Jedro

Izrek sodbe v opisu kaznivega dejanja ni nerazumljiv.

Opis dejanja in konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije.

V opisu kaznivega dejanja v obtožbi in sodbi ni potrebno navesti vseh ravnanj in besed, s katerimi je storilec poslovne goljufije prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrival, da ne bodo izpolnjene, temveč je to predmet obrazložitve sodbe.

Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo odločbe o posebnem pogoju, ki ga je obdolžencu v pogojni obsodbi naložilo v plačilo, in ni obrazložilo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega R.H., ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega H.W. pa po uradni dolžnosti, se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 17526/2014 z dne 16. 5. 2018 obdolžena H.W. in R.H. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerima je po drugem odstavku 228. člena KZ-1 obdolženemu H.W. določilo kazen 1 leto in 5 mesecev zapora, obdolženemu R.H. pa 1 leto in 9 mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi štirih let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je odločilo, da bosta lahko določeni kazni zapora izrečeni tudi, če obdolženca v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi ne bosta plačala 216.044,04 EUR, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, doslej zaznamovane v višini 2.070,82 EUR, s tem, da sta dolžna plačati vsak polovico tega zneska, sodna taksa jima bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, dolžna pa sta plačati tudi nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov, kot tudi vsak polovico potrebnih izdatkov oškodovanke kot tožilke in nagrade ter potrebnih izdatkov njene pooblaščenke, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo znani. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca dolžna oškodovani družbi povrniti povzročeno premoženjsko škodo v višini 216.440,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku, in sicer od datuma zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v 15 dneh po izvršljivosti sodbe.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega H.W. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženega H.W. obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in - zagovornik obdolženega R.H. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca, predvsem pa obdolženega R.H., oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke je na pritožbi odgovorila in predlagala, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter obdolžencema naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo javno sejo, kot sta v pritožbah predlagala zagovornika obdolžencev. Zagovornika in pooblaščenka oškodovanke kot tožilke so se seje pritožbenega senata, opravljene 20. 2. 2019 in 6. 3. 2019, udeležili, nista pa se je udeležila obdolženca, ki sta bila o njej v redu obveščena, zato je bila opravljena v njuni nenavzočnosti (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Pregled zadeve je pokazal naslednje: Pritožba zagovornika obdolženega H.W.:

6. Pritožba trdi, da je bilo z napadeno sodbo nedovoljeno poseženo v opis kaznivega dejanja, ker je bilo v uvodnem stavku obtožnice navedeno, da sta obdolženca "skupaj z udeležbo pri izvršitvi pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvrševanju poslov preslepila", sodišče prve stopnje pa je opis v tem delu spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za kriva, da sta z "zavestnim sodelovanjem pri sklenitvi in izvajanju poslov preslepila...". Obtožnica je torej obdolženemu W. v uvodnem stavku očitala, da je bil udeležen pri izvršitvi kaznivega dejanja, torej pri preslepitvi oškodovanca, medtem ko izrek izpodbijane sodbe tega ne ugotavlja, temveč ugotavlja nekaj povsem drugega, in sicer, da je obdolženi W. zavestno sodeloval ob sklenitvi in izvajanju poslov pri preslepitvi oškodovanca.

7. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje v sodbi ni nedovoljeno poseglo v opis kaznivega dejanja, v njenih razlogih pa je glede spremembe pravilno pojasnilo, da je v opis poseglo tako, da v ničemer ni poslabšalo položaja obdolžencev in da s tem ni poseglo v objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Ne drži trditev, da je v opisu kaznivega dejanja glede očitka obdolžencu navedlo nekaj drugega, kot je zatrjevala spremenjena obtožnica in obdolženec ni bil spoznan za krivega drugega kaznivega dejanja ter se mu tudi ne očita več, kot mu je očitala spremenjena obtožnica. Kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja, navedenega v obtožnici (l. št. 183 do 184) ter njene spremembe na glavni obravnavi 16. 5. 2018 (l. št. 485), je sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja v sodbi spremenilo le tako, da je spremenilo vrstni red navedb iz modifikacije obtožnice. Navedbo, da je obdolženi H.W. zavestno sodeloval ob sklenitvi in izvajanju poslov pri preslepitvi oškodovanca, vsebuje tudi spremenjena obtožnica, zavestno sodelovanje obeh pri izvršitvi kaznivega dejanja pa je v opisu kaznivega dejanja tudi ustrezno konkretizirano.

