Jedro

Zaključek prvostopnega organa (ki ga je potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedene upravičence je napačen oziroma vsaj preuranjen (ni namreč jasno, kdaj je F.F. z pridobila stalno bivališče v Avstriji).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Maribor, št. 351-3/1992/149 (7003) z dne 30. 5. 2013 se odpravi v 1. in 3. točki izreka, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 4904-41/2006-MOP-6-00641110 z dne 15. 1. 2014, se odpravi v 1.2. in 1.5. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Maribor v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek strank z interesom A.A. in B.B. se zavrne.

Obrazložitev

1. S odločbo, št. 351-3/1992/149 (7003) z dne 30. 5. 2013, je prvostopni organ odločil, da se upravičenki C.C., s tam navedenimi podatki, vrne delež ¼ nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 155/4 vrt 1 v izmeri 430 m2 in parc. št. 155/12 vrt 1 v izmeri 904 m2, obe vl. št. 827, ko. ..., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d. d. v višini 35.055,35 DEM (1. točka izreka), zavrnil zahtevo za denacionalizacijo za delež ¾ nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 155/4 in 155/12, vl. št. 827, k.o. ..., po pok. D.D. (2. točka izreka), upravičencu E.C., vrnil delež ¾ nepremičnine, ob podržavljenju parc. št. 73/12 vrt 1 v izmeri 600 m2, vl. št. 300, k.o. ..., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 12.056,40 DEM (3. točka izreka) zavrnil zahtevo za denacionalizacijo za delež ¼ nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 73/12, vl. št. 300, k.o. ..., po pok. F.F. (4. točka izreka), odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna izročiti obveznice v višini 35.055,46 DEM, ki pripadajo upravičenki C.C., in obveznice v višini 12.056,40 DEM, ki pripadajo upravičencu E.C., začasni skrbnici za posebni primer A.A. v treh mesecih po pravnomočnosti te odločbe (5. točka izreka), da se za začasno skrbnico za posebne primere postavil A.A.(6. točka izreka) in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi je organ navedel, da gre v zadevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi odločbe, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a. Nepremičnini s parc. št. 155/4 in 155/12, k.o. ..., sta bili podržavljeni G.D. in D.D., vsakemu do ½ . Ker je G.D. umrl 13. 10. 1943, se po 11. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) šteje, da je bilo podržavljeno D.D. ter njegovi hčerki C.C. D.D., ki je umrla 23. 5. 1946, se je štela za državljanko LRS in jugoslovansko državljanko. D.D. je preživela C.C., ki je umrla 26. 2. 1946 in zato slednja ni dedinja premoženja po pok. D.D. Iz tega pa še sledi, da F.F. (hči C.C.) ni dedinja po pok. D.D., ker vlagatelj zahteve H.H. ni izkazal pravnega nasledstva do pok. D.D. Ker tudi ni zapustila oporoke, je organ zahtevo za vračilo deleža ¾ podržavljenega premoženja pok. D.D. zavrnil. C.C. je upravičenka do denacionalizacije do ¼ obravnavanih nepremičnin in se je tudi štela za državljanko LRS in jugoslovansko državljanko. Vlagatelj zahteve H.H. je svojo aktivno legitimacijo izkazoval kot oporočni dedič po pok. F.F. Z oporoko je C.C. zapustila svoje premoženje svoji hčerki F.F. Glede na odločitev Ustavnega sodišča RS, št. Up-149/06-52 z dne 16. 11. 2006, ter tam navedene sklepe rednih sodišč je organ ugotovil, da je H.H. izkazal pravno razmerje do F.F. in tudi verjetno izkazal pravno razmerje do upravičenke C.C. ter do E.C. Ker parc. št. 155/4 in 155/12, k.o. ..., ni mogoče vrniti v naravi, je zanju organ določil odškodnino v obveznicah SDH. Predmet te odločbe je tudi parc. št. 73/12, k.o. ..., zaplenjene E.C. in C.C., vsakemu do ½, s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, I 522/48-5 z dne 11. 3. 1948, izdanem na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe. Ker je C.C. umrla pred izdajo akta o podržavljenju, se po 11. členu ZDen šteje, da je bila polovica njenega deleža podržavljena E.C., polovica pa njeni hčerki F.F. Ker se F.F. ni štela za državljanko LRS in jugoslovansko državljanko, ne izpolnjuje pogoja po 9. členu ZDen in je treba njen delež ¼ parc. št. 77/12 zavrniti. E.C. pa je upravičen do ¾ deleža te nepremičnine. Ker tudi te nepremičnine ni možno vrniti v naravi, je za ta delež določena odškodnina v obveznicah SDH. V zvezi z navedbami tožnika glede izpolnjevanja pogojev po drugem odstavku 10. člena ZDen je organ še navedel, da premoženje ni bilo neposredno zaplenjeno F.F., ki v postopku ne nastopa kot upravičenka, za C.C. in E.C. pa je bilo ugotovljeno, da sta se štela za državljana LRS in jugoslovanska državljana, zato za njiju ni bilo mogoče zahtevati uradnih potrdil Republike Avstrije, ali sta dobila od Avstrije povrnjeno odškodnino za podržavljeno premoženje v Avstriji, niti je nista imela pravice dobiti, ker se ne šteje, da je bilo njuno premoženje podržavljeno v smislu Državne pogodbe.

