Jedro

Tožnica zatrjuje, da taka komunalna oprema za predmetno zemljišče ni zagotovljena. Sodišče ugotavlja, da odločbi upravnih organov o tem ne vsebujeta jasnih dejanskih razlogov. V nobeni od odločb ni navedeno, katera komunalna oprema je za predmetno nezazidano stavbno zemljišče zagotovljena in s katerimi dokazi je to ugotovljeno, čeprav je glede na razlogovanje drugostopenjskega organa očitno, da je bila komunalna opremljenost v smislu zahtev 218.b členu ZGO-1 pri odmeri upoštevana. Po navedenem je dejansko stanje v obrazložitvah odločb obeh stopenj v materialnopravno bistvenih točkah, na katerih odločitev temelji, pomanjkljivo opisano.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-63/2021-006221 z dne 26. 7. 2021, se v delu, ki se nanaša na nezazidano stavbno zemljišče na parc. št. 367/11, k. o. ..., odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za nepremičnino s parc. št. 367/11, k. o. ..., v skupnem znesku 247,18 EUR, in sicer v znesku 7,30 EUR za zazidano zemljišče ter v znesku 239,88 EUR za nezazidani del istega zemljišča. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. 2. Tožnica s tožbo izpodbija NUSZ, odmerjen za nezazidano stavbno zemljišče. Opozarja, da se odločba in občinski odlok, ki je bil podlaga odmeri, sklicujeta na Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Meni, da po Zakonu o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97) na isti zemljiški parceli ni mogoče hkrati določiti zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča. Določb ZGO-1 ni mogoče uporabiti niti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, U-I-313/13. Tudi v kolikor bi se določbe ZGO-1 še vedno uporabljale, ni izpolnjen pogoj za odmero NUSZ iz druge alineje prvega odstavka 218.b člena, saj predmetna parcela ne predstavlja v celoti nezazidanega stavbnega zemljišča. Trdi, da predmetno zemljišče nima dostopa do javnega cestnega omrežje, saj iz REN izhaja, da se z javno cesto stika le v eni točki, kar za dostop ne zadošča. Podobno je tudi s komunalno opremljenostjo, saj iz mnenja, ki ga je za Občino B. pripravilo podjetje C., izhaja, da bi se šele po po pridobivanju soglasij za novogradnjo dejansko ugotovilo, ali bi bilo treba kakšno komunalno opremo prestaviti v prostoru ali pa jo ustrezno dograditi. Stanje, ko ni jasno, ali je komunalno opremo sploh možno izvesti, ne zadostuje za izpolnjenost kriterija po četrtem odstavku 218.b člena ZGO-1. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da obstaja dostop do javne ceste in/ali možnost izvesti priključek na javno vodovodno omrežje, elektroenergetsko omrežje ali kanalizacijsko omrežje. Dejansko stanje s tem v zvezi je bilo nepopolno ugotovljeno ali pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnica uveljavlja še, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku določitve nezazidanega stavbnega zemljišča, kar pomeni kršitev njene pravice do izjave. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne. V bistvenem ponavlja razloge drugostopenjske odločbe. Pojasnjuje pa tudi podlago za uporabo ZGO-1 ter navaja, da za sporno parcelo obstaja možnost priključitve na javno cesto, "prav tako pa obstaja možnost priključitve na posamezna komunalna omrežja".

4. V pripravljalni vlogi tožnica v bistvenem vztraja pri tožbenih navedbah.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. V predmetni zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bilo s to tožnici odmerjeno NUSZ za nezazidani del stavbnega zemljišča parc. št. 367/11, k. o. ...

7. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da upravni organ izpodbijane odločbe ne bi smel opreti na določbe ZGO-1. Zakon, ki je bil v obravnavanem primeru podlaga za izdajo občinskega Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini B. (v nadaljevanju Odlok), na podlagi katerega je odmerjeno nadomestilo, je ZSZ/84, oziroma natančneje njegovo VI. poglavje, ki se je v tem delu uporabljal izrecno na podlagi 5. točke prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ/97. Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki v prehodnih in končnih določbah (103. člen) ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. ZUreP-1 je v 180. členu tudi določal, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je ZGO-1 v določbah členov 218. do 218.b med drugim natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah členov 218.c, 218.č in 218.d pa še uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni pridobivanju podatkov za odmero.

