Jedro

Ne gre za stvarno pristojnost po 7.tč. 2. odst. 32. čl. ZPP v sporu, katerega predmet je izpodbijanje kupne pogodbe, katero sta sklenili pogodbeni stranki, od katerih je ena v stečaju, če ta terjatev ni bila uveljavljana in prerekana v stečajnem psotopku, ker to ni spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v nadaljnji postopek Okrožnemu sodišču v Novem mestu kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Svojo odločitev je utemeljilo z določbo 7. točke 2. odstavka 32. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker da gre v obravnavanem primeru za spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom, za odločanje o teh pa so pristojna okrožna sodišča. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe ZPP. Navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za spor, ki bi bil v zvezi s stečajnim postopkom. Tožbeni zahtevek se sicer res nanaša tudi na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, vendar pa je bistvo v 2. odstavku tožbenega zahtevka (dajatveni del), v katerem se zahteva, da mora tožena stranka, ki ni v stečajnem postopku, izprazniti prostor in ga izročiti tožeči stranki. Dajatveni del tožbenega zahtevka je torej spor premoženjske narave, katerega predmet so pravice na nepremičninah. Za te spore je po določbah ZPP pristojnost določena po vrednosti spornega predmeta in glede na naravo spora, ki je v obravnavanem primeru stvarnopravne narave. Zato je za sojenje izključno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (57. člen ZPP). Izpodbijani sklep tudi ni v skladu s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS, objavljenem v Poročilu o sodni praksi štev. II/95. Pritožba je utemeljena. Predmet spora tega postopka je izpodbijanje veljavnosti kupne pogodbe, katero sta sklenili drugotožena stranka kot prodajalec in prvotožena stranka kot kupec, zaradi njene ničnosti in v posledici nične pogodbe dolžnost vrnitve tistega, kar so stranki po pogodbi prejeli, to je vzpostavitev prejšnjega stanja. Stališče tožeče stranke, da to ni spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom, je pravilno in ga pritožbeno sodišče sprejema. Tožeča stranka namreč izpodbija pravni posel dveh pogodbenih strank, od katerih je ena v stečaju in je kot taka izpodbijani pravni posel tudi sklenila. Obravnavani spor ni z ničemer povezan s stečajnim postopkom ene od toženk, to je drugotožene stranke oziroma spor ni nastal v zvezi z njenim stečajnim postopkom. To je najlažje ugotoviti iz dejstev, da tožeča stranka v zvezi s pogodbo, ki je predmet tega postopka, v stečajnem postopku kot drugotožena stranka sploh ni sodelovala in do predmetnega spora ni prišlo zaradi stečajnega postopka, ampak zgolj iz razloga sklenitve, potrditvah tožeče stranke ničnega posla med tožencema. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožeča stranka svojo terjatev, ki je predmet tega postopka, uveljavljala, priglasila v stečajnem postopku zoper drugotoženo stranko in ker bi bila ta terjatev prerekana, da bi bila napotena na pravdni postopek. Torej ni nobene neposredne povezave med uveljavljanjem ničnosti izpodbijane sodbe in stečajnim postopkom drugotožene stranke. Ker se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje v tej pravdni zadevi iz razloga, ker naj bi spor nastal v zvezi s stečajnim postopkom drugotožene stranke, dejansko pa to ni res, je zagrešilo bistveno kršiitev določb ZPP,konkretno je zmotno uporabilo 7. točko 2. odstavka 32. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).