Jedro

Ko obdolženec svoj izostanek z glavne obravnave opraviči in predlaga njeno preložitev, mora sodišče najprej preizkusiti razlog, na katerega se sklicuje obdolženec v opravičilu, ter presoditi njegovo utemeljenost in šele nato odločiti, ali so podani vsi pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, ter za svojo odločitev navesti razloge.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega R. K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi določbe 47. člena KZ-1 in prvega odstavka 135. člena KZ-1 izreklo denarno kazen, ki jo je odmerilo na trideset dnevnih zneskov po 70,00 EUR, kar skupaj znaša 2.100,00 EUR, ki jo mora obsojenec plačati v roku dveh mesecev, sicer se bo kazen v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom oziroma plačilnim nalogom.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zakonski označbi kaznivega dejanja spremenilo tako, da je kaznivo dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B; ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika je prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno denarno kazen znižalo na petnajst dnevnih zneskov po 70,00 EUR, kar skupaj znaša 1.050,00 EUR, ki jo mora obsojenec plačati v roku dveh mesecev, sicer se bo kazen v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določil en dan zapora; v ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik ter v njej uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem ko navaja, da je bila glavna obravnava dne 26. 4. 2013 opravljena v odsotnosti obsojenca, pa niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje v izpodbijanih sodbah nista navedli razlogov za presojo, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna, čeprav gre za enega od zakonskih pogojev za sojenje v nenavzočnosti, določenih v prvem odstavku 442. člena ZKP. Sodišči se po navedbah obrambe tudi nista opredelili do opravičila, s katerim je obsojenec opravičil svojo odsotnost na naroku dne 26. 4. 2013. Nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po mnenju obrambe podana tudi glede zatrjevanja v izreku sodbe, da je obsojenec storil dejanje tako, da je oškodovancu z dvignjenima rokama zapretil „s temi rokami vas bom strl in ubil“, saj naj bi bile te navedbe v nasprotju z izpovedbami prič, torej z dokazi, ki se nahajajo v spisu. Predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena glede trditve obrambe, da izpodbijani sodbi nimata potrebnih razlogov o tem, da se glavna obravnava opravi v obsojenčevi odsotnosti glede ocene, ali je njegova navzočnost na glavni obravnavi nujna. Med zaslišanjem oškodovanca na naroku 26. 4. 2013 je zagovornik ocenil, da niso več izpolnjeni v prvem odstavku 442. člena ZKP predpisani pogoji za sojenje v nenavzočnosti in za to navedel konkretne razloge, sodišče prve stopnje je njegov predlog za preložitev naroka zaradi zagotovitve navzočnosti zavrnilo, razlogov za takšno odločitev pa ni navedlo niti v zapisniku o glavni obravnavi niti v izpodbijani sodbi. Do tega očitka se vsebinsko ni opredelilo niti pritožbeno sodišče. Glede na to, da obstajata dve verziji dogodka, ki ga priče na oškodovančevi strani opisujejo drugače kot priče, povezane z obsojencem, slednji pa stike z oškodovancem opisuje tudi drugače kot oškodovanec, vrhovna državna tožilka meni, da gre za razloge o odločilnih dejstvih in zato tudi za zahtevo, da bi sodbi morali vsebovati konkretne razloge za oceno, da obsojenčeva navzočnost za njegovo obrambo na glavni obravnavi 26. 4. 2013 ni bila nujna. Vse to pa je - glede na konkreten opis znakov kaznivega dejanja, ki so najmanj na meji med prekrškom in kaznivim dejanjem in glede na opis prič v dogodkih pred in po dejanju - pomembno zaradi morebitne ocene, ali gre za razloge, ki bi narekovali odločitev v smislu 4. točke 358. člena ZKP. Zato ocenjuje, da bi morali imeti sodbi o odločitvi, da obdolženčeva prisotnost na glavni obravnavi ni bila nujna, navedene konkretne razloge.

5. Obsojenec niti njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jima je bil vročen, nista izjavila.

B.

6. Obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, zakaj ocenjuje, da obsojenčeva navzočnost na naroku 26. 4. 2013 ni nujna oziroma ni potrebna, niti se ni opredelilo do opravičila, s katerim je obsojenec opravičil svoj izostanek na naroku tega dne. Ker teh razlogov ni navedlo niti pritožbeno sodišče ob reševanju obsojenčeve pritožbe, mu obsojenčev zagovornik očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

