Jedro

Svoje odločitve, zakaj dodatnih dejstev ne more ugotoviti in še spornih vprašanj presoditi samo na pritožbeni obravnavi, sodišče druge stopnje ni obrazložilo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da zahteva po obrazložitvi ni pretirana, pravzaprav je celo nujna zaradi presoje, ali vrednotenje v luči pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pritožbenemu sodišču narekuje, da ravna v skladu z izhodiščnim pravilom (dokončno odločitvijo) ali pa v skladu z izjemnim pravilom (razveljavitvijo).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v nov pritožben postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel 20. 1. 2012, ko je padel na sindikalnem tekmovanju v veleslalomu na progi A. na smučišču B. Zavarovanec tožene stranke naj bi ne poskrbel za ustrezno zavarovanje nevarnega mesta na smučarski progi.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da je višje sodišče odločalo že tretjič. Ponovna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje je po njenem mnenju v nasprotju s 347. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Novela ZPP-D je uvedla obligatorno glavno obravnavo na drugi stopnji, kadar je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali nekatere že od izvedenih dokazov ali ugotoviti dejstva, ki so jih stranke na prvi stopnji navajale, a jih sodišče ni ugotavljalo, pa tudi kadar je treba izvesti dokaze, ki so jih stranke pred prvostopenjskim sodiščem predlagale, pa niso bili izvedeni. Za tak primer gre tudi tu. Po oceni višjega sodišča bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotavljati, kakšna je bila oddaljenost vrat smučarske proge od roba smučišča in pri tem kot dokaze izpostavi fotografije in priče. Za ponovno izvedbo teh dokazov (fotografije so bile že pregledane in priče že zaslišane) bi moralo obravnavo razpisati samo. Svoje odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo in ni pojasnilo, zakaj ne upošteva določb ZPP. Tožena stranka ocenjuje, da ponovna izvedba dokazov ne bi pomenila posega v ustavno pravico do pritožbe, nasprotno ravnanje pa pomeni poseg v ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva in je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Sicer pa je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in so napotki sodišča druge stopnje nepotrebni ter pomenijo zavlačevanje postopka. Zaslišanje prič po 7 letih od nezgode o oddaljenosti vrat od smučarske proge je nepotrebno in nesmiselno. Nemogoče je, da se bodo priče spomnile natančne oddaljenosti v metrih, nobena od prič pa tega tudi ni izmerila. Oddaljenost je razvidna iz fotografij, poleg tega pa je izvedenec na podlagi ogleda terena, skice nesreče in meritev pojasnil, da so bila modra vratca od smučarske proge oddaljena med 12,12 m in 7, 75 m, pri čemer je kot bolj verjetno razdaljo ocenil 12,12 m. Dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo z zaslišanjem prič, je tako že ugotovljeno. Tožena stranka nadalje ocenjuje, da je ravnanje senata višjega sodišča izrazito pristransko in diskriminatorno v smislu dvojnih meril glede prerekanja dejstev in trditvene podlage pravdnih strank, zato predlaga vrnitev zadeve v sojenje drugemu senatu višjega sodišča. 5. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Z novelo ZPP-E je bilo uvedeno novo pravno sredstvo – pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje iz razlogov, ker bi sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357.a člen ZPP). S tem je zakonodajalec želel doseči, da bi bile praktično vse zadeve meritorno rešene na višjem sodišču v pritožbenem postopku, s čimer bi bila v kar največji meri zagotovljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

8. Pooblastilo sodišča druge stopnje, da sodbo prve stopnje razveljavi, je izjema od pravila, da mora samo opraviti pritožbeno obravnavo in dokončno odločiti v zadevi. Pritožnica utemeljeno opozarja, da zakon predvideva, da sodišče druge stopnje opravi obravnavo tudi v primeru, če je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, in tudi če je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče druge stopnje ni izvedlo, kljub temu, da jih je stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala (tretji odstavek 347. člena ZPP). Po stališču sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje ni ugotovilo oddaljenosti vrat smučarske proge, pri katerih je tožnik padel, od roba smučišča in „ali je tožnik z dejstvi utemeljil, da je bil kot smučar na sindikalnem tekmovanju izpostavljen takšnemu riziku, ki ga ni mogel pričakovati in nanj pristati“ (8. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi ne presoja vsebinske pravilnosti razlogov sodišča druge stopnje o ugotovljenih kršitvah procesnega ali materialnega prava ali pomanjkljivostih in napakah ugotovljenega dejanskega stanja, ampak izhaja iz predpostavke, da so bile kršitve storjene; presoja le, ali bi sodišče druge stopnje ugotovljene kršitve in pomanjkljivosti lahko samo odpravilo. Zato Vrhovno sodišče ne odogovarja na navedbe pritožbe, ki pomenijo vsebinsko nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje o ugotovljenih pomanjkljivostih sodbe prve stopnje (torej na navedbe, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da so napotki sodišča druge stopnje nepotrebni in da je zahtevano zaslišanje prič nepotrebno in nesmiselno).

9. Svoje odločitve, zakaj dodatnih dejstev ne more ugotoviti in še spornih vprašanj presoditi samo na pritožbeni obravnavi, sodišče druge stopnje ni obrazložilo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da zahteva po obrazložitvi ni pretirana, pravzaprav je celo nujna zaradi presoje, ali vrednotenje v luči pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pritožbenemu sodišču narekuje, da ravna v skladu z izhodiščnim pravilom (dokončno odločitvijo) ali pa v skladu z izjemnim pravilom (razveljavitvijo).1 Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi zapisalo le, da bo treba v novem sojenju „dopolniti dokazni postopek za ugotovitev še manjkajočih pravno odločilnih dejstev, ta pa mora ugotoviti sodišče prve stopnje“ (23. točka obrazložitve), kot izhaja iz njegove predhodne obrazložitve, pa se dopolnitev dokaznega postopka nanaša izvedbo dokazov s fotografijami in zaslišanjem določenih prič, pri čemer je vsaj ena o oddaljenosti vratc od roba smučišča tudi že izpovedovala (9. točka obrazložitve). Ob izostanku ustrezne obrazložitve v izpodbijanem sklepu zato Vrhovno sodišče nima opore za sklepanje, da bi moralo sodišče druge stopnje izvajati oziroma ponavljati obširen dokazni postopek, pa tudi sicer ne more opraviti vsebinske presoje upravičenosti razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Pri tem ni sledilo predlogu pritožnice, naj se zadeva vrne v odločanje drugemu senatu višjega sodišča, saj očitki o diskriminatornem oziroma nepristranskem obravnavanju pravdnih strank niso utemeljeni, ampak izražajo le nezadovoljstvo z dosedanjimi odločitvami sodišča. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sklep Cp 37/2018.