Jedro

Izkazana neodzivnost, pasivnost in sploh ignorantski odnos obsojenega do privilegija, ki mu ga je z izrečeno sodbo omogočilo sodišče prve stopnje, da se torej izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, zato po oceni pritožbenega sodišča ne omogoča in ne dopušča nobenega podaljševanja izvršitve kazni.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazen tri mesece zapora, izrečena obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici VIII K 51905/2019 z dne 11. 6. 2020, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz obsojenemu naloženega dela v splošno korist, na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v celoti izvrši. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni brez navedbe pritožbenih razlogov, le s prošnjo pritožbenemu sodišču za novo možnost razgovora in dodelitve termina na probacijski enoti ali za prestajanje hišnega pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojeni v laični pritožbi razlogom izpodbijanega sklepa ne nasprotuje, temveč dejansko izraža le zaprosilo, da se mu omogoči ponovni termin za razgovor na probacijski enoti. Dosedanjo neodzivnost skuša opravičiti z navajanjem, da je bil v časovnem razmiku od 11. 6. 2020 do danes sprejet na psihiatrično zdravljenje, obenem pa izpostavlja tudi predhodne zdravstvene in finančne težave ter situacijo s COVID-19, kar vse mu je preprečevalo udeležbo na razgovorih na probacijski enoti. Izkazano pasivnost obžaluje in prosi za dodatno možnost, saj želi sodelovanja.

5. Obsojencu ne gre ugoditi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, da se obsojeni na večkratna vabila probacijske enote in na njegovo željo že nekajkrat preložene termine v zvezi z realizacijo sodbe, to je opravljanja dela v splošno korist, ni primerno odzval. Po oceni pritožbenega sodišča ne gre spregledati, da obsojeni vrste dopisov in pozivov sodišča sploh ni dvigoval po redni pošti in je bilo zato med ostalim potrebno vročanje tako po sodnih vročevalcih kot tudi po zasebni detektivki, kar vse je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa. Ob tem ni ostala prezrta neprimerna telefonska komunikacija z zaposlenimi na probacijski enoti, kot tudi ne dejstvo, da v podkrepitev resničnosti lastnih navedb (še vedno) ni predložil ustrezne listinske dokumentacije. Kronologijo izmikanja stikom s svetovalko na probacijski enoti, odsotnosti z dogovorjenih terminov in nerealizirane obljube obsojenega v razmerju do naloženega mu opravljanja dela v splošno korist, je sodišče prve stopnje sicer korektno povzelo v točkah 2 in 3 izpodbijanega sklepa. Posledično je prvostopno sodišče sprejelo pravilno odločitev, da se obsojenemu izrečena kazen treh mesecev zapora v celoti izvrši. Utemeljeno in pravilno je poudarilo, da vzrok neizpolnjevanja nalog ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojenemu onemogočale opravljanje tega dela, temveč v njegovem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

6. Obsojeni dejansko ni pokazal prav nobene resne volje za opravljanje dela v splošno korist. Takšno ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja obsojenega pa je povsem nespoštljivo tako do sodišča, družbeno sprejetih in veljavnih norm in nenazadnje tudi do obeh oškodovanih, pravnih oseb, ki sta v posledici kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 utrpeli ugotovljeno oškodovanje. Izkazana neodzivnost, pasivnost in sploh ignorantski odnos obsojenega do privilegija, ki mu ga je z izrečeno sodbo omogočilo sodišče prve stopnje, da se torej izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, zato po oceni pritožbenega sodišča ne omogoča in ne dopušča nobenega podaljševanja izvršitve kazni. Zgolj obsojenčeva prošnja, da se ga ponovno napoti na razgovor k probacijski svetovalki in posledično dogovor za opravljanje dela v splošno korist, ko je hkrati očitno, da sam v tej smeri do sedaj ni storil prav ničesar, da bi sploh sklenil dogovor za opravljanje družbeno koristnega dela, kaj šele, da bi delo v splošno korist dejansko tudi začel opravljati, na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin ni nobeno jamstvo oziroma garancija, da bi obsojeni svoje obveznosti po pridobitvi nove priložnosti dejansko izpolnil. Ob tem tudi ne gre spregledati, da je njegova pritožba povsem brez vsebine oziroma verodostojnih in utemeljenih razlogov, ki bi mu do sedaj morda onemogočali opravljanje dela v splošno korist. 7. Obsojenčev predlog za prestajanje hišnega pripora kot alternativa razgovoru na probacijski enoti je brezpredmeten. Hišni pripor je namreč poseben omejevalni ukrep za zagotovitev neoviranega poteka kazenskega postopka in odpravo ponovitvene nevarnosti in je v razmerju do že pravnomočno zaključenega kazenskega postopka povsem brez teže. 8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenega kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

9. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 74013 Taksne tarife.