3. Drugostopni organ je v pritožbenem postopku z odločbo, št. 4904-41/2006-MOP-6-00641110 z dne 15. 1. 2014, (med drugim) pritožbi H.H. deloma ugodil in 2. ter 5. točko izreka prvostopne odločbe odpravil in nadomestil z novima točkama izreka, ki glasita: 2. Upravičenki D.D. (s tam navedenimi podatki) se vrne delež ¾ nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 155/4 vrt 1 v izmeri 430 m2 in parc. št. 155/12 vrt 1 v izmeri 904 m2, obe vl. št. 827, k.o. ..., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 140.221,44 DEM; 5. Zavezana stranka Slovenska odškodninska družba d.d. je dolžna izročiti obveznice v višini 35.055,46 DEM, ki pripadajo upravičenki C.C., obveznice v višini 140.221,44 DEM, ki pripadajo upravičenki D.D., ter obveznice v višini 12.056,40 DEM, ki pripadajo upravičencu E.C., začasni skrbnici A.A. za posebni primer , v treh mesecih po pravnomočnosti te odločbe (1. točka izreka) in zavrnil pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. (5. točka izreka). V zvezi z ugoditvijo pritožbi stranke z interesom H.H. je navedel, da prvostopni organ ni upošteval 12. člena ZDen, ko F.F. ni štel za upravičenko do denacionalizacije, saj je ob smrti D.D. njena mati C.C. že umrla, živa pa je bila njena vnukinja, tj. F.F.(vstopna pravica). To pomeni, da je F.F. univerzalna naslednica pok. D.D., ker pa je vlagatelj H.H. univerzalni naslednik F.F., je organ spremenil odločitev prvostopnega organa in zahtevi za denacionalizacijo deleža do ¾ parc. št. 155/4 in 155/12, k.o. ..., po pok. D.D. ugodil ter še odločil o tožniku kot zavezancu za plačilo odškodnine. Glede vprašanja uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen se je strinjal z razlogi prvostopne odločbe.

4. Tožnik je uvodoma opredelil, da vlaga tožbo zoper prvostopno odločbo v neodpravljenem delu in zoper drugostopno odločbo v 1. in 4. točki izreka. Navedel je, da je drugostopni organ odločil o odškodnini za parc. št. 155/4 in 155/12, vl. št. 827, k.o. ..., v višini 140.221,44 DEM (vrednost je bila med strankami nesporna). Ta vrednost predstavlja vrednost celotne nepremičnine in ne deleža ¾, katerih lastnica je bila pok. upravičenka D.D. Vlagatelj zahteve H.H. kot oporočni dedič F.F. tudi ni hkrati pravni naslednik po njenih starih starših in starših. Spisu so sicer priložene listine, ki izkazujejo, da je H.H. dedoval vse premoženje, do katerega bi bila upravičena F.F., vendar je hkrati nesporno, da H.H. ni pravni naslednik po bivši lastnici in upravičenki D.D. (ki je stara mama F.F.) in kot takšen ni imel aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za denacionalizacijo. Zapuščinsko sodišče imenovanega sicer šteje za univerzalnega pravnega naslednika F.F., vendar pri tem upošteva avstrijsko pravo. Tožnik temu ne oporeka, meni pa, da bi moral organ upoštevati domače pravo pri določitvi kroga oseb, ki lahko zahtevajo denacionalizacijo. Oporočni dedič je pravni naslednik le svojega oporočitelja, ker se pri oporočnem dedovanju deduje v mejah oporoke. V danem primeru bi bilo drugače le, če bi oporočiteljica v oporoki izrecno razpolagala s premoženjem, ki bi ji šlo po njenih prednikih, kolikor bi prišlo do vrnitve premoženja v Jugoslaviji (81. člen ZDen). Prav tako se tožnik ne strinja z odločitvijo glede uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen. Tožnik ni zatrjeval, da bi F.F. imela pravico do odškodnine kot lastnica premoženja, pač pa je izpostavil in poudaril ureditev po FIP-u, ki je omogočala uveljavljanje pravic tudi najožjim družinskim članom, kadar je oseba, ki je utrpela škodo, umrla pred pridobitvijo bivališča v Avstriji. To izhaja iz priloge 1 A k FIP v par. (2). Iz navedenega nedvomno izhaja, da je lahko F.F. v Avstriji kot hči upravičenke C.C. in vnukinja D.D. in G.D. (za slednja je v zaplembeni odločbi navedeno, da gre za osebi nemške narodnosti) za svojo mamo in svoja stara starša uveljavljala pravice po FIP. Vse tri osebe so namreč umrle na območju pregona – na območju Jugoslavije, kjer jim je bilo premoženje zaplenjeno kot osebam nemške narodnosti. Poleg tega je pomembna tudi ugotovitev iz zaplembene odločbe zoper C.C. in E.C. in sicer, da sta bila imenovana izgnana v Avstrijo januarja 1946, kar potrjuje, da gre za osebe, ki so umrle na območju pregona. Ovire po drugem odstavku 10. člena ZDen je treba torej razlagati po namenu, tako, da so podane ovire za vračanje vselej, če je bila za zaplenjeno premoženje odškodnina dana ali pa je bila podana možnost za njeno uveljavljanje. Tako tudi sodba naslovnega sodišča, I U 1992/2012 z dne 18. 6. 2013. Odločbi sta zato zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nezakoniti, zato je sodišču predlagal, da ju odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje.

5. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

6. Stranki z interesom A.A. in B.B. sta v odgovoru na tožbo navedli, da prerekata vse navedbe tožnika, razen tistih, s katerimi se izrecno strinjata, dodatno pa še navajata, da je bilo univerzalno pravno nasledstvo H.H. ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča RS oziroma sklepom Vrhovnega sodišča RS. F.F., ki je oporočna in ne zakonita dedinja po svojem očimu E.C., ni upravičenka v tem postopku in ni imela prav nikakršne možnosti za zahtevo po kakršnokoli odškodnini v Avstriji v zvezi s podržavljenim premoženjem E.C. v FLRJ. Stranki z interesom sta še navedli, da nista vložili tožbe zoper zavrnilni del po pok. F.F. le iz razloga, ker sta želeli, da se postopek konča. V odločbi je pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede državljanstva oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno. Navedbe tožnika o kraju smrti za upravičence in njihove narodnosti, ki izhajajo iz zaplembenih odločb, so glede na tretji odstavek 20. člena ZUS-1 prepozne in tudi zmotne. Nobena od oseb ni imela stalnega prebivališča na dan 1. 1. 1960 v Republiki Avstriji. Ni pa jasno, kaj pomeni območje pregona. Iz zaplembene odločbe pa jasno izhaja, da sta D.D. in G.D. jugoslovanska državljana nemške narodnosti, z bivališčem v Mariboru. Ker pa je G.D. umrl že leta 1943, je torej jasno, da sploh ni mogel ''pobegniti'' iz Jugoslavije oziroma iz območja pregona, kjerkoli je že to bilo. Pravilno pa je bila določena tudi odškodnina v višini 140.221,44 DEM za delež ¾ nepremičnin s parc. št. 155/4 in 155/12. Predlagali sta zavrnitev tožbe in priložili stroškovnik.

