Jedro

Toženec je s svojo ženo M. B.K. (tožnikovo hčerjo) in dvema otrokoma stanoval v tožnikovem stanovanju od leta 1984 do 14.7.1991. Tožnik od leta 1984 do konca leta 1990 ni zahteval ničesar iz naslova najemnine in drugih stroškov, povezanih z uporabo stanovanja, da bi tako pomagal hčerini družini. Pri takem položaju, ko je tožnik do konca leta 1990 pomagal hčerini družini, ne da bi imel v tem času namen toženca zadolžiti, sta sodišči zavzeli pravilno stališče, da za to obdobje nima vrnitvenega zahtevka po 213.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožniku znesek 15.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 dalje do plačila. Višji tožnikov tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu te sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje rezveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napravili o ugotovljenem dejanskem stanju napačne zaključke. Poudarja, da je hotel hčerini družini pomagati in jim je zato nudil brezplačno stanovanje le prvi dve leti (od leta 1985 do 1987). Nepravilen je zaključek, naj bi tako stanje trajalo kar sedem let. Še zlasti je to nesprejemljivo, če se upošteva, da je toženec uporabljal tudi garažo in posebno sobo, v kateri je imel inštrukcije. Toženec se je plačevanju prispevkov izmikal, da se je obveznosti zavedal, pa kažejo njegovi simbolični prispevki. Zaradi neplačevanja osnovnih obveznosti v zvezi s stanovanjem je bil toženec obogaten in mora tako tožniku plačati celoten vtoževani znesek.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Toženec izpodbija v reviziji predvsem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tudi ni podan. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je toženec s svojo ženo M. B.K. (tožnikovo hčerjo) in dvema otrokoma stanoval v tožnikovem stanovanju od leta 1984 do 14.7.1991. Tožnik od leta 1984 do konca leta 1990 ni zahteval ničesar iz naslova najemnine in drugih stroškov, povezanih z uporabo stanovanja, da bi tako pomagal hčerini družini. Med strankama ni spora o tem, da v tem času tožnikova hči ni bila zaposlena. Pri takem položaju, ko je tožnik do konca leta 1990 pomagal hčerini družini, ne da bi imel v tem času namen toženca zadolžiti, sta sodišči zavzeli pravilno stališče, da za to obdobje nima vrnitvenega zahtevka po 213.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so se v letu 1991 razmere toliko spremenile, da je tožnik zaradi poslabšanih medsebojnih odnosov zahteval plačevanje stroškov, ni pa zahteval same najemnine za stanovanje razen za posebno sobo in garažo. Toženec je plačeval stroške za telefonske storitve, stroške za elektriko in vodo ter nabavil 2.000 litrov kurilnega olja. Ostalih stroškov tožnik ni specificiral. Za uporabo posebne sobe v tožnikovem stanovanju je bilo tožencu naloženo plačilo uporabnine za čas enega meseca, na kolikor je bila ob upoštevanju vseh dokazov ugotovljena toženčeva uporaba. Tožencu pa je bilo za šestmesečno uporabo garaže naloženo plačilo v mesečnih zneskih, kot jih je zahteval tožnik. Spričo vseh ugotovljeniih dejanskih okoliščin revizijsko sodišče proti odločitvi sodišč prve in druge stopnje nima pomislekov.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).