Jedro

Pisna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki. Stranki lahko le s sporazumom odpravita učinke odpovedi, delodajalec se učinkom odpovedi (enostranske pisne izjave o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) ne more izogniti zgolj z dopisom delavcu, da odpoved preklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na zahtevek za reintegracijo šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 4. 2. 2010, nezakonita. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pravdne stroške v znesku 802,82 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, na račun tožnikovega pooblaščenca.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožnikovem tožbenem zahtevku, kot ga je postavil v zadevni tožbi in kot ga je kasneje v delu umaknil. Prav tako je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik vsebinsko spremenil po preteku 30. dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe, kar pomeni, da je po spremenjenem tožbenem zahtevku sodišče odločilo, čeprav tožeča stranka ni imela več pravnega interesa. Po drugi strani pa sodišče ni odločilo o postavljenem zahtevku tožnika v zadevni tožbi. Sodišče kljub umiku dela zahtevka, postopka v tem delu ni ustavilo. Tožba tudi ni bila vložena v roku 30 dni od dneva, ko je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi, to je od dne 18. 1. 2010. Tako je tudi iz tega razloga podano pomanjkanje pravnega interesa. Nenazadnje pa je na splošno vprašljiv tožnikov pravni interes za vodenje tega spora. Med pravdnima strankama je bilo namreč nesporno dejstvo, da je tožena stranka posredovala tožniku izredno odpoved, nato pa je to odpoved isti dan tudi preklicala. Tako zadevna izredna odpoved ni imela nobenih pravnih učinkov. Tako je potrebno šteti odpoved za neveljavno (nično) za obe pravdni stranki. Tožnik je vložil tožbo po prejemu preklica izredne odpovedi in po odpravi vseh posledic izredne odpovedi, ki jih pa tako ali tako ni bilo. Tako tožnik že od samega začetka tega postopka nima pravnega interesa, da svoje pravice uveljavlja po sodni poti. Sodišče je tudi napačno odmerilo stroške postopka, saj se v postopku v zvezi z ugotovitvijo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obračuna nagrada za postopek v višini 330,20 EUR in posebej nagrada za narok v višini 304,62 EUR ter pavšal v znesku 20,00 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo uspeha v pravdi, saj je tožnik v pretežnem delu tožbeni zahtevek umaknil, ter v tem delu tožba ni bila potrebna, zato je v tem delu tožnik dolžan plačati pravdne stroške toženi stranki. Tožnik je namenoma uveljavljal sodno varstvo, čeprav je vedel, da ni prikrajšan pri svojih pravicah.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih zaradi tega ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa dodaja: Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki (npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007) in da lahko stranki le s sporazumom odpravita učinke enostranske odpovedi (sodba opr. št. VIII Ips 151/2006 in opr. št. VIII Ips 242/2006). Delodajalec se učinkom vročitve odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - ne more izogniti zgolj z dopisom delavcu, da odpoved preklicuje. Če tožnik te odpovedi ne bi izpodbijal in v sodnem postopku ne bi uspel z zahtevkom za ugotovitev njene nezakonitosti, bi odpoved veljala in zavezovala obe stranki. Prav zato je učinke takšne odpovedi mogoče odstraniti le sporazumno, oziroma v primeru sodnega spora zaradi ugotovitve nezakonitosti takšne odpovedi s pripoznavo zahtevka ali z odločitvijo sodišča. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni imel pravnega interesa za vodenje predmetnega spora tako niso utemeljene.

Neutemeljeno so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da tožba ni bila vložena v roku 30 dni od dneva, ko je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi, to je od dne 18. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 4. 2. 2010 (priloga A5), tožnik pa je vložil tožbo dne 10. 2. 2010, kar je pravočasno, glede na določbo 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) odmerilo tudi stroške postopka. ZOdvT določa nagrado za postopek, nagrado za narok in posebno nagrado za sporazum. V nasprotju s prepričanjem tožene stranke tudi v delovnih sporih (oz. v sporu v zvezi z ugotovitvijo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) odvetnik prejme tako nagrado za postopek kot nagrado za narok (3. del Tarife). Nagrado za postopek odvetnik prejme v sodnih postopkih za opravo celotne zadeve. V nagrado so vključene skoraj vse dejavnosti odvetnika, razen za zastopanje na narokih, za kar prejme posebno nagrado (nagrado za narok). Prav tako odvetniku pripada pavšal po tar. št. 6002. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik uspel v celoti. Del zahtevka, ki ga je tožnik umaknil, je bil v povezavi s prenehanjem delovnega razmerja ter odvisen od odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede tega dela zahtevka posebni stroški niso nastali, saj se o tem delu zahtevka niso izvajali posebni dokazi.

Sodišče prve stopnje pa ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka, kljub temu, da je tožnik dne 17. 2. 2010 umaknil del zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo, čeprav bi bilo to dolžno storiti skladno z 3. odst. 188. čl. ZPP. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP v tem delu štelo pritožbo tožene stranke za predlog, naj se izda dopolnilni sklep o ustavitvi postopka.

V obrazložitvi sodbe se sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP do pritožbenih navedb, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, in ki ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenegazahtevka, ni opredelilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani,prav tako tudi ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških postopka ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila, in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo.