Jedro

Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. To pomeni, da ni vezano na pravno presojo, sprejeto na prvi stopnji, vendar ob pogoju, da so v celoti upoštevane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so odločilnega pomena.

Opredelitev pravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je morda v posameznih elementih izostala v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ne predstavlja niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 1.611.300,00 SIT s pripadki. Škoda naj bi tožeči stranki nastala pri uporabi vozila, glede katerega je bilo pri toženi stranki sklenjeno AO plus zavarovanje. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo odločitve z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje naj bi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav slednje za svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni navedlo pravne podlage. Pravilno bi postopalo le tako, da bi prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. AO plus zavarovanje je namenjeno povrnitvi škode, ki jo utrpi voznik vozila ob uporabi vozila v primeru lastne odgovornosti. V obravnavanem primeru je podana vzročna zveza med premikanjem vozila in nastalo nezgodo. Sklepanje, da tožeča stranka ni dokazala, da je škodo utrpela v zvezi z uporabo zavarovanega vozila, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izvedeni dokazi so bili zmotno presojeni, kar posebej velja za mnenje izvedenca prometne stroke. To mnenje pa dokazuje, da je tožnik ob ustavljanju uporabil ročno zavoro, vendar pa jo je premalo zategnil. Vozilo se je zato začelo premikati ravno v času, ko je iz njega izstopal. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. To pomeni, da ni vezano na pravno presojo, sprejeto na prvi stopnji, vendar ob pogoju, da so v celoti upoštevane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so odločilnega pomena. V dejanske ugotovitve sme sodišče druge stopnje posegati le na podlagi obravnave (1. točka 358. člena ZPP). Revizija ne postavlja trditev, na katerih podlagi bi bilo mogoče izpodbijani sodbi očitati, da je spreminjala dokazno oceno. Opredelitev pravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je morda v posameznih elementih izostala v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ne predstavlja niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravno sklepanje, ki se nanaša na razlago določb Splošnih pogojev pri AO plus zavarovanju, ne presega v sodbi sodišča prve stopnje sprejetih dejanskih ugotovitev. Bistvo odločitve je namreč bilo v tem, ali je tožniku po lastni krivdi nastala škoda pri uporabi vozila, ali v drugih okoliščinah.

Določbe Splošnih pogojev (1. člen) za sklenitev AO plus zavarovanja, ki so veljali v kritičnem obdobju, pa tudi določbe 897. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, so bile v izpodbijani sodbi pravilno uporabljene. Tožena stranka bi bila dolžna tožniku povrniti nastalo škodo, če bi ta nastopila ob uporabi vozila ("v prometni nesreči - med vožnjo", kot je določeno v že citiranem 1. členu). Po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa se je s tem strinjalo, da se je tožnik poškodoval zaradi zdrsa na travi, ko je izstopil iz vozila. Ob dejstvu, da je dokazno ocenjeno, da do poškodbe ni prišlo med obratovanjem vozila, temveč po izstopu iz njega, je odveč razpravljanje o revizijski tezi, v kakšnih okoliščinah je mogoče še šteti, da je prišlo do poškodbe med uporabo vozila. Z dejanskimi ugotovitvami se revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne sme ukvarjati, zaradi česar tudi revizijskih navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati. V reviziji zatrjevano tožnikovo ogorčenje nad sprejeto dokazno oceno tako ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 378. člena ZPP.