Jedro

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) ne določa posebnih zahtev glede velikosti hišnega predalčnika; v smislu tretjega odstavka 43. člena ZPSto-2 ni bila toženka nikoli obveščena o njegovi neustreznosti. V 43. členu ZPSto-2 predpisane zahteve glede hišnega predalčnika (označitev, vzdrževanje, namestitev, dostop) niso pomembne za presojo fikcije vročitve sodne pošiljke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas od 1. 11. 2021 dalje. Toženki je naložilo, da ji izda pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja pisarne in prodaje za nedoločen čas in za polni delovni čas od 1. 11. 2021 dalje, s pripadajočo plačo (od 1. 11. 2021 do 30. 6. 2022 mesečno 1.500,00 EUR, od 1. 7. 2022 do 31. 12. 2023 mesečno 1.750,00 EUR, od 1. 1. 2024 dalje mesečno 2.500,00 EUR) in drugimi pravicami iz delovnega razmerja, ter da jo prijavi v socialna zavarovanja. Za čas od 1. 11. 2021 do 19. 8. 2024 je od zneskov, ki so razvidni iz izreka zamudne sodbe, dolžna obračunati in odvesti davke in prispevke, ter ji plačati povračilo stroškov v zvezi z delom s pripadajočimi obrestmi. Za čas od 20. 8. 2024 do pravnomočnosti te sodbe ji mora plačati nadomestilo plače v višini 2.500,00 EUR mesečno s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2.Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe vlaga toženka pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uveljavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Da ji sodno pisanje z dne 25. 9. 2024 ni bilo pravilno vročeno, dokazuje že dejstvo, da ji je sodišče 25. 10. 2024 ponovno poslalo tožbo s pozivom za odgovor. Rok za odgovor na tožbo je tako pričel teči šele z dnem vročitve sodnega pisanja z dne 25. 10. 2024. Toženka ima uporaben hišni predalčnik, saj ji je v njem mogoče normalno pustiti običajna pisanja. Po ZPSto-2 ni bila nikoli obveščena o njegovi neustreznosti. Toženkinega hišnega predalčnika ni mogoče označiti za neustreznega samo zato, ker sodne pošiljke ni bilo mogoče odvreči vanj zaradi prevelikega formata. Kršena ji je pravica do izjave in do pravnega sredstva, ker se v pritožbi ne more opredeliti niti do tožbe s prilogami niti do ugotovitev sodišča v zamudni sodbi. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče obrazložilo presojo, da so glede izpodbijanega dela sodne odločbe izpolnjeni vsi našteti pogoji za izdajo zamudne sodbe.

7.Toženka uveljavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer se pritožbene navedbe nanašajo na izpodbijanje pogoja, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

8.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je dne 11. 10. 2024 nastopila fikcija vročitve pisanja (tožba s prilogami in pozivom k odgovoru), ki ga je sodišče prve stopnje poslalo toženki dne 25. 9. 2024. Pritožba navaja, da navedenega dne ni nastopila fikcija vročitve, saj sicer sodišče v nadaljevanju ne bi toženki ponovno poslalo tožbo s pozivom za odgovor. Pritožbena navedba ni utemeljena. Ključnega pomena je presoja, ali so bili za nastop fikcije vročitve prvega pisanja, poslanega toženki dne 25. 9. 2024, izpolnjeni za to predpisani pogoji. Če so bili, ponovno vročanje tožbe v odgovor ne more vplivati na presojo zakonitosti zamudne sodbe.

9.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je bila 11. 10. 2024 toženki tožba pravilno vročena v odgovor. Kot izhaja iz obrazložitve zamudne sodbe, ji je sodišče prve stopnje 25. 9. 2024 poslalo tožbo s prilogami in pozivom, da nanjo odgovori, ter jo opozorilo, da bo v primeru, če v postavljenem roku na tožbo ne bo odgovorila ali če odgovor ne bo obrazložen, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba). Sodno pisanje je v skladu s 142. členom ZPP vročalo toženki osebno, na naslovu, ki je bil naveden v sodnem registru. Kot je razvidno iz vročilnice, vročevalec sodnega pisanja dne 26. 9. 2024 ni mogel izročiti osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, delavcu v pisarni oziroma v poslovnem prostoru na sedežu ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu na naslovu toženke (133. člen ZPP). Istega dne ji je zato v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je sodno pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, v obvestilu pa je bila tudi opozorjena, da se v primeru, če pisanja ne dvigne v 15 dneh, šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, ter da se v primeru, če nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, pismo vrne sodišču. Ker toženka pisanja ni dvignila v roku 15 dni, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena 15. dan, odkar ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o sodnem pisanju, to je 11. 10. 2024, ko je nastopila fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP). Iz vročilnice izhaja, da vročevalec po izteku tega roka toženki ni mogel pustiti pošiljke v hišnem predalčniku, ker je bil ta neuporaben (premajhen, da bi vanj lahko vložil tožbo z vsemi prilogami), zato je bila pošiljka vrnjena sodišču. Slednje po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne more spremeniti dejstva, da je za toženko dne 11. 10. 2024 nastopila fikcija vročitve.

10.Pritožba z več navedbami utemeljuje, da ima toženka uporaben hišni predalčnik: je takšne velikosti, da je v njem mogoče normalno pustiti običajna pisanja; Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2; Ur. l. RS, št. 51/2009 in nadaljnji) ne določa posebnih zahtev glede velikosti hišnega predalčnika; v smislu tretjega odstavka 43. člena ZPSto-2 ni bila toženka nikoli obveščena o njegovi neustreznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v 43. členu ZPSto-2 predpisane zahteve glede hišnega predalčnika (označitev, vzdrževanje, namestitev, dostop) niso pomembne za presojo fikcije vročitve sodne pošiljke. Ključen je drugi odstavek 42. člena ZPSto-2, ki določa, da mora izvajalec poštnih storitev takrat, ko poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače kot ZPSto-2, tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. To pomeni, da se za presojo pravilnosti vročitve v tem sporu uporablja ZPP.

11.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da hišnega predalčnika ni mogoče označiti za neustreznega samo zato, ker sodne pošiljke ni bilo mogoče odvreči vanj zaradi prevelikega formata. V zadevi II Ips 75/2019 je bilo med drugim sprejeto naslednje stališče: "V primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben".¹ Vsi ti pogoji so bili izpolnjeni tudi v obravnavanem sporu glede vročanja pošiljke z dne 25. 9. 2024.

12.Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila toženki pošiljka z dne 25. 9. 2024 vročena pravilno, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je rok za odgovor na tožbo pričel teči šele z dnem ponovne vročitve tožbe s pozivom za odgovor (z dne 25. 10. 2024). Prav tako niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) ostale navedbe pritožbe, ki se nanašajo na vročanje sodnega pisanja z dne 25. 10. 2024 (o nepopolni vročitvi, kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ...).

13.Toženka zatrjuje kršitev pravice do izjave in do pravnega sredstva, češ da se v pritožbi ne more opredeliti niti do tožbe s prilogami niti do ugotovitev sodišča v zamudni sodbi; takoj, ko se je seznanila s sodnim pisanjem z dne 25. 10. 2024, je preko pooblaščenca poslala sodišču poziv za vročitev tožbe z manjkajočimi prilogami, zato bi ji te sodišče moralo poslati ne glede na to, da je štelo, da so izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Fikcija vročitve predpostavlja, da je bila toženki vročena tožba s prilogami, zato ji sodišče prilog ni bilo dolžno ponovno pošiljati. Z vidika varovanja pravice do izjave pa je bistvenega pomena, da je bila toženka obveščena o sodnem pisanju in o tem, kje se nahaja (sprva na pošti, nato na sodišču), torej bi se s pisanjem lahko seznanila, pa tega zaradi svoje neaktivnosti ni storila.

14.S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako glede izpodbijanega dela zamudne sodbe niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijani del zamudne sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

15.Toženka krije sama stroške pritožbe, saj z njo ni uspela, pa tudi sicer v sporih o obstoju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na morebiten uspeh v postopku (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP; 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Tožnici je ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) dolžna povrniti 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. tč. tar. št. 16 OT) in 7,5 točke za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, skupaj z 22 % DDV (50,49 EUR) pa 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom ji dolguje tudi obresti. Do priglašenega stroška za sestanek s stranko tožnica ni upravičena, saj je zajet v že priznanih stroških. Pritožbeno sodišče ni odločilo o strošku za tožbo, ki ga je tožnica priglasila v odgovoru na pritožbo, pravilno pa ga je treba priglasiti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

-------------------------------

1Gl. tudi VSL I Cp 854/2015, VSL II Cp 617/2021 idr.