8. Tako ZUreP-1 kot ZPNačrt (z izjemo 89. člena) sta prenehala veljati z uveljavitvijo novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2; 299. člen), ZGO-1 pa je prenehal veljati z uveljavitvijo Gradbenega zakona (GZ; prvi odstavek 125. člena). Oba omenjena zakona kot datum začetka uporabe in s tem razveljavitve prej veljavnih zakonov določata 1. 6. 2018, kar je pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe (26. 7. 2021). Pri tem ZUreP-2 v prehodnih določbah (členi 266 do 303) izrecno našteva postopke, pričete pred njegovo ureditvijo, ki naj se končajo po prej veljavni zakonodaji, med njimi pa ni postopkov za odmero NUSZ. GZ sicer v prvem odstavku 106. člena določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1, vendar postopek za odmero NUSZ, kot že rečeno, ni začet na podlagi ZGO-1, temveč ZSZ/84. Ob upoštevanju načela zakonitosti bi to torej pomenilo, da je treba kot pravilno materialnopravno podlago pri odmeri NUSZ (glede na prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ) upoštevati izključno določbe VI. poglavja ZSZ/84 in seveda določbe zakonodaje, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, torej predvsem ZUreP-2, saj prehodne določbe zakonov, veljavnih v času izdaje izpodbijane odločbe, ne dajejo podlage za uporabo določb ZUreP-1, ZPNačrt in ZGO-1 v tem postopku1. Vendar pa po oceni sodišča takšno stališče ne vzdrži sodne presoje.

9. Ustavno sodišče RS je namreč v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr) z odločbo, št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014, med drugim odločilo, da se ZDavNepr razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) našteti prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. 10. S tem stališčem je sodišče že v sodbah I U 428/2020 z dne 18. 5. 2021, I U 208/2019 z dne 10. 6. 2021, I U 200/2020 z dne 13. 7. 2021, I U 946/2020 z dne 21. 9. 2021, I U 591/2020 z dne 19. 10. 2021, I U 203/2020 z dne 17. 11. 2021, I U 2006/2019 z dne 16. 11. 2021 in drugih odstopilo od stališča, sprejetega v sodbah I U 986/2019 z dne 24. 9. 2020 in I U 971/2019 z dne 27. 1. 2021, po katerem se naj bi po uveljavitvi GZ (in s tem razveljavitvi ZGO-1) za opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč uporabljale določbe ZUreP-2 in določbe VI. poglavja ZSZ/84, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.

11. Pooblastilo občini za sprejem odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča daje prvi odstavek 61. člena ZSZ/84. Navedena določba ZSZ/84 je del VI. poglavja zakona, ki ureja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ/84 (oziroma njegovo VI. poglavje) je na podlagi 33. člena ZdavNepr prenehal veljati 1. 1. 2014. Kot že rečeno, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi je tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi.

12. Res je, da je sodišče v svoji dosedanji praksi (npr. sodbe I U 1957/2017, I U 775/2016, I U 26/2019, I U 2103/2017, III U 3/2017, III U 185/2016) ob upoštevanju določb 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa pravne posledice razveljavitve zakona, presodilo, da po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno pomeni, da z odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, ZSZ/84 (oziroma njegovo VI. poglavje) in na njegovi podlagi sprejeti odloki niso začeli ponovno veljati, pač pa se le uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kakršna je bila ob prenehanju njihove veljave. V navedeni sodni praksi je sodišče tudi pojasnilo, da predpisi, ki jim je veljava prenehala, kljub temu da se še uporabljajo, ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

13. Vendar pa je zakonodajalec že v 58. členu Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (ZIPRS1617) prvič določil, da se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba 218. člena, 218.a člena, 218.b člena, 218.c člena, 218.č člena in 218.d člena ZGO-1 šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Enako določbo kot 58. člen ZIPRS1617 vsebujejo tudi nadaljnji zakoni o izvrševanju proračunov, to je 59. člen ZIPRS1718, 55. člen ZIPRS1819, 55. člen ZIPRS2021, 55. člen ZIPRS2122, 60. člen ZIPRS2223 in 59. člen ZIPRS2324. Navedena ureditev je torej veljala tudi v času, ko je bil sprejet in objavljen Odlok2, ki je podlaga za odmero v obravnavanem primeru.

14. Po presoji sodišča zakonska ureditev, ki je po prenehanju veljavnosti ZSZ/84 omogočila sprejem Odloka, ni neustavna. Iz zakonodajnega gradiva3 izhaja, da je zakonodajalec pri sprejemu navedene določbe izhajal iz istega namena, kot ga je pri določitvi načina izvrševanja odločbe U-I-313/13 zasledovalo Ustavno sodišče. To je, da v obdobju do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine občine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih (gl. 90. točko odločbe U-I-313/13). Zakonodajalec nadalje pojasnjuje, da z navedeno določbo vsakokratnega zakona o izvrševanju proračuna občinam omogoča poseganje v obstoječ sistem odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker je to nujno potrebno zaradi poprave morebitnih nezakonitosti obstoječih odlokov, usklajevanja z novimi prostorskimi akti, spodbujanja lokalnega gospodarstva in zasledovanja prostorske politike občin.

15. Glede na navedeno zakonsko podlago, ki je po pojasnjenem obstajala že v času sprejema Odloka, odlok ni nezakonit in neustaven zgolj zato, ker je bil sprejet po 1. 1. 2014.4 Sodišče zato ni imelo podlage, da iz tega razloga zavrne njegovo uporabo (exceptio illegalis).

16. Prav tako sodišče nima podlage za zavrnitev uporabe določb 4. člena Odloka, po katerih je nezazidano stavbno zemljišče tudi del zemljiške parcele. Te določbe imajo namreč podlago v določbah ZGO-1. Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 določa, da se za zazidana stavbna zemljišča po tem členu štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). To pa pomeni, da četudi se zemljišče, na katerem je objekt, ovrednoti kot zazidano stavbno zemljišče, se v primeru, če površina tega zemljišča presega gradbeno parcelo oziroma fundus x 1,5, presežna površina vrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 torej daje jasno podlago za to, da se kot nezazidano stavbno zemljišče vrednoti tisti del stavbnega zemljišča, ki ni gradbena parcela, vse to pa le ob predpostavki, da ta preostali del zemljišča izpolnjuje tudi druge pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1.5 Pri tem pa ob jasni določbi drugega odstavka 218. člena ZGO-1 določbe druge alineje prvega odstavka 218. b člena ZGO-1 ni mogoče razumeti drugače kot pojasnjeno, to je, da se kot nezazidano stavbno zemljišče lahko šteje tudi le del stavbnega zemljišča. Nenazadnje to jasno izhaja iz besedila tretjega odstavka 218. b člena ZGO-1. Za presojo pa ni relevantna definicija zemljiške parcele, kot izhaja iz določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), saj je pravno relevantna namenska raba prostora, ki pa ne po prejšnji ne po sedanji ureditvi ni vezana na zemljiško parcelo.6

17. Tožnica ne more uspeti z očitki o kršitvi pravice do izjave v postopku določitve nezazidanega stavbnega zemljišča. Uskladitev in pridobivanje podatkov o površini zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča je določena v 218. c in 218. č členu ZGO-1. Postopanje občinskega organa po teh določbah oziroma po ustreznih določbah občinskega odloka ni upravni postopek, temveč je opravljanje materialnega dejanja, torej organizacijsko opravilo.7 Za zakonitost postopka izdaje izpodbijane odločbe pa je bistveno, da ima stranka v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020 in I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020 možnost v upravnem postopku, kakršen je obravnavani, dokazovati, da v javni evidenci vpisani podatki (oziroma podatki, ki so bili sporočeni davčnemu organu) niso točni, kar davčni organ presodi po načelu proste presoje dokazov. Da bi bila površina nezazidanega dela stavbnega zemljišča v tem primeru ugotovljena v nasprotju z določbami ZGO-1, tožnica v tožbi ne zatrjuje, posledično tega tudi ne dokazuje.

18. Da je za nezazidano stavbno zemljišče dopustno odmeriti nadomestilo za njegovo uporabo, mora biti zemljišče komunalno opremljeno v skladu določbo druge alineje prvega odstavka 218. b člena ZGO-1. V skladu s tem peti odstavek 4. člena Odloka določa, da se kot nezazidana stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo iz javnega omrežja, odvajanje odpadne vode in odstranjevanje odpadkov ter možnost dostopa na javno cesto. Šesti odstavek istega člena Odloka pa določa, da se šteje, da je oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odpadne vode in odstranjevanje odpadkov ter možnost dostopa na javno cesto zagotovljena, če se zemljišče lahko šteje za opremljeno stavbno zemljišče skladno s predpisi o prostorskem načrtovanju.

19. Tak predpis je ZUreP-2, ki se je uporabljal v času izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Ta zakon je v prvem odstavku 149. člena določal, da je komunalno opremljeno tisto stavbno zemljišče, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na javno elektroenergetsko omrežje, javno vodovodno omrežje in javno kanalizacijsko omrežje. V drugem odstavku 149. člena pa je ZUreP-2 določal, kdaj se zemljišče šteje za komunalno opremljeno kljub temu, da ni mogoče izvesti priključka na javno vodovodno in kanalizacijsko omrežje.

20. Navedena ureditev izhaja iz podmene, da je razlog za obremenitev nezazidanih stavbnih zemljišč z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča v tem, da sili lastnike teh zemljišč, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo. Zato je po naravi stvari logično, da občina ne more siliti lastnikov zemljišč v njihovo zazidavo in jim posledično odmerjati nadomestilo, če ta zemljišča pogojev za zazidavo ne izpolnjujejo, ker občina ni poskrbela za njihovo komunalno opremljenost. Po drugem odstavku 147. člena ZUreP-2 je namreč gradnja objektov in omrežij, razen gospodarske javne infrastrukture, dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih. Kaj se šteje za opremljeno stavbno zemljišče v posamezni enoti urejanja prostora pa, kot rečeno, določa 149. člen ZUreP-2. 21. Tožnica zatrjuje, da taka komunalna oprema za predmetno zemljišče ni zagotovljena. Sodišče ugotavlja, da odločbi upravnih organov o tem ne vsebujeta jasnih dejanskih razlogov. V nobeni od odločb ni navedeno, katera komunalna oprema je za predmetno nezazidano stavbno zemljišče zagotovljena in s katerimi dokazi je to ugotovljeno, čeprav je glede na razlogovanje drugostopenjskega organa očitno, da je bila komunalna opremljenost v smislu zahtev 218.b členu ZGO-1 pri odmeri upoštevana. Po navedenem je dejansko stanje v obrazložitvah odločb obeh stopenj v materialnopravno bistvenih točkah, na katerih odločitev temelji, pomanjkljivo opisano. Preizkus materialne zakonitosti takih odločb pa ni mogoč. Z izdajo odmerne odločbe je tako prvostopenjski organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)8, kar je razlog za odpravo odločbe v izpodbijanem delu.

22. Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem postopku bo moral organ najprej preizkusiti, ali je dejansko stanje, kot ga je za odmero NUSZ glede na stališča sodbe treba ugotoviti, potrebno dopolniti z izvedbo ustreznih dokazov, nato pa izdati novo odločbo z navedbo (v obrazložitvi) vseh relevantnih dejanskih razlogov za odločitev (v kolikor je bilo dejansko stanje že v obravnavanem postopku popolno ugotovljeno, pa mora organ dopolniti sedaj pomanjkljivo obrazložitev odločbe tako, da bo mogoče njen preizkus). V ponovnem postopku bo moral organ dati tožniku možnost sodelovanja (9. in 146. člen ZUP).

23. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

24. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

25. Izrek o stroških tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

26. Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (tožničin odvetnik je zavezanec za DDV), skupaj tako v višini 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnice v zvezi s tožbo je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Tožničino zahtevo po povrnitvi stroškov pripravljalne vloge je sodišče zavrnilo, saj po presoji sodišča navedena vloga ni bila potrebna (tožnica je v njej v bistvenem zgolj ponovila stališča iz tožbe, navedbe v tej vlogi pa niso dodatno prispevale k razjasnitvi zadeve), nepotrebni pa so posledično tudi stroški v zvezi s to vlogo (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

27. Priznane stroške v višini 347,70 EUR je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Takšno stališče je to sodišče zavzelo v sodbah I U 986/2019 s 24. 9. 2020 in I U 971/2019 s 27. 1. 2021. 2 Ur. list RS št. 77/2019 z dne 20. 12. 2019. 3 Npr. k 59. členu ZIPRS1718, Predlog zakona z dne 22. 9. 2016, EVA 2015-1611-0175, str. 56 in 57. 4 Vsa prej navedena sodna praksa se nanaša na upravne akte, izdane na podlagi odlokov, ki so bili sprejeti oziroma spremenjeni pred navedeno intervencijo zakonodajalca. 5 Prim. npr. sodbe tega sodišča I U 2006/2019 z dne 16. 11. 2021, I U 1928/2020 z dne 7. 6. 2023, in druge. 6 Gl. npr. 15. točko prvega odstavka 3. člena ZUreP-2. 7 Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 80/2020, tč. 10. 8 Drugostopenjski organ pa ni postopal po zakonu, kot bi moral (251. člen ZUP), pač pa je prvostopenjski odločbi, čeprav nezakoniti, pritrdil.