Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o pravdnih stroških, upoštevaje pri tem procesno določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Po prvi zakonski določbi je upoštevalo načelo uspeha v pravdi (tožnik je namreč v postopku v celoti propadel, saj je bila njegova tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena), po drugi pa pravilno upoštevalo načelo potrebnosti nastalih stroškov tožencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v točki II izreka, potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe z dne 12. 3. 2018 (točka I izreka izpodbijanega sklepa) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh plačati pravdne stroške 1.592,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper odločitev o stroških postopka (točka II izreka izpodbijanega sklepa) se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi zmotno oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na njeno spremembo v smislu, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Navaja, da bi sodišče moralo uporabiti 156. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sklicujoč se na sklep VSL I Cp 1322/2018, saj je s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe tožnik zasledoval svoje legitimne interese, varstvo lastninske pravice, ko v izvršilnem postopku ni bil dolžnik, predmete pa naj bi izvršitelj zarubil njemu dne 12. 1. 2018. Tako je v izvršilnem postopku vložil ugovor 23. 1. 2018, ki mu je upnik (tožena stranka) nasprotoval, ugovor je bil zavrnjen 21. 2. 2018, nato pa je tožnik v zakonsko določenem 30-dnevnem roku 12. 3. 2018 vložil tožbo na nedopustnost izvršbe, še pred tem 7. 3. 2018 pa je izvršitelj z neposredno prodajo, brez obvestila tožniku, te predmete prodal z neposredno pogodbo upniku (tožeči stranki), ob tem, da je v pogodbi navedel, da kupec ni z upnikom povezana oseba. S tem, ko je upnik po ugovoru tožnika v izvršilnem postopku kupil vse stvari, na katerih je slednji uveljavljal nedopustnost izvršbe, je zakrivil, da je tožnik izgubil pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, zlasti še zato, ker teh stvari očitno ni kupil zato, da bi jih pridobil v last in posest, saj jih je že naslednji dan 8. 3. 2018 prodal A. A., pri tem pa jih je sam kupil za kupnino 2.846,26 EUR, kot izhaja iz pogodbe z dne 7. 3. 2018, nato pa jih prodal za nižji znesek, za 2.100,00 EUR. Tožnik zato meni, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) s svojim aktivnim ravnanjem v smeri čim hitrejše prodaje in nakupa predmetov in nato nadaljnji prodaji zakrivil, da tožnik ni imel več pravnega interesa za vložitev tožbe, posledično pa bi zato sodišče moralo o stroških postopka odločiti po 156. členu ZPP. Stroškov ne priglaša. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti obrazloženo prereka vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zatrjuje, da bi sodišče v predmetnem postopku pri odločanju o stroških moralo uporabiti določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki glasi: „Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.“.

6. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Sankcija za takšno ravnanje je dvojna: ne samo, da mora stranka nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ampak mora nositi tudi svoje lastne stroške, ki bi sicer po načelu uspeha morda bremenili nasprotno stranko. Zavlačevanje postopka je mogoče subsumirati pod pojem zlorabe pravic, torej kadar gre za takšno izvrševanje pravic, ki drugemu škoduje, ne na bi upravičenec imel kakšno korist od izvršitve pravice, ali pa gre za takšno uporabo procesnih pravic, ki nima nič skupnega z objektivnim ciljem civilne pravde.1

7. Kot krivdno ravnanje toženca nikakor ni moč šteti dejstvo, da je v izvršilnem postopku, v katerem je nastopal kot upnik, kupil zarubljene premičnine na katerih je sicer tožnik (kot tretji v izvršilnem postopku) zatrjeval, da ima lastninsko pravico. Tako je sicer res, da je tožnik v izvršilnem postopku I 2158/2017 vložil ugovor tretjega, vendar je bil njegov ugovor s sklepom sodišča 21. 2. 2018 zavrnjen, izvršilni postopek pa se je nadaljeval. Izvršitelj je tako 7. 3. 2018 tožencu kot upniku v izvršilnem postopku z neposredno pogodbo prodal vse zarubljene predmete, ki jih je slednji naslednjega dne, 8. 3. 2018 prodal novemu kupcu (glej točko 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa), izvršilni postopek z rubežem teh premičnin pa je bil s sklepom dne 9. 7. 2019 ustavljen (sklep pa je postal pravnomočen 10. 1. 2020).