7. Po določbi druge alineje 29. člena Ustave RS ima obdolženec pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Navzočnost obdolženca na sojenju ni le njegova pravica, ampak tudi njegova dolžnost, ki jo lahko sodišče uresničuje tudi s prisilnimi sredstvi (prvi odstavek 307. člena ZKP). Tej pravici se obdolženec sicer lahko odpove izrecno ali z ravnanjem, ki opravičuje domnevo, da se je pravici odpovedal in če so izpolnjeni pogoji, ki jih za sojenje v nenavzočnosti določa zakon. V skrajšanem postopku določbe prvega odstavka 442. člena ZKP dovoljujejo, da se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti ob pogojih, da je bil nanjo pravilno povabljen (in izostanka ni opravičil), če njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna in je bil pred tem že zaslišan. Za sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku ZKP sicer ne predpisuje pogoja, ki je po tretjem odstavku 307. člena ZKP predpisan za sojenje v nenavzočnosti pred okrožnim sodiščem, namreč da obdolženec svojega izostanka ni opravičil. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča razlike v navedenih določbah ZKP ne pomenijo, da okrajnemu sodišču ni treba upoštevati utemeljenega opravičila obdolženca, saj mora sodišče po določbi drugega odstavka 442. člena ZKP na primer upoštevati tudi opravičilo zagovornika.

8. V obravnavanem primeru sta sodišči odločili, da so bili podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, ki jih zakon določa v prvem odstavku 442. člena ZKP, saj obsojenec na glavno obravnavo dne 26. 4. 2013, na katero je bil pravilno povabljen ni prišel, pred tem je že bil zaslišan, po oceni obeh sodišč pa njegova prisotnost na glavni obravnavi naj bi ne bila nujna. Med izvajanjem glavne obravnave (in sicer po zaslišanju oškodovanca, ki je obsojenca obremenil ter o dogodku, ki je obravnavan v tem postopku izpovedoval drugače kot obsojenec) je obsojenčev zagovornik sodišču predlagal, da glavno obravnavo zaradi zagotovitve navzočnosti preloži ter navedel razloge, zakaj meni, da je v zvezi z ugotavljanjem odločilnih in pomembnih dejstev na glavni obravnavi potrebna obsojenčeva navzočnost (list. št. 222), sodišče pa tudi opozoril na obsojenčevo opravičilo za odsotnost z glavne obravnave. Sodišče se do opravičila, iz katerega izhaja, da je bil obsojenec na službeni poti, vsebinsko ni opredelilo. Zagovornikovemu predlogu za preložitev glavne obravnave tudi ni ugodilo, razlogov za takšno odločitev pa ni navedlo niti v zapisniku o glavni obravnavi niti v obrazložitvi sodbe, saj je 13. točki obrazložitve navedlo le, da obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna. Do tega očitka se ni opredelilo niti višje sodišče, ki je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj pojasnilo potek odločanja v zvezi s sojenjem v obsojenčevi odsotnosti. Glede pogoja, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, ni navedlo nobenega vsebinskega razloga, prav tako pa ni navedlo, ali sprejema obsojenčevo opravičilo za izostanek z glavne obravnave.

9. Pravilno je sicer stališče obrambe, ki mu v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pritrjuje tudi vrhovna državna tožilka, da se vprašanje, ali je obdolženčeva prisotnost na glavni obravnavi nujna, ocenjuje v odvisnosti od tega, ali je imel obdolženec možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, ki so za odločitev v zadevi pomembna in odločilna. Zakonodajalec sicer pojma nujnosti ni opredelil. Ker pa gre za izjemo od splošnega načela sojenja v navzočnosti, je treba to izjemo razlagati ozko, restriktivno glede na okoliščine posameznega primera. Vrhovna državna tožilka s tem v zvezi navaja, da priče, povezane z oškodovancem (A. V., N. M. in I. M.) opisujejo dogodek, ki je predmet tega postopka drugače kot obsojenec ter priče na njegovi strani, obsojenec ter oškodovanec pa tudi bistveno drugače opisujeta siceršnje medsebojne kontakte. Zato naj bi šlo glede na okoliščine konkretnega primera za odločilna dejstva in zato tudi za zahtevo, da bi sodbi morali vsebovati konkretne razloge za oceno, da prisotnost obsojenca na glavni obravnavi 26. 4. 2013 za njegovo obrambo ni bila nujna. Pri presoji nujnosti obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi tudi ne gre za dokončno odločitev, saj lahko sodišče med izvajanjem glavne obravnave spozna, da je obdolženčeva navzočnost nujna oziroma potrebna v zvezi z ugotavljanjem odločilnih ali pomembnih dejstev, in glavno obravnavo zaradi zagotovitve navzočnosti preloži, kar je obravnavan primeru predlagala tudi obramba. Toda v primerih kot je obravnavani, ko obdolženec svoj izostanek z glavne obravnave opraviči in predlaga njeno preložitev, mora sodišče najprej preizkusiti razlog, na katerega se sklicuje obdolženec v opravičilu in ga navaja kot vzrok za njegovo odsotnost na glavni obravnavi, ter presoditi njegovo utemeljenost in šele nato odločiti, ali so podani vsi pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, ter za svojo odločitev navesti razloge.

C.

10. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obramba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišči nista ocenili obsojenčeve razloge za odsotnost z glavne obravnave, za svojo sicer (preuranjeno) odločitev, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, pa nista navedli konkretnih razlogov. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter na podlagi 426. člena ZKP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in sodbo višjega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.