Jedro

Določbe 5. alineje 3. odstavka v zvezi s 7. odstavkom 88. člena Zobr, ki predvideva izdajo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če je delavec obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni mogoče uporabiti, ker je bil tožnik v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije pravnomočno pogojno obsojen. Glede na določbo 2. odstavka 99. člena KZ pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin oziroma mu je bila kazen odpuščena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30.3.2007 je nezakonita. Ugotovi se, da tožniku dne 30.3.2007 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerji in mu za čas od 30.3.2007 dalje do reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 358,02 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30.3.2007 nezakonita in da se ugotovi, da tožniku tega dne delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, ter da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje in mu za čas od 30.3.2007 dalje do reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter mu povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijo tožnika v delovno razmerje utemeljilo s tem, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za poklicno opravljanje vojaške službe po 5. alinei 3. odstavka 88. člena Zakona o obrambi, ki določa, da kdor želi poklicno opravljati vojaško službo mora izpolnjevati pogoj, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bil obsojen na nepogojno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. Ker je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, je po oceni sodišča odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita. Po mnenju tožnika je taka odločitev pravno zmotna. Tožnik je bil sicer res pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, vendar je prepričan, da določba ZObr, na katero se sodišče sklicuje, ne more in ne sme pomeniti avtomatizma pri odločanju o sposobnosti za opravljanje vojaške službe in posledično o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj so za tako odločanje pravno relevantne le pravne posledice obsodbe. Kazenski zakonik v 2. odstavku 99. člena namreč izrecno določa, da pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin, ali če mu je kazen bila odpuščena. Zaradi tega je mnenja, da mu glede na jasno določilo 99. člena KZ zaradi pogojne obsodbe ne morejo nastati pravne posledice, niti prenehanje delovnega razmerja. Poudarja tudi, da je sklenil delovno razmerje pri toženi stranki za časnika in je tedaj izpolnjeval vse pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Svoje delo je ves čas opravljal dobro in tudi ustrezno napredoval, njegove sposobnosti za opravljanje vojaške službe pa se zaradi pogojne obsodbe niso v ničemer spremenile.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in razporejen na častniško dolžnost pomočnika učitelja v X. Dne 30.3.2007, je od tožene stranke prejel sklep z dne 26.3.2007, s katerim mu je z dnem vročitve prenehalo delovno razmerje. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje iz razloga, ker ni izpolnjeval pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe po 5. alinei 3. odstavka 88. člena Zakona o obrambi (Zobr - uradno prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 103/2004), ki določa, da mora tisti, ki želi poklicno opravljati vojaško službo, med drugim izpolnjevati še pogoj, da ni pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da je državno pravobranilstvo v Ljubljani toženi stranki dne 14.3.2007 posredovalo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 753/2003 z dne 15. 2. 2006, s katero je ugotovljeno, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 227. člena Kazenskega zakonika in pogojno obsojen na tri mesece zapora, mu je tožena stranka na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. ZObr v 7. odstavku 88. člena namreč izrecno določa, da v primeru, če je bil delavec, ki poklicno opravlja vojaško službo obsojen zaradi kaznivega dejanja oziroma na kazen iz 5. alinee 3. odstavka tega člena, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati Ministrstvu, delavcu pa v tem primeru preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Tožnik je zoper sklep tožene stranke z dne 26. 3. 2007 ugovarjal in zatrjeval, da pravne posledice obsodbe glede na 99. člen KZ ne morejo nastati, ker je bil obsojen le na pogojno kazen, vendar tožena stranka njegovega ugovora ni upoštevala in ga kot neutemeljenega zavrnila.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa ravnala pravilno in v skladu z zakonom. Strinja se sicer z zatrjevanji tožnika, da pravne posledice ne morejo nastati, če je bila storilcu kaznivega dejanja izrečena pogojna obsodba, vendar je po mnenju sodišča potrebno pri tem upoštevati specialne določbe tistih zakonov, ki določajo pravne posledice obsodbe in so tako lex specialis do določb KZ. Zato ni bistveno, če je bil tožnik obsojen na pogojno kazen, saj je po stališču sodišča prve stopnje za presojo odločitve v zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa odločilnega pomena ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pri čemer glede na 5. alineo 3. odstavka 88. člena ZObr ni pomembno, kakšna kazen mu je bila izrečena, saj zakonodajalec glede kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne določa posebnih razlik, ali gre za pogojno ali nepogojno kazen. Ob ugotovitvi, da je tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 117. člena KZ, ki se preganja po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno napačna. ZObr v 5. alinei 3. odstavka 88. člena res določa kot enega izmed pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe, da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da je obsodba za tako kaznivo dejanje, ki je opredeljeno v navedeni določbi ZObr v času opravljanja vojaške službe lahko razlog za prenehanje delovnega razmerja po 7. odstavku 88. člena ZObr, saj gre v tem primeru nedvomno za specialni predpis. Ne glede na navedeno pa je potrebno v tem primeru upoštevati tudi pravne posledice obsodbe iz 1. odstavka 99. člena KZ. O pravni posledici obsodbe v smislu te določbe govorimo, če ima obsodba za določena kazniva dejanja ali na določene kazni za posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic. Pravnih posledic obsodbe pa v nasprotju s kazenskimi sankcijami ne izreka sodišče s sodbo v kazenskem postopku. Čeprav na podlagi 2. odstavka 99. člena KZ pravne posledice obsodbe nastanejo po samem zakonu, je lahko nastanek takšnih posledic za določeno osebo ugotovljen šele z odločbo v nekem drugem postopku na podlagi prejšnje določenosti v samem zakonu še v času storitve kaznivega dejanja (3. in 4. odstavek 99. člena KZ). V 88. členu ZObr so opredeljeni pogoji za sklenitev in obstoj delovnega razmerja oseb, ki opravljajo poklicno delo na obrambnem področju. Te določbe v zvezi z opredelitvijo in pomenom predkaznovanosti imajo istočasno vse značilnosti pravnih posledic obsodbe iz 99. in 100. člena KZ. Zato je potrebno določbe 5. alinee tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr razlagati ob hkratnem upoštevanju določb KZ o pravnih posledicah obsodbe in torej tudi omejitev, ki v zvezi s tem izhajajo iz KZ.

Upoštevaje navedeno in ker drugi odstavek 99. člena KZ določa, da pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena, je potrebno ugotoviti, da to očitno velja tudi pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da določb 5. alinee tretjega odstavka v zvezi s sedmim odstavkom 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti v primerih, če je bila delavcu na obrambnem področju v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pravnomočno izrečena le denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin oziroma, če mu je bila kazen oproščena. Ker je bila tožniku izrečena le pogojna obsodba, to pomeni, da niso podani zakonski pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Zaradi vsega navedenega je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Tožnik je v sporu uspel, zato ima na podlagi 154. člena ZPP pravico do povrnitve stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo po vloženem stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke in mu priznalo za sestavo tožbe 300 odvetniških točk (OT), za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 11. 2007 300 OT in za trajanje na obravnavi 50 OT, skupaj torej 650 OT in kar z 20' % DDV in glede na vrednost točke ob odmeri (0,459 EUR) znaša 358,02 EUR in stroške v tej višini je dolžna povrniti tožena stranka.