Jedro

Terjatev upravnika na povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika ima pravno naravo verzijskega zahtevka. Takšna terjatev ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih in zato zanj ni možno uporabiti zastaralnega roka iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo z dne 12.1.2010, opr. št. P 187/2008, je sodišče prve stopnje odločilo, da se Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. I 1799/2007, z dne 6.3.2008, razveljavi tudi v 1. in 3. točki ter se predlog za izvršbo z dne 15.11.2007 v celoti zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi plačati 378,38 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 12.1.2010 je vložila pritožbo tožeča stranka. Sodbo izpodbija v celoti, iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov in navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je tožeča stranka kot upravnik za toženo stranko kot najemnico (ki je sicer dolžna plačevati stroške obratovanja in upravljanja na podlagi najemne pogodbe in SZ-1) iz lastnih sredstev plačevala fakture dobaviteljem in torej zanjo zalagala lastna sredstva. Zahtevek za povrnitev stroškov od toženke tako temelji na pravilih obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi, pri čemer je pravilna uporaba splošnega, petletnega zastaralnega roka in terjatev ni zastarala. Sodba je torej nezakonita zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo ustrezno spremeni oz. podrejeno zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in pritožbene stroške naloži toženi stranki, skupaj z zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v tem postopku zahteva, da se toženi stranki naloži plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, kot so navedeni v knjigovodskem izpisku iz knjigovodske evidence, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo. Predlogu za izvršbo je bilo s sklepom opr. št. I 1799/2007 z dne 6.3.2008 ugodeno, na ugovor dolžnice pa je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov. Iz razlogov ekonomičnosti postopka je v izpodbijani sodbi sodilo le o tem, ali je terjatev tožnika zastarana. Odločilo je, da se tudi v primeru, če bi upravnik plačal stroške iz lastnih sredstev, zastaranje terjatev presoja po določilu 6. točke 1. odstavka 355. člena, po katerem je zastaralni rok predmetnih terjatev 1 leto in ne po določilih o neupravičeni obogatitvi, za katere je določen zastaralni rok 5 let. Na podlagi tega je zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarana in je predlog za izvršbo z dne 15.11.2007 v celoti zavrnilo.

Položaji, ko dolžnik dolguje dobaviteljem, so po temelju različni od položajev, ko dolžnik dolguje upravniku. Gre za drugačno pravno podlago obligacijskega razmerja ter drugačnega upnika, kar pogojuje tudi različen zastaralni rok terjatve. Namreč, dolžnik dolguje obratovalne stroške upravniku, ker je ta zanj izpolnil njegovo zakonsko obveznost, medtem, ko dobavitelju dolguje na podlagi konsenzualnega pravnega posla. Glede na takšno neenakost dolžniških položajev bi bil zato enak zastaralni rok nepravičen (1).

Terjatev upravnika na povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika ima pravno naravo verzijskega zahtevka. Takšna terjatev ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih in zato zanj ni možno uporabiti zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ. Če bi imel zakonodajalec namen, da vse upravnikove terjatve zastarajo v roku 1. leta, bi v določilu 6. točke izpustil besedilo »ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.« Zakonodajalec pa je rok zastaranja eno leto določil samo za tiste upravnikove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Stališče sodišča prve stopnje, da se morajo tudi v primeru, če upravnik stroške plača iz lastnih sredstev, uporabiti pravila o enoletnem zastaralnem roku po 6. točki 355. člena OZ, je tako napačno. Pravilno je, da se za omenjena razmerja uporabi splošni petletni zastaralni rok po določbah o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ in 346. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani sodbi odločilo na napačni materialni podlagi. Izpodbijano sodbo je bilo zato razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presojati, ali so bila sredstva res plačana iz lastnih sredstev tožnika, in če so bila, ali so zastarala tudi po petletnem zastaralnem roku ter tudi o ostalih relevantnih navedbah pravdnih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.

Glej: VSL sodba II Cp 197/2009 z dne 16.4.2009.