8. Izrek sodbe naj bi bil po oceni pritožbe nerazumljiv, ker časovni okvir storitve kaznivega dejanja ni jasno postavljen, saj na eni strani govori o dobavah blaga med 4. 8. 2010 in 20. 11. 2010 ter med 30. 10. 2010 in 6. 12. 2010, na drugi strani pa omenja tudi datum 29. 4. 2011, do takrat pa naj bi obdolženca prikazovala, da bo kupnina plačana in prikrivala, da kupnina ne bo plačana. Navaja, da je šele obrazložitev sodbe postavila jasen, vendar napačen časovni okvir storitve kaznivega dejanja od 10. 6. 2010 do 29. 4. 2011, kar hkrati pomeni nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi. Napadena sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj je sodišče začetek časovnega okvirja domnevno storjenega kaznivega dejanja postavilo pred prvo dobavo blaga, torej na datum 10. 6. 2018, prvo naročilo pa je bilo dano 18. 6. 2010, pri čemer se kaznivo dejanje poslovne goljufije lahko začne šele s prvim aktom preslepitve, ne pa s pričetkom dogovarjanja med domnevnima storilcema, da bo pri oškodovani družbi naročeno določeno blago.

9. Izrek sodbe v opisu kaznivega dejanja ni nerazumljiv. V njem so navedeni datumi, ko je obdolženi R.H. po predhodnem dogovoru z obdolženim H.W. naročil blago, navedeni sta skupni vrednosti blaga (naročenega v S. B. in v C.), številke faktur z datumi izdaje in zneski ter datumi zapadlosti v plačilo, nadalje je navedeno, da sta se obdolženca dogovorila in skupaj odločila za podajo prvega naročila med 10. 6. 2010 in 18. 6. 2010, za podajo drugega naročila pa v času med 6. 9. 2010 in 14. 9. 2010, konkretizirano je prikazovanje obdolžencev, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanje, da ne bodo izpolnjene, navedeno pa je tudi, da sta še v nadaljevanju vse do 29. 4. 2011 prikazovala, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivala, da ne bodo izpolnjene, zaradi česar je oškodovana družba sodno izterjavo teh obveznosti sprožila šele 29. 4. 2011. 10. Pritožba navaja tudi, da bi bilo ravnanje obdolženega W. med 6. 12. 2010 in 29. 4. 2011 v kazenskopravnem smislu relevantno le v primeru, če bi obdolženec oškodovani družbi oziroma njenim zastopnikom in pooblaščencem z namenom, da prepreči poplačilo prodajalca v izvršilnem postopku in s tem pridobi družbi WK P., d.o.o. premoženjsko korist, zatrjeval, da bo kupnina plačana in naj je prodajalec zato ne izterjuje sodnim potom, oškodovana družba kot prodajalec pa bi takim obljubam (preslepitvi) nasedla in zaradi nje odlašala z izvršbo, dokler za to 29. 4. 2011 ne bi bilo prepozno. Tak očitek pa bi moral izhajati iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici, da bi se mu obdolženec lahko uspešno uprl in s tem izkoristil svojo pravico do obrambe, česar pa obtožnica nima v takšni obliki, da bi zatrjevala, da imata obdolženčeva preslepitev in posledično nevložena izvršba za posledico pridobitev premoženjske koristi oziroma nastanek premoženjske škode. V opisu kaznivega dejanja bi moralo biti navedeno, da se zaradi nezačete ali nepravočasno začete sodne izvršbe v posledici obdolženčeve preslepitve oškodovana družba ni mogla poplačati v izvršilnem postopku, bi se pa ob izostanku preslepitve in takojšnji sodni izterjavi lahko poplačala. Obdolžencu bi se v tem smislu moral tudi dokazati naklep, da je s preslepitvijo hotel odložiti začetek izvršbe in s tem pridobiti družbi premoženjsko korist ter tudi vzročno zvezo med tem, da je bila izvršba vložena šele 29. 4. 2011 in nastalo premoženjsko koristjo oziroma škodo. Ker to v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, 29. 4. 2011 kot datum, ko naj bi bilo kaznivo dejanje dokončano z vloženim predlogom za izvršbo, sploh ni relevanten. Obrazložitev napadene sodbe pa je tudi v nasprotju z njenim izrekom, ker iz obrazložitve izhaja, da naj bi bilo plačilo dela kupnine v januarju 2011, razkazovanje parcele v L. (pri katerem je sodeloval izključno obdolženi H.) in nagovarjanje direktorja P. k vstopu v družbo del zavajanja, torej preslepitve oškodovane družbe in da je bil s tem izpolnjen zakonski znak kaznivega dejanja iz 228. člena KZ-1, a to iz izreka sodbe ni razvidno. Navedena dejanja niti ne morejo pomeniti preslepitve, ker naj bi bilo domnevno kaznivo dejanje dokončano z zadnjo dobavo, torej 6. 12. 2010. 11. V opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1 morajo biti navedena tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec s prikazovanjem in obljubo, da bo naročeno blago plačano, ali s prikrivanjem, da blago ne bo plačano, preslepil predstavnike oškodovane družbe.1 Preslepitveni namen je v opisu očitanega kaznivega dejanja konkretiziran z navedbo, da sta obdolženca ob njunem dogovoru in skupni odločitvi za podajo naročil ter ob sami podaji obeh naročil vedela, da je bila družba WK P., d.o.o. takrat že insolventna in da z obstoječim premoženjem in tekočimi prilivi ter zlasti upoštevaje izjemno visoke že zapadle obveznosti do drugih upnikov, ki so močno presegale njeno premoženje, ni bila in tudi v bodoče ne bo sposobna plačati navedenega naročenega blaga in tudi nista imela namena obveznosti iz teh naročil v imenu družbe WK P., d.o.o. oškodovanki plačati, poleg tega pa sta za odločitev za naročilo tega blaga pri oškodovanki sprejela in navedeno blago pri njej naročila ravno zato, ker od drugih dobaviteljev zaradi neizpolnjevanja obveznosti blaga družba WK P., d.o.o. ni več dobila, ter v nadaljevanju, da sta ob podaji naročil obdolženca, skladno njunemu predhodnemu dogovoru, direktorju oškodovanke I.P. in delavcem oškodovanke prikrivala, da naročeno blago ne bo plačano, R.H. pa je v dogovoru s H. W. direktorju oškodovanke I.P. celo prikazoval in obljubljal, da bo naročeno blago tudi plačano, z vsem opisanim ravnanjem pa sta preslepila delavce in direktorja oškodovane družbe, da je slednja naročeno blago v celotnih naročenih količinah dobavila, oba obdolženca pa sta tudi še v nadaljevanju, vse do 29. 4. 2011, prikazovala, da bodo te obveznosti izpolnjene in prikrivala, da obveznosti ne bodo izpolnjene, vsled česar je oškodovanka sodno izterjavo teh obveznosti sprožila šele 29. 4. 2011. Pritožba neutemeljeno pogreša dodatno konkretizacijo teh trditev, saj v opisu kaznivega dejanja v obtožbi in sodbi, kot pravilno navaja pooblaščenka oškodovanke kot tožilke v odgovoru na pritožbo, ni potrebno navesti vseh ravnanj in besed, s katerimi je storilec poslovne goljufije prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrival, da ne bodo izpolnjene, temveč je to predmet obrazložitve sodbe.