7. Tožnik je v odgovoru na odgovor na tožbo strank z interesom še dodal, da stranki z interesom nista izkazali pravnega nasledstva, ker je priložena oporoka v nemškem jeziku, ki je brez prevoda. Navedba, da gre pri upravičencih za osebe, ki so umrle na kraju pregona, ni novota, ker je iz vseh podatkov spisa razviden kraj smrti vseh treh upravičencev – na območju Jugoslavije. O pripadnosti nemški narodnosti pa poleg že navedenega posredno kaže tudi dejstvo, da je bila F.F. rojena v Avstriji, v Gradcu. Dodatno je sodišču posredoval že najnovejši judikat Vrhovnega sodišča RS, X Ips 85/2013. 8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je vlagatelj denacionalizacijske zahteve H.H. umrl 13. 2. 2014, torej po zaključku upravnega postopka in pred vložitvijo tožbe tožnika. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bila v upravnem postopku (oziroma z izpodbijano prvostopno odločbo) A.A. (nečakinja sedaj pokojnega vlagatelja) postavljena kot skrbnica za posebne primere. Sodišče zato odgovor strank z interesom A.A. in B.D. (tudi nečakinje pok. vlagatelja glede na priloženo oporoko) na tožbo in druge vloge teh strank v spisu, vložene po pooblaščencu - odvetniku, upošteva.

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožbenega ugovora neizkazane aktivne legitimacije H.H. za vložitev denacionalizacijskega zahtevka po pok. C.C., E.C. ter D.D. Tožnik namreč meni, da ob upoštevanju slovenskega dednega prava H.H. kot oporočni dedič F.F. ne more biti univerzalni pravni naslednik po njenih starših C.C. in E.C. ter njeni stari materi D.D. 11. Po 15. členu ZDen so za uveljavljanje pravic, če so upravičenci iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvo ali razglašeni za mrtve, upravičeni njihovi pravni nasledniki (prvi odstavek). Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije, če ni v naslednjih odstavkih drugače določeno (drugi odstavek). Pravno nasledstvo upravičencev iz prejšnjega člena (tj. cerkve in drugih verskih skupnosti) se presoja po njihovem avtonomnem pravu (tretji odstavek). Če so pravni nasledniki že določeni po tujem pravu, se glede tega vprašanja uporablja tuje pravo (četrti odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se glede nasledstva lastninske pravice na nepremičninah uporablja pravo Republike Slovenije (peti odstavek).

12. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bila s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, D 353/2006, D 33/2003 z dne 21. 3. 2007, razglašena kot dediča F.F.(kot ena izmed bivših lastnic denacionaliziranega premoženja in hči C.C. ter vnukinja D.D.) kot oporočna dedinja E.C. in vlagatelj zahteve za denacionalizacijo (po bivših lastnikih F.F., C.C., E.C. in D.D.) H.H. kot zakoniti dedič po pok. F.F. Predmet dedovanja je bilo denacionalizirano premoženje pok. E.C., ki ga je tako podedoval H.H. Ta sklep je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Celju, Cp 833/2007 z dne 23. 1. 2008, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, II Ips 951/2008 z dne 24. 3. 2011, zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo zoper sklep Višjega sodišča in v obrazložitvi med drugih navedlo, da se strinja z razlago obeh sodišč, da je glede na paragraf 726 ODZ (torej po avstrijskem pravu) šteti H.H. (tudi) za dediča sedanje zapuščine (denacionaliziranega premoženja). Glede na povedano sodišče sodi, da je bila aktivna legitimacija vlagatelja zahteve za denacionalizacijo podana po vseh bivših lastnikih, zlasti še ob upoštevanju (in kar sicer med strankami ni sporno), da je bila F.F. (tudi) pravna naslednica po svoji materi C.C. in po svoji stari materi D.D. (ki je preživela svojo hči C.C.).

13. Se pa sodišče strinja z nadaljnjim tožbenim ugovorom glede napačne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik zatrjuje, da bi lahko F.F. za podržavljeno premoženje njenih pravnih prednikov D.D., G.D. in C.C. zahtevala odškodnino od Republike Avstrije.

14. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

15. V zvezi s tem vprašanjem se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa, med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bileteralne pogodbe (npr: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točka 18., 19. obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve).

16. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode pa spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

17. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo pok. D.D. in G.D. (ki se sicer v tej zadevi ne šteje kot upravičenec, ker je umrl pred podržavljenjem leta 1943, kar je nesporno med strankama) premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Mariboru, št. opr. 3758 z dne 30. 3. 1946 kot osebi nemške narodnosti, izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, ki je umrla 23. 5. 1946 v Mariboru. Pok. C.C., ki je umrla 21. 2. 1946, pa je bilo premoženje podržavljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, št. I 522/48-5 z dne 11. 3. 1948, izdanem na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja z dne 31. 7. 1946 v zvezi z 2. členom Zakona o zaplembi premoženja (in o izvrševanju zaplembe), navedeno pa je tudi, da je bila pok. C.C. (skupaj z možem E.C.) januarja 1946 izgnana v Avstrijo. F.F. pa je bila pravna naslednica C.C. in D.D. (hči in vnukinja), avstrijska državljanka, ki je umrla 14. 8. 1990 v Graz, Avstrija, ni pa jasno, kdaj je pridobila stalno bivališče v Avstriji.

18. Glede na citirane določbe FIP in povzete dejanske okoliščine, ki izhajajo iz spisa, je torej zaključek prvostopnega organa (ki ga je potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedene upravičence napačen oziroma vsaj preuranjen (kot že povedano, ni namreč jasno, kdaj je F.F. pridobila stalno bivališče v Avstriji).

19. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo tako moral prvostopni organ ponovno presoditi zadevo v tem delu ter upoštevati stališča sodišča v tej sodbi in upravnosodno prakso. Glede na podlago podržavljenja – Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja z dne 31. 7. 1946 v zvezi z 2. členom Zakona o zaplembi premoženja (in o izvrševanju zaplembe) (v zvezi s podržavljenjem pok. C.C.) bo moral presoditi pravni značaj predpisa (glej točko 30 sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013) v zvezi s presojo vprašanja pregnanske škode, ugotoviti pa bo tudi moral, kdaj je F.F. pridobila stalno bivališče v Avstriji.

20. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zvezi z vprašanjem upravičenosti do denacionalizacije za pok. D.D. in C.C. napačno uporabljeno materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo, prvostopno in drugostopno odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo v delu, ki se nanaša na pok. upravičenki D.D. in C.C., in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da je odpravilo tudi 3. točko izreka prvostopne odločbe, s katero je prvostopni organ odločil o vračilu denacionaliziranega premoženja pok. upravičencu E.C. v obliki odškodnine. Prvostopni organ je namreč napačno štel, da je za podržavljenje ¼ nepremičnine s parc. št. 73/12, k.o. ..., nastopila situacija iz 11. člena ZDen (po tej določbi se, če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 9. 1947 leta, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 leta priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo), ker je pok. C.C. umrla leta 1946, ½ nepremičnine s parc. št. 73/12 pa ji je bila podržavljena z odločbo iz leta 1948, za kar pa tu glede na datum smrti in datum podržavljenja nedvomno ne gre. Ker pa priznana odškodnina pok. E.C. vsebuje poleg odškodnine za podržavljeno ½ nepremičnine s parc. št. 73/12, k.o. ..., katere lastnik je bil pok. E.C., še odškodnino za ¼ te nepremičnine, katere lastnica je bila pok. C.C., je sodišče odpravilo tudi to točko v celoti in jo vrnilo organu v ponovni postopek.

21. Sodišče pa še pripominja (ne glede na sicer odpravo izpodbijane odločitve (tudi) v tem delu), da se strinja s tožnikom še glede napačne določitve odškodnine za ¾ delež parc. št. 155/4 in 155/12, k.o. ..., ki naj bi znašala 140.221,44 DEM, saj iz podatkov spisa (točno: izvedeniškega poročila o ugotovitvi vrednosti nepremičnine ob podržavljenju izvedenca I.I.) izhaja, da je bila vrednost celotnih parc. št. 155/4 in 155/12 140.221,44 DEM in ne za delež ¾, kot je napačno odločil organ.

22. Stroškovni zahtevek strank z interesom (vprašanje stroškov v ZUS-1 za stranke z interesom ni posebej urejeno) je sodišče zavrnilo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Stranki z interesom sta nastopali na strani toženke, ker pa sodišče odločitvi toženke ni v celoti sledilo, morata stranki z interesom stroške nositi same.