Jedro

Malomarnost obdolženke pri kršitvi cestnoprometnih predpisov se izkazuje s tem, da je zavila na parkirni prostor ob cesti čeprav je vedela za kolesarja, ki je peljal v smeri naravnost na kratki razdalji za njo, hitro na športnem kolesu, računajoč, da bo manever zavijanja končala pravočasno.

Izrek

Pritožba obdolžene J. L. po zagovornici se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena J. L. je dolžna plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obdolžena J. L. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Odločeno je bilo še, da mora obdolženka povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 44.567,00 SIT, povprečnino, odmerjeno na 40.000,00 SIT, plačati pa tudi potrebno izdatke z nagrado oškodovančevega pooblaščenca, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

Proti tej sodbi se je pritožila obdolžena J. L. po zagovornici zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Drugače kot pritožnica, pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dvom v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Drži sicer pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o krivdi obdolženke za očitano ji kaznivo dejanje v precejšnji meri na izpoved oškodovanca, kar pa ni bil edini pred tem sodiščem izvedeni dokaz.

Nasprotno, tudi drugi dokazi, celo zagovor obdolženke same namreč potrjujejo njegovo izpoved, zaradi česar ji je moč verjeti. Tako kot on, sta namreč tudi obdolženka in njen sopotnik potrdila, da sta obdolženka kot voznica in oškodovanec kot kolesar takrat vozila v isti smeri,pa tudi to, da je L. z avtomobilom pred gostiščem Š. zavila v desno na parkirni prostor. Prav zaradi takšne vožnje je bila ona in ne oškodovanec, kateri je vozil naravnost tista,ki se je morala prepričati ali to sme storiti brez nevarnosti za druge. Zlasti je ta njena dolžna pozornost veljala oškodovancu, saj je zanj vedela.

K. K. je namreč verjeti, da ga je obdolženka prej prehitela, kar je logično, saj je vozila hitrejše vozilo, pa tudi obdolženka sama priznava, da ga je zaznala v vzvratnem ogledalu in to predno je pričela zavijati, na razdalji 20 metrov. Kljub tako kratki razdalji, ko je vedela, da gre za kolesarja - športnika, kateri prav lahko pelje tudi hitreje od povprečnih kolesarjev, je manever zavijanja opravila, pri čemer je očitno računala s tem, da do nezgode ne bo prišlo, ker bo tega pravočasno zaključila. Žal se je pri tem uštela.

Z opisanim načinom svoje vožnje je bila ona tista, ki je za kolesarja ustvarila kritično situacijo, katero je ta skušal rešiti na življenjsko v celoti sprejemljiv način, z zaviranjem. Da je to res, dokazuje dejstvo, da je ta padel še na cestišču, na mestu za zadnjim desnim blatnikom obdolženkinega vozila. Izkaže se torej, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo prav zaradi protipredpisne vožnje obdolženke, za ugotavljanje česar ni prav nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka z zaslišanjem izvedenca cestnoprometne stroke. Zadeva je namreč v tolikšni meri jasna, da ta navedenim ugotovitvam ne bi mogel dodati prav nič takšnega, kar bi lahko spremenilo sprejeto odločitev.

V posledici takšne protipredpisne vožnje obdolženke je oškodovanec zadobil hudo telesno poškodbo, kot to tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Izvedenka sodno medicinske stroke je namreč prepričljiva v svoji oceni oškodovančeve poškodbe, pa tudi v delu, ko pojasnjuje, kako je do nje prišlo.Ob upoštevanju navedb obdolženke,da je oškodovanec takoj po nesreči pokazal roko, ki je bila otekla in dejstva, da je pred tem vozil kolo in ga zaviral, tako ni mogoče dvomiti v to,da se je poškodoval prav v inkriminiranem dogodku in zato ni potrebe po dopolnitvi tudi tega izvedeniškega mnenja.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da izrečene kazenska sankcija v celoti ustreza v postopku ugotovljenim in ob razsoji upoštevanim okoliščinam, katere vplivajo na odločitev sodišča v tem delu. V okviru pogojne obsodbe je sodišče prve stopnje obdolženki določilo tudi primerno zagroženo kazen in čas trajanja preizkusne dobe, česar torej tudi ni potrebno spreminjati v korist obdolženke.

Ker tudi uradni preizkus sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženka s pritožbo ni uspela, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.