Jedro

Ker je tožnikov takratni pooblaščenec v pritožbi izrecno ugovarjal tudi stroškovni odločitvi in navedel, da iz stroškovnika izhaja, da njegovi stroški znašajo več, kot mu jih je priznalo sodišče ter da sodba ne vsebuje razlogov o izračunani višini stroškov, je zadostil merilu skrbnosti povprečnega pooblaščenca glede graje stroškovne odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v skupni vrednosti 2.835,00 EUR zaradi nedopustnega ravnanja odvetnika A. A. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 69,96 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je bil zaradi ravnanja tožnikovega pooblaščenca prikrajšan za stroške izvedenca, ki jih je založil in do katerih bi bil upravičen. Nepravilno je stališče sodišča, da je njegov takratni pooblaščenec ustrezno konkretiziral pritožbo zoper stroškovno odločitev. Pritožba je bila namreč vsebinsko prazna, saj v njej ni bilo navedeno, kateri stroški tožniku niso bili priznani. Moral bi opisati, da je sodišče v stroškovniku seštelo vse stroške, ki so bili priglašeni v odvetniških točkah, te pretvorilo v EUR in prištelo DDV, priglašene sodne takse, ni pa upoštevalo stroškov izdelave mnenj sodnih izvedencev. Tožnikov pooblaščenec bi lahko predlagal tudi izdajo dopolnilnega sklepa in je nepravilno stališče izpodbijane sodbe, da z njim ne bi uspel. Ravnanje zavarovanca toženke je bilo protipravno in je v neposredni vzročni zvezi s škodo. Tožnik prilaga sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 212/2010, v zadevi, kjer je zaradi napake pri odločitvi glede stroškov tožil Republiko Slovenijo. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da bi lahko nepravilnosti pri odmeri stroškov uveljavljal s pritožbo zoper stroškovno odločitev. V tej odločbi je sodišče izrecno zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka že v pritožbi navesti, da sodišče pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo priglašenih stroškov sodnega izvedenca. Odločanje sodišča je v nasprotju s pravico do sodnega varstva. Nekje je nekdo storil strokovno napako. Tožnik je odškodnino zaradi napake terjal od Republike Slovenije, pa sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo. Po drugi strani mu v postopku zoper zavarovalnico pojasnjuje, da njegov pooblaščenec ni storil nič protipravnega. Tožnik sodnega varstva sploh ni deležen.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri ugotavljanju odgovornosti odvetnika za nastalo škodo je treba izhajati iz načela profesionalne skrbnosti kot merila za določanje krivde. Ravnanje odvetnika je nedopustno, kadar odstopa od tipičnega, običajnega, normalnega ravnanja povprečno skrbnega strokovnjaka tega področja.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je odvetnik tožnika, ki ga je zastopal v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1983/2003-II, v svoji pritožbi ustrezno grajal stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je v omenjeni zadevi namreč delno uspel s pritožbo zoper glavno stvar, tako da mu je sodišče poleg že dosojenih 19.259,68 EUR dosodilo še 10.395,85 EUR, ob spremembi sodbe pa je pritožbeno sodišče stroške ponovno obračunalo od s strani sodišča prve stopnje odmerjenih zneskov. Ta odmera je bila glede tožnikovih stroškov napačna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja, izhaja, da je pooblaščenec tožnika v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pravilno priglasil stroške pravdnega postopka, vključno s stroški izvedenca, ki pa jih sodišče prve stopnje pri odmeri (očitno pomotoma) ni upoštevalo, kar iz obrazložitve odločbe ni razvidno. Sodišče je namreč izrecno zavrnilo zgolj stroške v višini 100 odvetniških točk za sestanek s stranko, drugače pa se je sklicevalo na specifikacijo stroškovnika ter navedlo, da odmerjeni stroški tožnika znašajo 4.804,17 EUR. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopnega sodišča iz 19. točke obrazložitve sodbe, da je zavarovanec tožene stranke, ki je v pritožbi izrecno ugovarjal tudi stroškovni odločitvi ter navedel, da iz stroškovnika izhaja, da njegovi stroški pred pobotanjem znašajo več, kot mu jih je odmerilo sodišče prve stopnje ter da sodba ne vsebuje razlogov o izračunani višini 4.804,17 EUR, zadostil merilu skrbnosti povprečnega pooblaščenca. Če sodišče prve stopnje ni pojasnilo obračuna stroškov, ki ga tudi iz vpogleda v stroškovnik ni mogoče preizkusiti (saj so v njem občrtane postavke v višji vrednosti od izračunane), odvetniku ni mogoče naložiti bolj konkretizirane graje tega dela sodne odločbe. Ker je pooblaščenec vložil pritožbo zoper nejasno stroškovno odločitev, mu tudi ni mogoče očitati, da bi moral zahtevati izdajo dopolnilnega sklepa o stroških. S tem predlogom ne bi uspel, saj je sodišče stroškovno odločitev sprejelo, čeprav je bila ta napačna.

8. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 212/2010, s katero je zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek proti Republiki Sloveniji zaradi napake pri sodnem odločanju. Tožnik se namreč zoper omenjeno sodbo ni pritožil, s tem pa se je odpovedal možnosti, da bi v postopku uspel. Ker pravice do sodnega varstva ni v celoti izkoristil, se ne more sklicevati, da mu njeno izvrševanje ni omogočeno.

9. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni ter ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., na 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo, saj je v tej vlogi le povzela svoje dosedanje navedbe in razloge sodišča prve stopnje.