12. Ker je pritožbeno sodišče, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, utemeljeno pa jih v pritožbi tudi uveljavlja zagovornik obdolženega R.H., kot bo obrazloženo v nadaljevanju, na ostale pritožbene navedbe, ki bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavljajo v zvezi z obrazložitvijo sodbe (njeno nasprotje z izrekom, pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih), ni odgovorilo, saj je bilo potrebno sodbo zaradi narave ugotovljenih kršitev razveljaviti.

13. Odločilna so vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi do deseti odstavek 364. člena ZKP), med njimi mora navesti zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Obdolžencema se v opisu kaznivega dejanja očita tudi, da sta sprejela odločitev za naročilo blaga pri oškodovanki ravno zato, ker od drugih dobaviteljev družba WK P. d.o.o. blaga ni več dobila. Obdolženi R.H. je navedeno zanikal, že v preiskavi je v zagovoru povedal, da so v tem času dobavljali blago tudi pri drugih dobaviteljih in sodišču za to v dokazni namen predložil kontno kartico (kartice artikla - list. št. 71 - 82), iz katere so razvidni dobavitelji. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo tudi te listine, a jih ni dokazno ocenilo in se v sodbi do njih ni opredelilo. Navedlo je le, da ne gre verjeti zanikanju obdolženega H., da so pri oškodovani družbi začeli naročati zato, ker drugje blaga niso več dobili, takšen zaključek pa je oprlo na izpovedbo priče R. S. in elektronsko sporočilo obdolženega H.W. z dne 19. 1. 2011 ter na dejstvo, da je bil ob tem oškodovani družbi posredovan račun, ki je v plačilo zapadel že 12. 7. 2010, iz česar je sklepalo, da sta obdolženca s plačilom fakture njenega direktorja dodatno zavajala (točka 24 obrazložitve).

14. Pritožba zagovornika obdolženega R.H. v zvezi s tem navaja, da je imela družba WK P. d.o.o. v obravnavanem obdobju vsaj še štiri druge dobavitelje (družbe K. - S. H. GES, I., G. t. in s., ISD D. CO. Ltd), kot je razvidno iz predloženih listin ter utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker o teh dejstvih, ki so glede na očitek v obtožbi odločilna, sodba nima razlogov. Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke v odgovoru na pritožbo obdolženega R.H. odgovarja na trditev, da je imela družba WK P. d.o.o. tudi druge dobavitelje, a pritožbeno sodišče navedb iz pritožbe in odgovora na pritožbo ni moglo presojati, ker dokazne ocene o tem nima napadena sodba.

15. Ob uradnem preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo še istovrstno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo odločbe o posebnem pogoju, ki ga je obdolžencu v pogojni obsodbi naložilo v plačilo, in ni obrazložilo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

16. Sodišče prve stopnje je v odločbi o posebnem pogoju po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 odločilo, da bosta lahko obdolžencema določeni kazni zapora izrečeni tudi, če v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi ne bosta plačala 216.440,04 EUR, v obrazložitvi sodbe pa je to odločitev le povzelo, ni pa je obrazložilo (točka 35). Iz razlogov sodbe bi moralo biti razvidno, na podlagi česa je rok enega leta za izpolnitev obveznosti štelo kot ustrezen čas, v katerem bosta obdolženca zmožna navedeni znesek povrniti, ter predvsem, kot bi to moralo obrazložiti glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, s katerim je ta odločba povezana, na podlagi česa zaključuje, da sta obdolženca dolžna oškodovani družbi navedeni znesek, potem ko ji dobavljenega blaga ni plačala gospodarska družba WK P. d.o.o., plačati kot fizični osebi. Sodišče mora pri določitvi posebnega pogoja plačila in določitvi roka upoštevati obdolženčeve premoženjske razmere in pridobitno sposobnost v času izreka posebnega pogoja in na podlagi navedenega realno oceniti, v kakšnem času je sposoben povrniti škodo2, torej njegovo zmožnost povrnitve škode presoditi v povezavi z višino zneska priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, nato pa svojo odločitev, da je posebni pogoj naložilo in določilo prav takšen rok za njegovo izpolnitev, v sodbi obrazložiti.

17. Odločba o premoženjskopravnem zahtevku nima ustreznih razlogov, ker se sodišče prve stopnje v njej sklicuje le na kazensko odgovornost obdolženca kot podlago za presojo premoženjskopravnega zahtevka in pojasnjuje solidarno zavezanost obdolžencev za povrnitev škode ter kot pravno podlago v zvezi s tem navaja 186. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ – točka 37), nima pa ostalih potrebnih razlogov. Do standarda obrazložitve kazenske sodbe glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku se je opredelilo Ustavno sodišče v odločbi z dne 6. 6. 2018, ko je presodilo, da kazenska odgovornost obdolženca sama po sebi ne zadostuje za nastop civilnopravnih posledic in da mora sodišče, ko obrazloži odločitev o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku, pojasniti, zakaj je obdolženec civilnopravno odgovoren za nastanek škode in na podlagi katerih pravnih virov, za katero vrsto odškodninske odgovornosti gre, katere so predpostavke te odgovornosti in zakaj so v konkretnem primeru podane.3 Ustavno sodišče v navedeni odločbi še pojasnjuje, da kazenskopravna norma kot sekundarno pravno posledico (pravno sankcijo) določa zgolj kazenskopravno posledico, ne pa tudi civilnopravnih in da navedeno velja tudi v primeru, ko je obdolženec v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, katerega zakonski znak je pridobitev premoženjske koristi, povzročitev škode in podobno, ter da mora sodišče svojo odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v sodbi jasno obrazložiti, pri tem pa navesti: a) formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, b) ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter c) utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji, tako obrazložena sodna odločba pa je bistveni del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

