Jedro

Ker ni šlo za poseben bančni posel, za katerega bi zakon določal pisno obliko, velja zanj osnovno načelo konsenzualnosti, skladno s katerim se ne zahteva nikakršna oblika (prvi odstavek 67. člena ZOR). Ne glede na to, da je bila prvotna izjava tožene stranke dana pisno, jo je mogoče naknadno dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo 5.722.874,80 SIT odškodnine, na podlagi nepravilnega ravnanja tožene stranke kot banke.

2. Okrožno sodišče v Celju je zahtevek tožeče stranke v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka ustno odobrila nakazila tožene stranke dolžniku T. namesto tožeči stranki. Višje sodišče v Celju je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje

3. Tožeča stranka je na podlagi dveh posojilnih pogodb z dne 29. 05. 1995 in 05. 06. 1995 posodila dolžniku T. 4.000.000,00 SIT. V zavarovanje vračila posojila je T. priskrbel tožeči stranki nepreklicno in nepogojno izjavo tožene stranke, da bo prilive, ki jih bo T. prejel na devizni račun s strani tuje gospodarske družbe K. Co., v višini 330.000,00 DEM, nakazala neposredno tožeči stranki. Tožena stranka prilivov ni nakazala tožeči stranki, ker je dobila njena ustna navodila, da naj ji vse do zapadlosti posojilnih pogodb prilivov ne nakazuje.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

4. Tožeča stranka uveljavlja razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

5. V reviziji navaja, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju sama s seboj in z izvedenimi dokazi ter da dokazna ocena ni vestna, skrbna in logična. Zmoten naj bi bil zaključek sodišča, da je tožeča stranka dala toženi navodilo, da se prilivi do zapadlosti posojilnih pogodb ne nakazujejo njej. Tožena stranka bi morala po mnenju tožeče stranke izpolniti svojo zavezo tako, kot je bila dana in ni bilo nikakršne potrebe, da bi klicala tožečo stranko in jo spraševala, ali naj svojo zavezo izpolni. Pri tem naj bi bila zaveza tožene stranke abstraktna in torej neodvisna od zapadlosti posojila med tožečo stranko in T. Za veljavno drugačno ravnanje bi morala tožena stranka skladno s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika pridobiti ustrezno pisno dovoljenje tožeče stranke, česar pa ni storila, zaradi tega naj bi tožena stranka kršila načelo vestnega in poštenega izpolnjevanja obveznosti.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za zavrnitev revizije

7. Izjava tožene stranke, da bo prilive tujega podjetja K. & Co., v višini 330.000,00 DEM, nakazala z deviznega računa T. neposredno tožeči stranki, je bila dana abstraktno in ni bila vezana na zapadlost vračila posojila. Kljub temu do prenakazila deviznih prilivov ni prišlo, ker je glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, tožeča stranka sama dala toženi stranki ustna navodila, da naj se vse do zapadlosti posojil devizni prilivi ne nakazujejo njej. Zapadlost vračila posojila je bila podaljšana do konca septembra 1995, po tem datumu pa prilivov na devizni račun T. ni bilo več, čeprav je bil pričakovan še en priliv, ki bi zadostoval za poplačilo tožeče stranke.

8. Tožena stranka se je z izjavo, dano tožeči stranki, zavezala, da bo svojo obveznost iz te izjave tudi izpolnila. Vendar so v tristranskem razmerju obstajali tudi ustni dogovori in spremembe naročil. Ker ni šlo za poseben bančni posel, za katerega bi zakon določal pisno obliko, velja zanj osnovno načelo konsenzualnosti, skladno s katerim se ne zahteva nikakršna oblika (prvi odstavek 67. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami – ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Ne glede na to, da je bila prvotna izjava tožene stranke dana pisno, jo je mogoče naknadno dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom (drugi odstavek 69. člena ZOR). Obstoj prav takšnega ustnega dogovora pa sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Upoštevaje dogovor, da se vse do zapadlosti posojilnih pogodb devizni prilivi T. ne nakazujejo tožeči stranki, temveč lahko z njimi razpolaga T., toženi stranki ni mogoče očitati kakršnekoli kršitve poslovanja. Za dejstvo, da pričakovanega priliva po 29. 09. 1995 ni bilo, pa tožena stranka ne more odgovarjati, saj se ni zavezala kot porok, ali kako drugače jamčila, da bo tožeča stranka poplačana.

9. Glede na ugotovitev obstoja ustnega dogovora o razpolaganju s prilivi na deviznem računu, ni pomembno dejstvo, da pisne dokumentacije pri toženi stranki ni bilo več mogoče najti. Prav tako ni relevantno, ali je o prilivih sproti obveščala tožečo stranko ali ne, ker je v vsakem primeru imela njena ustna navodila. Zato se sodišču prve stopnje do navedenih vprašanj ni bilo treba posebej opredeljevati, navedena dejstva pa tudi niso v nasprotju z zaključki o obstoju ustnih dogovorov. Zatrjevane procesne kršitve torej niso podane.

10. Obsežne revizijske navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in ugotovljeno dejansko stanje, so glede na določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP) nedopustne in jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati.

11. Uveljavljani revizijski razlogi glede na navedeno niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev pravnega sredstva vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov v zvezi s pravnim sredstvom.