije s statusom pravne osebe, ki delujejo na razpisanih področjih. To pa pomeni, da se je ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za sodelovanje na razpisu iz 3.1. točke JR moglo nanašati le nanje, torej na prijavljene pravne osebe, in ne na fizične osebe, ki so mogoči bodoči sodelavci te pravne osebe pri izvajanju razpisanega programskega upravljanja Layerjeve hiše (in katerih pripravljenost za sodelovanje tožnik izkazuje s pismi o nameri strokovnega sodelovanja). Fizičnih oseb kot morebitnih bodočih sodelavcev po mnenju sodišča tožnik ne more označevati za svoj (zavodov) personalni substrat, katerega strokovne reference naj bi bile pomembne za presojo spornega razpisnega pogoja iz tretje alinee 3.1. točke JR. Navedene fizične osebe namreč strokovnih referenc (na katere bi se tožnik mogel z uspehom sklicevati) ne morejo izkazati z delovanjem v okviru tožnika (zavoda) kot njegov personalni substrat, ob tem ko je bil ta ustanovljen (šele) v teku razpisnega postopka. Glede na povedano tako sodišče sodi, da sta organa pogoj iz tretje alinee 3.1. točke JR glede na ostale določbe JR pravilno razlagala. Po mnenju sodišča pa razlaga navedene določbe JR v prej podanem pomenu tudi ni protizakonita, saj sodišče v ZUJIK (niti v določbah, ki urejajo oddajo v upravljanje javne kulturne infrastrukture, niti v drugih) in tudi ne v drugem zakonu ni našlo določbe, glede na katero bi bila določba tretje alinee 3.1. točke JR, kot sta jo razlagala organa, protizakonita.

Sodišče pa tudi meni, da navedeni pogoj iz tretje alinee 3.1. točke JR (kot sta ga razlagala organa), da je upravičena (pravna) oseba (med drugim) prijavitelj, ki na razpisanem področju v vlogi producenta oziroma organizatorja deluje vsaj dve leti leti, ni protiustaven. Tako v 1.2. točki JR določeni cilji razpisa (ki se kot obveznost izbranega prijavitelja nanašajo na doseganje števila obiskovalcev 8.100 na letni ravni, ustanovitev treh novih delovnih mest, izvedbo konkretno postavljenega programa ter prevzem tekočega vzdrževanja objekta, vrta in opreme) kot v 6. točki določena okvirna relativno visoka vrednost zagotovljenih sredstev (do 498.000,00 EUR za celotno petletno obdobje) po mnenju sodišča predstavljajo okoliščine, glede na katere je dana podlaga za razlikovanje v JR med pravnimi osebami, ki na razpisanem področju delujejo najmanj dve leti, kot upravičenimi prijavitelji (če izpolnjujejo tudi druge pogoje iz 3.1. točke), ter ostalimi pravnimi osebami, ki niso upravičeni prijavitelji. Uspešno (dveletno) dotedanje delovanje prijavljene pravne osebe na razpisanem področju zato po mnenju sodišča je kriterij za razlikovanje, ki je v razumni povezavi s predmetom urejanja (to je oddajo v upravljanje javne kulturne infrastrukture oziroma izbiro programskega upravitelja Layerjeve hiše, hiše umetnikov, ki v tej vlogi mora prevzeti številne v razpisu opredeljene obveznosti), kajti logiki, naj lahko kandidira le tisti, ki kot pravni subjekt pri delovanju na razpisanem področju lahko izkaže dotedanjo določeno stabilnost poslovanja, saj je od obstoja pravnega subjekta in uspešnosti njegovega delovanja odvisno, ali bodo cilji razpisa lahko doseženi, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Po mnenju sodišča pa izbrani kriterij razlikovanja (da prijavitelj v vlogi producenta oziroma organizatorja deluje vsaj dve leti) tudi ni nesorazmeren ter ne diskriminira nedopustno pravnih subjektov, ki takšne dobe poslovnega delovanja na razpisanem področju ne morejo izkazati (in s tem ne morejo izkazati podlage za oceno, da so se kot pravni subjekti pri izvajanju dejavnosti, za katero so ustanovljeni, sposobni obdržati in uspešno poslovati), in torej tudi ne tožnika, ki se je v teku postopka javnega razpisa šele ustanovil. Iz razlogov, navedenih v prejšnji, 10. točki obrazložitve te sodbe, sodišče tudi ne sodi, da je razpisni pogoj iz tretje alinee 3.1. točke JR nepotreben glede na razpisni kriterij 4. točke JR „Tehnična in kadrovska usposobljenost predlagatelja“. Navedeni razpisni kriterij se namreč nanaša na obstoječe (v času javnega razpisa) oziroma bodoče stanje (ob tem ko gre po že navedenem še za druge medsebojne razlike). Kot neutemeljeno pa ob tem sodišče presoja tudi tožbeno navedbo, podano v smeri, da je organ sprejel podatke, ki jih je v okviru navedenega razpisnega pogoja tožnik navedel v prijavi o svoji kadrovski in tehnični zmogljivosti (kot ustrezne za izkazovanje navedenega pogoja) ter ocenil ta razpisni pogoj za izpolnjen, s tem ko (o izpolnjevanju tega pogoja) ni navajal drugače. V skladu z določbami 10. točke JR in 11. člena Pravilnika o postopku izvedbe javnih razpisov na področjih družbenih zadev v Mestni občini Kranj (v nadaljevanju Pravilnik) je bila namreč tožnikova prijava na JR izločena zaradi prijavitelja kot neupravičene osebe kot neustrezna (z izdajo sklepa o zavrženju vloge) (še) pred ocenjevanjem vlog glede na razpisne kriterije; po izrecni določbi 12. člena Pravilnika pa se tudi izvede le ocenjevanje pravočasnih in popolnih vlog upravičenih oseb. Vsebinsko identične pa so določbe o zavrženju vloge, ki jo vloži neupravičena oseba, (še pred ocenjevanjem in vrednotenjem vlog) tudi v 117. členu ZUJIK (ki se glede določb o javnem razpisu v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZUJIK uporablja tudi za lokalne skupnosti).

Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.