18. Po obrazloženem je bilo potrebno napadeno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zagovornika obdolženega R.H.:

19. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, hkrati pa kršitev kazenskega zakona, pritožba uveljavlja v zvezi z opisom kaznivega dejanja v izreku sodbe. Navaja, da v njem ni konkretizirana preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena Kazenskega zakonika, zaradi česar v izreku sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje bi moralo obdolženca zato obtožbe oprostiti, in ker tega ni storilo, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in ravnalo v nasprotju s 358. členom ZKP, s tem pa bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Poudarja, da je bilo na izostanek konkretizacije tega zakonskega znaka in novo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter višjih sodišč opozorjeno v besedi strank, saj opis kaznivega dejanja ne presega navedbe, da se je obdolženec dogovoril za posle, prevzetih obveznosti pa kasneje ni izpolnil, oziroma jih kvečjemu presega v delu, kjer se obdolžencema očita, da sta vedela, da je bila družba WK P., d.o.o. v času naročila blaga pri oškodovanki že insolventna in da družba iz tega razloga ne bo sposobna plačati navedenega naročenega blaga. Opis kaznivega dejanja v obtožbi torej ni presegal navedb o goli zavezi obdolžencev in zagotavljanju oziroma zatrjevanju, da bodo obveznosti izpolnjene ter da do izpolnitve potem ni prišlo, medtem ko navedba, da sta ob naročilu blaga pri oškodovanki vedela za insolventnost družbe in da iz tega razloga ne bo sposobna plačati naročenega blaga, ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka v tolikšni meri, da bi bilo dejanje obdolženih mogoče jasno in določno razmejiti od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Opis dejanja predstavlja le elemente navadnega civilnopravnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je preslepitveni namen obdolžencev nedovoljeno utemeljevalo širše in izven navedb v opisu kaznivega dejanja, ko ga je v sodbi obrazložilo predvsem z dejstvom, da družba WK P., d.o.o. ni opravila slabitve terjatve do družbe O., d.o.o., kar bi morala storiti že v poslovnem letu pred spornimi naročili, in z izvajanji obdolženih, ki se nanašajo na nabavo zadnjih 50 ton materiala, ki je bil po naročilu obdolženega R.H. prepeljan v I. C. ter s plačilom fakture v januarju 2011 v znesku 18.355,50 EUR, s čimer naj bi obdolženca še dodatno zavajala direktorja oškodovane družbe. Navedeni očitki oziroma okoliščine, ki konkretizirajo obstoj zakonskega znaka preslepitve, pa niso del opisa kaznivega dejanja in pomanjkljivosti opisa dejanja v obtožnici ne moreta nadomestiti ne dokazni postopek ne obrazložitev sodbe.

20. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje ni prekršilo kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP), saj ima v izreku sodbe opisano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja je ustrezno konkretizirana. Ne drži trditev, da je opisana zgolj poslovna zaveza in njena neizpolnitev ter s tem zgolj civilnopravno razmerje. V opisu kaznivega dejanja je konkretizirana tudi preslepitev, ko je navedeno, da sta obdolženca, skladno s pred tem opisanim dogovorom, direktorju oškodovane družbe I.P. in njenim delavcem prikrivala, da naročeno blago ne bo plačano, R.H. pa je v dogovoru s H.W. direktorju oškodovanke I.P. celo prikazoval in obljubljal, da bo naročeno blago tudi plačano, z opisanim ravnanjem pa sta preslepila delavce in direktorje oškodovane družbe, da je družba naročeno blago v celotnih naročenih količinah dobavila, ob njunem dogovoru in skupni odločitvi za podajo teh dveh naročil ter ob sami podaji obeh naročil pa sta vedela, da je bila družba WK P., d.o.o. takrat že insolventna in da z obstoječim premoženjem ter tekočimi prilivi in zlasti upoštevaje izjemno visoke že zapadle obveznosti do drugih upnikov, ki so močno presegale njeno premoženje, ni bila in tudi v bodoče ne bo sposobna plačati navedenega blaga in tudi nista imela namena obveznosti iz teh naročil v imenu družbe WK P., d.o.o. oškodovanki plačati, poleg tega pa sta odločitev za naročilo tega blaga pri oškodovanki sprejela in navedeno blago pri njej naročila ravno zato, ker od drugih dobaviteljev zaradi neizpolnjevanja obveznosti blaga družba WK P., d.o.o. ni več dobila.

