Jedro

Načelno je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko sodišče dovoli izvršbo samo za izterjavo tistega, kar je upniku priznano s pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa je kljub sklicevanju na določbe ZIP, prvostopenjsko sodišče spregledalo določbo II. odstavka 20a. člena ZIP, po kateri je lahko sodišče v primeru, če so v izvršilnem naslovu določeni tudi stroški postopka, na predlog upnika naložilo dolžniku tudi plačilo zamudnih obresti od tako določenih stroškov. Sicer je od uveljavitve ZIZ dalje potrebno uporabljati ZIZ, vendar, ker se je o upnikovem predlogu za izvršbo, skupaj z njegovim zahtevkom za plačilo obresti od stroškov postopka, ki jih je dolžnik dolžan povrniti po izvršilnem naslovu, odločalo v času, ko je veljal ZIP, ki je izrecno upniku priznaval pravico do spornih zamudnih obresti, je upniku treba to pravico priznati, čeprav se je o teh obrestih na dolžnikov ugovor odločalo v času, ko velja ZIZ.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se I. točka izreka izpodbijanega sklepa glasi: “Ugovoru dolžnika se delno ugodi in se sklep o izvršbi tega sodišča z dne 04.04.1995, opr. št. I-I 563/96 razveljavi v delu, ki se nanaša na določitev kazni zaradi neizvršitve prepovedi v višini 95.000,00 SIT ter se izvršilni postopek v tem delu ustavi.

V ostalem se dolžnikov ugovor zavrne kot neutemeljen.” Dolžnik je dolžan upnikoma povrniti 56,18 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh po vročitvi tega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pot točko I. izreka delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi z dne 04.04.1995, opr. št. I-I 563/95 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izterjava zakonskih zamudnih obresti od zneska 119.549,00 SIT od 04.04.1995 dalje do plačila in v delu, ki se nanaša na določitev kazni zaradi neizvršitve prepovedi v višini 95.000,00 SIT. V tem delu je izvršilni postopek ustavilo, v ostalem pa dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen. V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče odločilo, da upnik in dolžnik vsak sam trpita (svoje) stroške ugovornega postopka.

Proti odločitvi o razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 498,87 EUR (prej 119.549,00 SIT) za čas od 04.04.1995 dalje do plačila, se je pritožil upnik, smiselno iz pritožbenih razlogov po 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), torej zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navajal, da dolžnik svoje obveznosti po pravnomočnem izvršilnem naslovu v določenem paricijskem roku ni poravnal in da je zaradi tega prišel v zamudo s plačilom denarne obveznosti, zaradi česar je dolžan upniku plačati tudi zakonske zamudne obresti, saj so le-te zakonska posledica zamude s plačilom. Ker je izpodbijani sklep v nasprotju s predpisi v zvezi z zamudnimi obrestmi, je upnik predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da ugodi tudi obrestnemu zahtevku po predlogu za izvršbo, dolžniku pa naloži še poleg doslej priznanih izvršilnih stroškov še stroške te pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Predlog za izvršbo je bil vložen 12.06.1996, sodišče pa je sklep o izvršbi izdalo že 13.06.1996 tj. ko je bil v veljavi še Zakon o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/1978; v nadaljevanju ZIP). Zato se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno sklicevalo na določila ZIP. Načelno je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da lahko sodišče dovoli izvršbo samo za izterjavo tistega, kar mu je priznano s pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa je kljub sklicevanju na določbe ZIP, prvostopenjsko sodišče spregledalo določbo II. odstavka 20a. člena ZIP, po kateri je lahko sodišče v primeru, če so v izvršilnem naslovu določeni tudi stroški postopka, na predlog upnika naložilo dolžniku tudi plačilo zamudnih obresti od tako določenih stroškov. Sicer je načeloma od uveljavitve ZIZ dalje potrebno uporabljati ZIZ, vendar ker se je o upnikovem predlogu za izvršbo, skupaj z njegovim zahtevkom za plačilo obresti od zneska 119.549,00 SIT (sedaj 498,87 EUR) za čas od 04.04.1995 dalje do plačila, odločalo v času, ko je veljal ZIP (ta je bil v veljavi od 01.10.1978 do 13.04.2000), ki je izrecno upniku priznaval pravico do spornih zamudnih obresti, je upniku treba to pravico priznati, čeprav se je o teh obrestih na dolžnikov ugovor odločalo 12.10.2006 tj. v času, ko velja ZIZ.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče s tem, ko je ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi razveljavilo tudi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 498,87 EUR (prej 119.549,00 SIT) od 04.04.1995 dalje do plačila, nepravilno uporabilo materialno pravo, na kar se v pritožbi utemeljeno sklicuje upnik, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke I. odstavka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo v izpodbijani I. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Ker je upnik s pritožbo v celoti uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je dolžnik dolžan v celoti povrniti pritožbene stroške (čl. 165/II ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ), saj so ti stroški bili potrebni za izvršbo (čl. 38/V ZIZ). Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče v skladu s 155. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ priznalo strošek nagrade pooblaščencu za sestavo pritožbe v višini 100 točk od priglašenih 125 točk (saj za priznanje dodatnih 25 točk ni podlage v tar. št. 27/6 Odvetniške tarife), povečano za 2% materialnih stroškov (skladno s čl. 13/III Odvetniške tarife), kar ob vrednosti ene odvetniške točke 0,459 EUR znaša 46,82 EUR, povečano za 20% DDV pa 56,18 EUR. Zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj jih upnik s pritožbo ni zahteval.