Jedro

V obravnavani zadevi so podane okoliščine, ki kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik že trikrat doslej samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in ni počakal na dokončanje postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pri večkratni samovoljni zapustitvi Azilnega doma pa je podana verjetnost, da bo takšno dejanje tudi ponovil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo tožniku na podlagi 2. alineja 1. točke 84. člena (pravilno 2 alineja prvega odstavka 84. člena, op. sod.) Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejeno gibanje na prostore Azilnega doma, Cesta v gorice 15, Ljubljana do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, od 24. 1. 2017 od 13.15 ure do 24. 4. 2017 do 13.15 ure. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji 24. 1. 2017 že četrtič zaprosil za mednarodno zaščito. Pri tem je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanje na prostore Azilnega doma. Tožnik je 22. 7. 2015 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, Azilni dom pa je samovoljno zapustil in odšel v Nemčijo, od koder so ga nemški organi vrnili v Republiko Slovenijo. Tožnik je nato 26. 11. 2015 drugič vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Tudi tega je samovoljno zapustil in odšel v Švico, od koder so ga varnostni organi vrnili v Republiko Slovenijo, kjer je 21. 6. 2016 tretjič zaprosil za mednarodno zaščito. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Azilnega doma, vendar ga je ponovno samovoljno zapustil in odšel v Avstrijo, od koder pa je bil ponovno vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožnik je nato 24. 1. 2017 že četrtič podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, v zvezi s katero je toženka nato izdala izpodbijani sklep.

2. V obrazložitvi toženka navaja razloge, zaradi katerih meni, da je v zadevi podana tožnikova begosumnost. Tožnik je že trikrat samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in ni počakal do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Prišel je iz Pakistana najprej v London, nato je odšel v Francijo, Nemčijo, Slovenijo, Italijo, Švico in Avstrijo. Prošnjo je podal šele takrat, ko so ga prijeli varnostni organi. Meje je prehajal nezakonito. Azilni dom oz. Center za tujce v Republiki Sloveniji je samovoljno zapuščal. Ker je Azilni dom ponovno samovoljno zapustil in iz Republike Slovenije odšel v Avstrijo, mu je bil ob podani prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 24. 1. 2017 izrečen tudi ukrep omejitve gibanja na prostore Azilnega doma. Le s takšnim ukrepom bo pristojnemu organu omogočeno, da sprejme meritorno odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Toženka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 glede opredelitve pojma „nevarnost pobega“. Ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V primeru, da toženka tožniku ne bi omejila gibanja na prostore Azilnega doma, bi tožnik lahko ponovno, brez težav zapustil Azilni dom in s tem toženki onemogočil izvedbo že četrtega postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar pa ni v skladu z namenom ZMZ-1. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in tožnikova dosedanja dejanja kažejo na utemeljen sum, da bo tožnik v primeru, da mu gibanje ne bo omejeno na prostore Azilnega doma tega ponovno samovoljno zapustil, kot je to storil do sedaj že trikrat. S tem bi toženi stranki ponovno onemogočil odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Obstaja utemeljena verjetnost, da tožnik ne bo počakal na odločitev o njegovi prošnji, ampak bo, kot do sedaj že večkrat, samovoljno zapustil Azilni dom. Glede na predhodno navedeno so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi, da toženka na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožniku omeji gibanja na prostore Azilnega doma, saj je le tako možno zagotoviti, da bo tožnik dejansko ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo pristojni organ odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo s tožbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Toženka je svojo odločitev oprla na določbo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in navedla, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Kot razlog za izrek ukrepa pa je informacija o ilegalnem prehajanju mej in dejstvo, da je bil tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo v več državah. Za azil je zaprosil šele takrat, ko so ga prejeli varnostni organi. Pri tem pa toženka ni odgovorila na vprašanje, zakaj je tožnik prehajal meje na nedovoljen način, zakaj ob vstopu v Veliko Britanijo ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, zakaj je potoval po več državah in zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj po vstopu v Slovenijo. Po mnenju tožnika znatna nevarnost, da bo tožnik samovoljno zapustil RS ne obstaja, saj se vedno znova vrne v Republiko Slovenijo. V svojo državo Pakistan pa tožnik ne more iti, ker bi ga po njegovih trditvah lahko ugrabili in obstaja resna nevarnost, da bi ga tudi ubili.