8. Iz navedenega torej izhaja, da je tožnik v izvršilnem postopku, kjer so bile zarubljene premičnine, za katere je zatrjeval, da ima na njih lastninsko pravico, vložil ugovor tretjega, ki pa je bil pravnomočno zavrnjen. Tožnik je za tem sicer res vložil predmetno tožbo na nedopustnost izvršbe (dne 12. 3. 2018), vendar se pred vložitvijo ni prepričal, ali je morebiti v izvršilnem postopku prišlo do prodaje obravnavanih premičnin, kajti izvršilni postopek se je nadaljeval, tožnik pa kot tretji v izvršilnem postopku, ni izkoristil procesnih pravic v smislu podaje predloga za odlog izvršbe (73. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Na toženca kot upnika v izvršilnem postopku ne more prevaliti krivde, da je le-ta s tem, ko je v izvršilnem postopku kot upnik kupil zarubljene premične stvari, nedopustno ravnal in mu s takšnim ravnanjem povzročil stroške zaradi vložene tožbe. Tožencu tako ni moč očitati, kot zatrjuje pritožba, „da je s svojim aktivnim ravnanjem v smeri čim hitrejše prodaje in nakupa predmetov in nato nadaljnjo prodajo teh predmetov zakrivil, da tožnik ni več imel pravnega interesa za vložitev tožbe“.

9. Po vsem povedanem v obravnavanem primeru ni moč šteti, da bi toženec stroške v tem pravdnem postopku povzročil s svojim krivdnim ravnanjem ter bi namesto kriterija uspeha v pravdi, moralo sodišče uporabiti kot njegov korektiv kriterij krivde, na podlagi katerega bi stroške, ki bi jih sicer po načelu uspeha moral kriti tožnik, bremenili toženca.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o pravdnih stroških, upoštevaje pri tem procesno določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Po prvi zakonski določbi je upoštevalo načelo uspeha v pravdi (tožnik je namreč v postopku v celoti propadel, saj je bila njegova tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena)2, po drugi pa pravilno upoštevalo načelo potrebnosti nastalih stroškov tožencu.

11. Višina pravdnih stroškov pritožbeno ni bila izrecno grajana, sodišče druge stopnje je zato v tej smeri opravilo le materialnopraven preizkus, ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno uporabilo materialno pravo, to je Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT)3. 12. V posledici navedenega, in ker v postopku na prvi stopnji niso bile storjene kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ter je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v obsegu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških (točka II izreka izpodbijanega sklepa) potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

13. Tožnik stroškov v zvezi z vloženo pritožbo ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o le-teh ni odločalo, je pa dolžan tožencu povrniti vse stroške, ki so slednjemu nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo. V odgovoru na pritožbo namreč toženec obrazloženo prereka vse pritožbene trditve (155. člen ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 1.592,10 EUR, je toženec upravičen do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 v zvezi s tar. št. 19 OT 250 točk ter do povrnitve materialnih stroškov v višini 2% (člen 11 OT), skupno, upoštevaje, da znaša vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, 153,00 EUR. Ni pa sodišče druge stopnje priznalo tožencu stroške v zvezi s pregledom spisa, saj je to opravilo zajeto v sami sestavi odgovora na pritožbo.

1 N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 40 - 44. 2 Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe, zatrjujoč, da je on lastnik zarubljenih nepremičnin, le-te pa so bile v postopku izvršbe z neposredno pogodbo dne 7. 3. 2018 sklenjene z izvršiteljem, prodane - glej točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami.