Jedro

Tožba, vložena po izteku roka (30 dni od vročitve dokončne odločbe), je prepozna, zato se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2012 prejel dne 14. 12. 2012. V zakonsko predpisanem 30-dnevnem roku od vročitve odločbe je dne 11. 1. 2013 vložil pritožbo zoper odločbo in sicer na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Območna enota A.. Ker ne odgovarja za zamudo prenosov vloženih pritožb iz zavoda na sodišče predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pritožba, ki jo je sodišče štelo kot tožbo, vložena po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka, zato jo je zavrglo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v prvem odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal v spornem obdobju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) je v drugem odstavku 252. člena določal, da lahko zavarovanec sodno varstvo uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe izdane na drugi stopnji.

Kot to navaja tudi sam tožnik v pritožbi, je odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2012 prejel dne 14. 12. 2012. Zoper navedeno odločbo je vložil pritožbo, ki jo je sicer naslovil na sodišče. Pritožba je bila datirana z 10. 1. 2013, poslana pa je bila Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, OE A., ki jo je prejela dne 11. 1. 2013. Območna enota je pritožbo odstopila na ZPIZ v Ljubljani, ki je pritožbo prejel dne 16. 1. 2013 in jo nato z dopisom z dne 13. 3. 2013 odstopil sodišču prve stopnje. Za odločitev o zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila dokončna odločba zoper katero tožnik vlaga tožbo, le temu vročena dne 14. 12. 2012. Tožba pa je bila na sodišče vložena dne 14. 3. 2013. V tem primeru pa je nedvomno že potekel zakonsko določeni 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ker je bila tožba na sodišču vložena po izteku zakonsko določenega roka, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.

Glede pritožbenih navedb, da tožnik ne odgovarja za ravnanje tožene stranke, ki je z zamudo posredovala tožbo sodišču, pa sodišče pojasnjuje, da je bil tožnik v pravnem pouku, ki je razviden in izpodbijane dokončne odločbe z dne 10. 12. 2012 pravilno poučen, da lahko zoper odločbo uveljavlja sodno varstvo, s tem, da vloži tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, v roku 30 dni od vročitve odločbe. To pomeni, da je tožnik sam postopal nepravilno, ko je tožbo posredoval na naslov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, torej na naslov tožene stranke, ne pa na naslov sodišča. ZPP pa v teh primerih ne daje pravne podlage, da bi se vloga (tožba) štela za pravočasno. Tožba namreč ni bila poslana na naslov nepristojnega sodišča, temveč na naslov tožene stranke. V tem primeru torej ne gre za stanje, kakršno je urejeno v osmem odstavku 112. člena ZPP. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več zadevah, kot na primer opr. št. Psp 98/2011, Psp 368/2011. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.