4. Tožnik ugovarja tudi, da je dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno, saj iz obrazložitve izhaja, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik želel pobegniti pred odločitvijo njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Dejstvo je, da je sicer tožnik res že večkrat zapustil Azilni dom, vendar to ni dovolj tehtna osnova, da bi se že vnaprej pričakovalo, da ga bo tudi sedaj samovoljno zapustil. Toženka na podlagi prošnje za mednarodno zaščito tožnika ni vprašala, ali ima namen počakati na odločitev pristojnih organov v Republiki Sloveniji. Izrečen ukrep pridržanja tožnika tudi ni sorazmeren. Izpodbijani sklep dejansko predstavlja neupravičen poseg v pravico do osebne svobode tožnika, za kar navaja sodno prakso.

5. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da naj sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu odločitve sodišča prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Azilnem domu v Ljubljani. Na strani tožnika niso podani pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo, saj omejenost na majhen prostor po nekem času začne negativno vplivati na psihično stanje. Dni brez osebne svobode pa tožniku ne bo mogel nihče nadomestiti. Ugovarja kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, saj poseg v osebno svobodo predstavlja nenadomestljivo škodo že sam po sebi. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča RS Up 729/03 z dne 11. 12. 2003, na četrti odstavek 15. člena Ustave RS , na prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kakor tudi na 11. člena Procesne Direktive, ki zagotavljajo učinkovito sodno varstvo. Lahko bi prišlo do situacije, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. Tako bi bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva. Pot do pravnomočne rešitve primerov omejitve gibanja namreč traja vedno nekaj mesecev, ki bi jih tožnik preživeti v Azilnem domu v Ljubljani. Brez izdaje predlagane začasne odredbe tožnik nima možnosti do učinkovitega sodnega varstva. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečen ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe, pri čemer se sklicuje na sodbo in sklep v zadevi I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, tč. 30. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da po opravljenem zaslišanju tožnika in vpogledu v upravni spis razsodi, da izpodbijani sklep odpravi in tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Azilnem domu v Ljubljani.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje (3. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1) je na podlagi sklepa senata z dne 2. 2. 2017 v zadevi odločala sodnica posameznica.

K točki I. izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Azilnega doma.

11. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo in na njej 6. 2. 2017 vpogledalo v upravni spis toženke, v tožbo s prilogami, v odgovor na tožbo ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je bila njegova ciljna država Nemčija in da je tu želel zaprositi za mednarodno zaščito. Meje je prehajal brez osebnega dokumenta. Bival je v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Avstriji in Sloveniji. V Republiki Sloveniji sedaj že četrtič prosi za mednarodno zaščito, pred tem pa je zanjo zaprosil tudi že v Švici. Že doslej je bil podučen, da Republike Slovenije ne sme zapustiti, dokler postopek odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito tukaj ni končan, vendar je naredil napako in Republiko Slovenijo samovoljno predčasno zapustil. Te napake sedaj ne bo ponovil in bo v Azilnem domu v Ljubljani počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Da je temu res tako kaže dejstvo, da Azilnega doma, ki ni obdan z zidom že doslej v tem postopku ni samovoljno zapustil. Želel pa bi bivati v odprtem oddelek Azilnega doma, da bi lahko kot vsi muslimani v petkih molil v svoji cerkvi, si kupil obleko, hrano in po potrebi na banki sam dvigoval denar. Navaja, da je miroljubna oseba in da v Azilnem domu ne povzroča težav. Le v primeru, če ga kdo napade, pa je primoran, da se brani. Sodišče prosi za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na prostore Azilnega doma.

12. Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ureja omejitev gibanja, lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje z izrekom ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega zakona ob podanih zakonsko predpisanih razlogih. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Po povedanem morata biti za izrek ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma podana oba, v 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navedena razloga. Sodišče je tako v predmetni zadevi presojalo ali iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi dejansko izhajata oba predhodno navedena zakonsko določena razloga.