21. Povzete okoliščine, navedene v opisu kaznivega dejanja, tako presegajo navedbe o tem, da sta se obdolženca o poslu dogovorila, prevzete obveznosti pa niso bile izpolnjene, saj so navedena tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da sta vedela, ko sta se za naročili dogovorila in ju podala, da obveznosti do druge pogodbene stranke ne bodo izpolnjene.

22. Utemeljen ni niti pritožbeni očitek, da bi morale biti okoliščine, da družba WK P., d.o.o. ni opravila slabitve terjatve do družbe O., d.o.o. v poslovnem letu pred spornimi naročili ter ostale, s katerimi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe utemeljuje preslepitveni namen, navedene v opisu kaznivega dejanja, ker konkretizirajo obstoj zakonskega znaka preslepitve, ter da je sodišče prve stopnje pomanjkljivosti v opisu dejanja nadomestilo z razlogi sodbe, s tem pa prekršilo obtožbo ter bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Te okoliščine so nepravilno knjiženje poslovnih dogodkov v poslovnih knjigah družbe (oprava slabitve terjatve do družbe O., d.o.o.) in izvajanja obdolžencev, ki se nanašajo na dobavo zadnjih 50 ton materiala, ki je bil po naročilo obdolženega H. pripeljan v I. C.. Temu ni pritrditi, saj je navedene okoliščine sodišče ugotovilo v izvedenem dokaznem postopku in jih je zaradi razjasnitve dejanskega stanja upoštevalo in presodilo. S tem, ko jih je dokazno ocenilo, niso pa navedene v opisu kaznivega dejanja, obtožbe ni prekoračilo in jih pri oceni preslepitvenega namena obdolžencev tudi ni nedovoljeno uporabilo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana, če bi sodišče prekoračilo obtožbo in ne bi bila več podana subjektivna ali objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (prvi odstavek 354. člena ZKP), to pa bi storilo, če bi izreklo sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če bi obdolženca obsodilo, oprostilo ali zoper njega zavrnilo obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen.4 S presojo v dokaznem postopku ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih je ugotavljalo namen obdolženčevega ravnanja, obtožbe ni moglo prekoračiti in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo je ohranjena, saj obdolžencev ni obsodilo za drugo dejanje, kot jima ga je očitala obtožba.

23. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so po oceni pritožbe podane, ker so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino listin, ki se nahajajo v spisu oziroma ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni zaradi nezadostne argumentacije. Zaključek v prvostopenjski sodbi, da je bilo pri oškodovani družbi naročilo podano zato, ker od drugih dobaviteljev zaradi neizpolnjevanja obveznosti družba WK P., d.o.o. blaga ni več dobila, po oceni pritožbe ne drži in je neutemeljen ter v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, iz katerih so razvidni drugi dobavitelji, v sodbi pa niso podane argumentirane navedbe, iz katerih bi izhajalo, kako sodišče te dokaze ocenjuje. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo (v točkah 12 do 14 sklepa), je pritožba v tem delu utemeljena.

24. Pritožba graja tudi odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencema v posebnem pogoju naložilo plačilo zneska oškodovani družbi v višini 216.440,04 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe, čeprav ga, glede na njuno premoženjsko stanje, v tem času ne bosta mogla izpolniti, takšna odločitev pa je nerazumna, ker je v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku hkrati odločilo, da sta dolžna navedeni znesek plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe, v roku 15 dni po izvršljivosti sodbe. Sodišče prve stopnje določitve posebnega pogoja ni z ničemer utemeljilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, iz istega pritožbenega razloga pa izpodbija tudi odločitev o povrnitvi premoženjske škode.

25. Pritožba v sodbi utemeljeno pogreša obrazložitev odločb o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku ter iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že pojasnilo v točkah od 15 do 17, utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

26. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP vselej terjajo razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zagovornika obdolženega R.H. ugodilo in napadeno sodbo, ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega W.H. pa po uradni dolžnosti, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

27. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje navedene kršitve odpravilo, pri tem pa bo presodilo tudi druge pritožbene trditve, na katere pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev ni moglo odgovoriti.

28. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 prim.: sodba VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 2 prim.: sodba VSRS I Ips 35478/2015 z dne 30. 3. 2017 3 odločba USRS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 4 prim.: ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 792, tč. 9