Jedro

Po 11. členu ZUKZ se v primeru, ko ima slovenski državljan tudi državljanstvo kakšne druge države, za uporabo Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi... šteje, da ima samo slovensko državljanstvo. Ne glede na to, torej ali je imel pokojni obe državljanstvi ali le slovenskega, bi sodišče pri odločanju o odvzemu poslovne sposobnosti moralo uporabiti slovensko pravo (14. člen ZUKZ).

Tuja sodna odločba se po 93. členu ZUKZ prizna tudi, če je bilo uporabljeno tuje pravo, če se ta odločba bistveno ne odmika od prava R Slovenije, ki se uporablja za takšno razmerje.

Sodišče države priznanja se pri primerjavi odločitev ne sme spuščati v presojo pravilne ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem države izvora, temveč tam ugotovljena dejstva šteje za točna. Zato se preizkus omeji na dejstva, na katera je sodišče države izvora oprlo svojo odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priznalo odločbo italijanskega sodišča v Trstu, s katero je sodišče odvzelo poslovno sposobnost sedaj že pokojnemu ...

Proti temu sklepu je vložila pritožbo nasprotna udeleženka. Prvostopni sklep izpodbija zaradi absolutne bistvene kršitve določb zakona o nepravdnem postopku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v zvezi s tem napačne uporabe zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih. V pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker nasprotni udeleženki ni vročilo predloga, da bi se lahko o njem izrekla. Dejansko stanje je napačno ugotovilo s tem, ko je ugotovilo, da je imel dvojno državljanstvo. V resnici je imel le slovenskega. Glede na to bi sodišče moralo opraviti preizkus po določbah 87. do 92. člena kolizijskega zakona in ugotoviti, da je bilo v nasprotju s 14. členom navedenega zakona uporabljeno italijansko pravo. Če bi bil uporabljen 47. člen zakona o nepravdnem postopku, postopek ne bi smel potekati v odsotnosti udeleženca Za priznanje tudi ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti. Po 798 par. Codice di procedura civile je v R Italiji uveljavljen sistem meritornega preizkusa. Zato nasprotna udeležnka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, podrejeno pa sklep tako spremeni, da predlog zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb zakona o nepravdnem postopku. Priznanje tujih sodnih odločb je kot specialni nepravdni postopek urejen v zakonu o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZMZP, Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82). Po 2. odstavku 101. člena sodišče zahteva pojasnila od strank le, če meni da je to potrebno. Sodišče torej samo presodi ali bo predlog vročilo nasprotni stranki ali ne. Če ga ne, ne stori nobene kršitve postopka.

Nasprotna udeleženka nadalje zmotno trdi, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti, ker velja v R Italiji sistem meritornega preizkusa tujih sodnih odločb. Pri tem citira le določbo 798 italijanskega civilnega procesa (codice di procedura civile - CPC). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pogoji po 797. členu CPC za priznanje podobni kot v ZMZP. Izjema, ki jo navaja pritožiteljica, se nanaša na primer, ko toženec pred apelacijskim sodiščem zahteva meritorni preizkus, ker gre za sodbo zaradi izostanka ali če so izpolnjeni nekateri pogoji iz 395. člena, ki so ujemajo z našimi pogoji za obnovo postopka. Takšna izjema od pravila sama po sebi ne pomeni, da vzajemnosti ni. Ker pritožiteljica tudi ni trdila, da R Italija slovenskih sodnih odločb ne priznava, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v obstoj tega pogoja za priznanje.

Pač pa nasprotna udeleženka pravilno ugotavlja, da bi moralo italijansko sodišče o odvzemu poslovne sposobnosti odločiti po slovenskem pravu. In sicer ne glede na to ali je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil pokojni slovenski in italijanski državljan, pravilna ali ne (nasprotna udeleženka v pritožbi trdi in prilaga dokaze, da je imel pokojni samo slovensko državljanstvo). Po 11. členu ZMZP se namreč v primeru, ko ima slovenski državljan tudi državljanstvo kakšne druge države, za uporabo tega zakona šteje, da ima samo slovensko državljanstvo. Ne glede na to, torej ali je imel pokojni obe državljanstvi ali le slovenskega, bi sodišče pri odločanju o odvzemu poslovne sposobnosti moralo uporabiti slovensko pravo (14. člen ZMZP).

Toda pritožiteljica nima prav, ko trdi, da je uporaba italijanskega prava že sama po sebi razlog za odklonitev priznanja. Tuja sodna odločba se po 93. členu ZMZP prizna tudi, če je bilo uporabljeno tuje pravo, če se ta odločba bistveno ne odmika od prava R Slovenije, ki se uporablja za takšno razmerje.

Iz odločbe italijanskega sodšča je razvidno, da je bilo uporabljeno italijansko pravo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti 93. člen ZMZP. Ker ga ni, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo tudi dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče prvostopni sklep razveljavilo (3 točka 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku ugotoviti, ali bi odločba italijanskega sodišča, če bi bilo uporabljeno slovensko pravo, bistveno odstopala od odločitve, ki jo je sprejelo z uporabo italijanskega prava. Rezultat bo primerjalo tako, da bo ugotovilo, na katera pravno odločilna dejstva je sodišče oprlo svojo odločitev in ali bi ta dejstva imela za posledico odvzem opravilne sposobnosti tudi po slovenskem pravu. Pritožbeno sodišče le pripominja, da se sodišče države priznanja pri primerjavi odločitev ne sme spuščati v presojo pravilne ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem države izvora, temveč tam ugotovljena dejstva šteje za točna. Zato se preizkus omeji na dejstva, na katera je sodišče države izvora oprlo svojo odločitev. Če ta za odvzem zadoščajo, ovir za priznanje po 93. členu ZMZP ni.

Pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe končno še dodaja, da tudi neprisotnost pokojnega na obravnavi pred italjanskim sodiščem sama po sebi ni razlog za odklonitev priznanja. Nasprotna udeleženka s tem smiselno uveljavlja kršitev 88. člena ZMZP. Pri tem pa si s sklicevanjem na 47. člen zakona o nepravdnem postoku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86) to določbo zmotno razlaga. Zaslišanje osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, po 47. členu ZNP ni obvezno, če sodišče ugotovi, da bi to škodilo njenemu zdravju ali da glede na njeno zdravstveno stanje zaslišanje ni mogoče. Zaslišanje je predvideno le v dokazne namene in z ničemer ne posega v pravico stranke, da se o predlogu za odvzem poslovne sposobnosti izjavi (sama ali po pooblaščencu oz. skrbniku - 4. člen ZNP).

Ker nasprotna udeleženka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, je izrek o stroških odpadel. Določbe prejšnjih zveznih predpisov so bile v tej odločbi uporabljene na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur.l. RS, št. 1/91-I) v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave RS (Ur.l. RS, št. 33/91-I).