13. Vrhovno sodišče RS je v sodbah I Up 15/2016 in I Up 26/2016 navedlo, da mora biti presoja nevarnosti pobega opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ vsebuje 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega so zlasti: tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Pri tem pa mora biti v v skladu z določbo 2 alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podana tudi utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 14. Tudi po presoji sodišča so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik že trikrat doslej samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in ni počakal na dokončanje postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pri večkratni samovoljni zapustitvi Azilnega doma pa je podana verjetnost, da bo takšno dejanje tudi ponovil (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, UI Up 62/2013 z dne 27. 2. 2013). Svojo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je enkrat tudi umaknil (prvi odstavek 50. člena ZMZ-1). Prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je tožnik podal šele, ko so ga prejeli varnostni organi oziroma, ko je bil s strani varnostnih organov druge države vrnjen v Republiko Slovenijo. Kot svojo ciljno državo je tožnik na glavni obravnavi navedel Nemčijo, kjer bi želel zaprositi tudi za mednarodno zaščito. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito že zaprosil tudi Švici, ko so ga v tej državi prijeli varnostni organi. Meje držav je prehajal brez veljavnega osebnega dokumenta. Pri obravnavani podaji prošnje za mednarodno zaščito in tudi na glavni obravnavi je tožnik navedel, da je v Republiko Slovenijo prišel pomotoma zaradi nesporazuma pri nakupu vozovnice za vlak, želel pa je priti v Nemčijo. Na glavni obravnavi je tudi izpovedal, da je bil že doslej v postopkih odločanja o njegovi vlogi za mednarodno zaščito podučen, da Republike Slovenije ne sme samovoljno zapustiti in da mora v Centru za tujce oziroma v Azilnem domu počakati na odločitev o njegovi prošnji. Navedel je tudi, da se zaveda, da je storil napako, ko je Republiko Slovenijo samovoljno že trikrat predčasno zapustil, tokrat pa bo v Azilnem domu v Ljubljani počakal do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Vendar pa sodišče ne more poklonit vere tej tožnikovi izjavi. Dosedanja tožnikova ravnanja v postopkih odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji opravičujejo resen dvom sodišča v resničnost tožnikove izjave, da bo tokrat v Azilnem domu v Ljubljani počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče meni, da ni bilo podanega utemeljenega razloga, zakaj tožnik že doslej ni počakal, da bi bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča nobeden od razlogov, ki jih je navajal tožnik, ni bil utemeljen, da ne bi počakal do konca obravnave njegove prošnje. Vse predhodno navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku. Tudi po presoji sodišča je v zadevi podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, na kar kažejo predhodno navedene okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in tožnikova dosedanja dejanja.

15. Kot je to pravilno navedla že toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v primeru, da toženka tožniku ne bi tožniku omejila gibanja na prostore Azilnega doma, bi tožnik lahko ponovno samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in s tem toženki onemogočil izvedbo že četrtega postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar tudi po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Po povedanem sta po presoji sodišča v obravnavani zadevi izpolnjena oba zakonsko predpisana pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma.

16. Po presoji sodišča je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je bilo kršeno načelo sorazmernosti. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce. Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča že predhodno opisana zakonska izvedba uresničitve načela sorazmernosti. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 142/2016 (13. točka obrazložitve) odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti izrečen ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. V obravnavanem primeru pa so na strani tožnika podane okoliščine (navedene v 14. točki obrazložitve te sodbe). Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih dosedanjih ravnanj in izjav, danih v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik ne bo počakal na odločitev o njegovi prošnji, ampak bo, kot do sedaj že večkrat, samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani. Tudi po presoji sodišča so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi za omejitev gibanja tožnika na prostore Azilnega doma, saj je le tako možno zagotoviti, da bo tožnik dejansko ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo pristojni organ odločil o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pri tem sodišče pripominja, da gre za milejši ukrep, saj je bilo tožniku izrečena omejitev gibanja na prostore Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 – milejši ukrep) in ne na prostore Centra za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 - strožji ukrep). Izrečen ukrep, ki tožniku omejuje gibanje na prostore Azilnega doma po presoji sodišča pomeni blažji poseg v tožnikovo svobodo gibanja, ki pa ga je bilo glede na okoliščine konkretnega primera, glede na naravo in trajanje posega ter način izvajanja posega v danem primeru potrebno izreči. 17. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da ne obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik zapustil Republiko Slovenijo, saj se je vedno znova vračal v Republiko Slovenijo. Tožnik se je res ves čas vračal v Republiko Slovenijo, kot to navaja v tožbi, vendar ni šlo za prostovoljno dejanje, marveč so ga vrnili varnostni organi iz drugih držav (Nemčije, Švice in Avstrije) v Republiko Slovenijo na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 z dne 26. 3. 2013 (Uredba Dublin III)(1).

18. Po povedanem je po presoji sodišča v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

19. Tožnik je v tožbi predlagal tudi izdajo začasne odredbe za ureditev stanja v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1. Sodišču je predlagal, da do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da naloži toženi stranki, da takoj po prejemu tega sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Azilnem domu v Ljubljani.

20. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Predlogu za izdajo začasne odredbe se lahko ugodi le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 21. Na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (točka I. izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.