Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upnik mora v postopku izdaje začasne odredbe izkazati konkretno ravnanje dolžnika, ki kaže na njegov namen upniku onemogočiti ali otežiti izterjavo terjatve.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se dolžniku prepove razpolagati z v izreku navedenimi premičninami in odredi njihovo izročitev upniku v hrambo.
Začasna odredba naj bi veljala do konca izvršilnega postopka.
Proti sklepu se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno "sojenje", podrejeno pa njegovo spremembo in izdajo predlagane začasne odredbe.
V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da upnik ni izkazal nevarnosti iz drugega odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče bi moralo razpisati narok, na podlagi katerega bi ugotovilo, da so upnikove trditve verjetne. Tudi na podlagi dokazov, ki jih je upnik predlagal, bi sodišče lahko zaključilo, da so pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe podani. V drugem spisu je sodišče ugotovilo obstoj subjektivne nevarnosti. Upnik je predlagal vpogled spisa II P 1645/95, vendar sodišče tega ni upoštevalo. Relevantno je dejstvo, na katerega je upnik oprl svoje trditve, da je dolžnik predložil ponarejen zemljiškoknjižni izpisek. Posledica tega je tudi uvedba kazenskega postopka. Dolžnik je priznal, da je bil lastnik hiše na L. v L. to nepremičnino je prodal in se preselil na D. v L.. Tudi iz sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja ter seznama premoženja z dne 26.3.1999 je razvidno, da je v obdobju treh let po sklenitvi sporazuma določene premičnine dolžnik že odtujil vsekakor z določenim namenom, da se izogne rubežu v izvršilnem postopku oz. ostalim nepredvidljivim postopkom.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja predpostavk iz drugega odst. 270. čl. ZIZ pravilno upoštevalo navedbe upnika, s katerimi je ta zatrjeval obstoj nevarnosti, da namerava dolžnik navedene premičnine odtujiti in tako onemogočiti ali otežiti upniku izterjavo njegove terjatve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik izkazati konkretno ravnanje dolžnika, ki bi kazal na njegov namen onemogočiti oz. otežiti izterjavo terjatve, ali drugače povedano, upnik bi moral zatrjevati in verjetno izkazati, da s premičninami dolžnik ravna tako, da jih v postopku izvršbe ne bo mogoče zarubiti, s čimer bi upnik pridobil zastavno pravico (87. čl. ZIZ), ki bi mu zagotovila večje zavarovanje terjatve kot začasna odredba v predlaganem besedilu. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sporazum dolžnika z ženo in dejstvo, da je zoper dolžnika voden kazenski postopek ter nakup druge nepremičnine za tak zaključek ne zadošča. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo razpisati narok, na podlagi katerega bi ugotovilo, da so upnikove trditve verjetne, je potrebno opozoriti na določbo 29. čl. ZIZ, ki predpisuje, da v izvršilnem postopku postopa sodišče na podlagi vlog in drugih pisanj.
Narok opravi, kadar tako določa zakon ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. V postopku izdaje začasne odredbe oprava naroka ni obvezna. V predlogu za izdajo začasne odredbe upnik ni navajal konkretnega ravnanja dolžnika, ki bi izkazoval njegov namen onemogočiti izterjavo njegove terjatve. Predlagal tudi ni nobenega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti le na naroku. Tudi razlog smotrnosti za opravo naroka torej ni izkazan. Neutemeljeno se upnik v pritožbi sklicuje tudi na pravdni spis II P 1645/95. Sodišče prve stopnje je utemeljenost predlagane začasne odredbe ugotavljalo ob upoštevanju navedb upnika v obravnavani zadevi. Upnik je vpogled v pravdni spis predlagal ob utemeljevanju svojega predloga, da sodišče prve stopnje zavrne dolžnikov predlog za odlog izvršbe, ne pa v utemeljitev predlagane začasne odredbe. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal verjetnosti trditve, da je dolžnik prodal nepremičnino na L. v L.. Da je dolžnik kupil stanovanje na D. v L., pa je navajal upnik sam v predlogu za izdajo začasne odredbe. Če to drži, pa ni nobene podlage za zaključek o dolžnikovemu namenu, da namerava vsaj otežiti izterjavo upnikove terjatve. Trditev pritožbe, da je "lastništvo stanovanja na novi lokaciji prevzela dolžnikova žena", je pritožbena novota, ki je, glede na določbo prvega odst. 337. čl. ZPP, ni mogoče upoštevati, saj upnik ni izkazal, da te trditve brez svoje krivde ni mogel podati do zaključka postopka na prvi stopnji. Isto velja za pritožbeno trditev, da je po sklenitvi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja del premičnin dolžnik že odtujil. Po navedenem se pokaže, da pritožba upnika ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ kot takšno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi zavrnitev predloga upnika za povračilo pritožbenih stroškov. Ta odločitev je posledica dejstva, da upnik s pritožbo ni uspel, temelji pa na določbi prvega odst. 154. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ.