Jedro

Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Rok 30 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravic, se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca.

Tožena stranka je tožnici šele dne 10. 7. 2015 vročila odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju (za katero tožnica trdi, da gre za pogodbo o zaposlitvi), zato je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe od 11. 7. 2015 dalje ter je tožba pravočasna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijan sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice, s katero je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2013 dalje, da je tožena stranka dolžna tožnici izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto delavke za področje finančno poslovne podpore za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji od 1. 1. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja (priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa zavarovanja) ter ji za obdobje od vložitve tožbe do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati plačo v bruto znesku 2.989,00 EUR mesečno, v bodoče zapadle bruto plače v znesku 2.989,00 EUR do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od teh bruto zneskov obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter tožnici izplačati neto plače, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je dne 10. 7. 2015 pozvala toženo stranko, da ji izda pogodbo o zaposlitvi, ker je menila, da glede na način opravljanja dela, formalno sicer na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, izpolnjuje vse pogoje v smislu definicije delovnega razmerja. Tožena stranka je sicer na poziv odgovorila, vendar tožnica odgovora ni prejela zaradi odsotnosti njenega pooblaščenca, zato je tožnica v nadaljnjem roku 30 dni in sicer 7. 8. 2015 vložila predmetno tožbo. Tožnica je odpoved pogodbe prejela 10. 7. 2015, zato teče 30 dnevni rok za sodno varstvo od tega dne. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je tožnica bila že 2. 7. 2015 seznanjena z odpovedjo in razlogi za odpoved. Sodišče prve stopnje je kot ključen kriterij štelo dejansko opravljanje dela na sedežu tožene stranke, kar pa je napačno. Že iz pogodbe o poslovnem sodelovanju, kot tudi iz odpovedi pogodbe je razvidno, da je tožnica delo opravljala tako na sedežu ZZS kot tudi izven sedeža. Zato je nesprejemljivo stališče, da je kot dan prenehanja štejo 2. 7. 2015. Tožnica je delo opravljala še po 2. 7. 2015 in je šele 10. 7. 2015 prejela pisno odpoved. Navedeno je tožnica jasno izpovedala ob zaslišanju in navedeno potrjujejo tudi dokumenti (elektronska pošta), zato je zaključek sodišča, da iz tožničinih trditev ne izhaja, da bi za toženo tudi po 2. 7. 2015 opravljala delo na način, v katerem bi se kazali elementi delovnega razmerja, v nasprotju s trditvami, ki jih je tožnica podala in tudi z listinsko dokumentacijo. Tožnici vse do prejema odpovedi pogodbe z dne 10. 7. 2015 ni bilo znano, da ji je delovno razmerje prenehalo. Tožnica je dne 2. 7. 2015 podpisala samo zapisnik o poskušani vročitvi odpovedi, sama odpoved pa ji je dejansko bila vročena po pošti dne 10. 7. 2015, zato je šele takrat pričel teči rok za vložitev tožbe. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede pravilnosti tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je postavljen v skladu z aktualno sodno prakso in pravočasen. V tožbi je tožeča stranka pravilno vtoževala po vseh potrebnih postavkah, in noben del zahtevka ni bil postavljen prepozno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da tožnica v pritožbi ponavlja svoje zmotno stališče glede pravne podlage, povezane s pravočasnostjo vložitve tožbe. Dejansko in pravno zgrešeni so tožničini pritožbeni očitki, češ da je iz pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 24. 11. 2014 razvidno, da je tožnica opravljala delo za toženo stranko tako na njenem sedežu kot izven njega. Ključno je, da tožnica od 2. 7. 2015 dalje ni več opravljala nalog, ki jih je opravljala v času trajanja poslovnega sodelovanja s toženo stranko.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedenih v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic, pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se rok 30 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravic, nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca. Tožnica je tožbo vložila priporočeno po pošti dne 7. 8. 2015 in med strankama je bilo predvsem sporno, kdaj je bila tožnici vročena odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju (za katero tožnica trdi, da je bila pogodba o zaposlitvi) oziroma kdaj je tožnica prenehala opravljati delo za toženo stranko. Tožnica je trdila, da je odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je tožnica za toženo stranko opravljala delo, ki je po prepričanju tožnice imelo elemente delovnega razmerja, prejela po pošti dne 10. 7. 2015, medtem ko je tožena stranka trdila, da tožnica po 2. 7. 2015, ko ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju, na delo ni več prihajala in ni več opravljala dela za toženo stranko, zlasti ne na način, v katerem bi se kazali elementi delovnega razmerja.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika o primopredaji dne 2. 7. 2015 (priloga B12), iz katerega je razvidno, da je tožnica tega dne toženi stranki predala fascikel računov in ostale fascikle, štampiljko tožene stranke, razne aplikacije, konkretne podatke oseb in institucij, s katerimi je sodelovala, zaključilo, da je tožnica tega dne prenehala opravljati delo za toženo stranko. A.A., takratni poslovni direktor in takratni direktor tožene stranke B.B. sta izpovedala, da tožnica po 2. 7. 2015 pri toženi stranki ni več opravljala dela na način, ki bi imel elemente delovnega razmerja, torej da bi za toženko dnevno delala 8 ur, v prostorih tožene stranke, po navodilih in nadzoru tožene stranke ter da bi tožnica morala obveščati toženo stranko oziroma ji poročati o svojem delu. Tožnica je sicer še razpolagala s službenim računalnikom in je bila toženi stranki na voljo zaradi morebitnih občasnih pojasnil. Tožena stranka je za čas trimesečnega odpovednega roka po pogodbi o poslovnem sodelovanju, še vedno plačevala tožnici izstavljene račune po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 24. 11. 2014, vendar pa tožnica dela za toženo stranko ni opravljala, razen dogovorjenih nalog (občasna pojasnila glede strank).

8. Pravilno tožnica v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo uradne dokumente in spletne strani tožene stranke, na katerih je bila tožnica še vedno kontaktna oseba in so poslovni partnerji lahko z njo kontaktirali ter da sta B.B. in A.A. izpovedala, da je tožnica v trimesečnem odpovednem roku po pogodbi o poslovnem sodelovanju, bila na razpolago toženi stranki in da je za ta čas tožena stranka tožnici tudi plačala izstavljene račune (četudi tožnica ni prihajala v prostore tožene stranke in ni opravljala 8 ur dela po navodilih tožene stranke). Glede na navedeno pa ni mogoče zaključiti, da je tožnica prenehala opravljati delo za toženo stranko že dne 2. 7. 2015, ko ji je tožena stranka hotela vročiti odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki jo je kasneje tožnici vročila po pošti dne 10. 7. 2015. 9. Tožena stranka je torej tožnici šele dne 10. 7. 2015 vročila odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju (za katero tožnica trdi, da gre za pogodbo o zaposlitvi), zato je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe od 11. 7. 2015 dalje ter je tožba pravočasna.

10. Pritožbeno sodišče še pripominja, da tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje glede postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča, in sicer, da kadar stranki nista več v delovnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, mora tožnik za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi po datumu, po katerem je prenehalo delovno razmerje med strankama na podlagi pogodb civilnega prava, poleg ugotovitve obstoja delovnega razmerja, zahtevati tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja. Sodna praksa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016 spremenjena.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP.