Jedro

Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki skupno 1.095,52 EUR s pripadki (I. točka izreka), višji denarni tožbeni zahtevek v višini 3.213,75 s pripadki pa zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki vključuje obveznost tožene stranke, da do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo urejeno medsebojno razmerje pravdnih strank, tožeči stranki mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti. Toženi stranki je naložilo plačilo 197,31 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da prisojeno denarno vsoto iz ugodilnega dela sodbe sestavljata povračilo 547,76 EUR neupravičene pridobitve iz naslova javnega priobčevanja fonogramov ter civilna kazen v prav tolikšni višini, zavrnilni del pa vsebuje zavrnitev zahtevka po plačilu 937,15 EUR neupravičene pridobitve iz naslova javnega priobčevanja fonogramov, 2.189,40 EUR civilne kazni in 87,20 EUR iz naslova odškodninske odgovornosti za škodo, nastalo tožeči stranki zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti s strani tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. in III. točka izpodbijane odločbe) je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh priglašenih pravdnih stroškov tožeče stranke. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti v gostinskem lokalu javno priobčevala komercialne fonograme, tako da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne zahtevke, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

Glede pritožbenega očitka o nejasnem izreku izpodbijane sodne odločbe

6. Pritožnica uvodoma uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje odločbo o več točkah tožbenega zahtevka, ki imajo naravo denarne obveznosti, v izreku združilo in opustilo opisni del, s katerim je tožeča stranka v tožbeni zahtevek vnašala podatke o pravnih temeljih. Pritožnica v pritožbeni graji, da je v posledici navedenega, izrek sodbe nerazumljiv in podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne utemeljuje bistva, ki je v tem, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Po presoji sodišča druge stopnje izpodbijana sodba ni obremenjena z nemožnostjo preizkusa, prav tako zatrjevana kršitev nima narave kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej obstoja protispisnosti glede odločilnih dejstev, ki so navedeni v razlogih sodbe. Izrek izpodbijane sodbe vsebuje odločbo, s katero je sodišče delno ugodilo oz. delno zavrnilo posamezne zahtevke, zato je njegova vsebina skladna s predpisano v tretjem odstavku 324. člena ZPP, opisni del pa v izrek sodbe niti ne sodi.

Glede zatrjevane nepravilne uporabe podlage za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov in civilne kazni

7. Tožeča stranka se (tudi) v predmetni pritožbi zavzema za ločen pravni režim glede višine nadomestil za javno priobčevanje fonogramov, in sicer po kriteriju obstoja pogodbenega razmerja uporabnika s tožečo stranko. Medtem ko so po mnenju tožeče stranke, do ugodnosti po Skupnem sporazumu o višini za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (1) (v nadaljnjem besedilu: SS 2006), ki ga je v letu 2006 sklenila z reprezentativnimi organizacijami uporabnikov, deležni samo tisti, ki s tožečo stranko sklenejo pogodbo na način in pod pogoji, določenimi v SS 2006, za tiste, ki pogodbenega razmerja niso uredili, velja nadomestilo, kot ga je določil Svet tožeče stranke s svojo Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljnjem besedilu: T 2005).

8. Sodišče druge stopnje se je o izpostavljenem materialnopravnem vprašanju, z različnimi argumenti, ki so strnjeni v nadaljevanju odločbe, izjasnjevalo v številnih predhodnih odločbah: Pri svojem dosedanjem stališču, ki ima naravo ustaljene sodne prakse, pa vztraja tudi ob tokratnih, ponavljajočih se pritožbenih navedbah.

9. Bistveni poudarek odgovora pritožbi je v tem, da je temelj za odmero primernega nadomestila zakonski, v smislu, da že zakon določa obseg veljavnosti skupnih sporazumov (šesti odstavek 157. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, v nadaljnjem besedilu ZASP), zakonske okvire predmeta sporazumne ureditve (četrti odstavek 157. člena ZASP), zapoveduje enotnost tarif v neodvisnosti od dejstva (ne)sklenjenosti pogodbe (drugi odstavek 158. člena ZASP), ne nazadnje tudi prek ohranjanja monopola nad sankcijami, ki lahko zadenejo kršitelje (168. člen ZASP).

10. Obseg veljavnosti skupnih sporazumov, ki jih v pisni obliki skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih pravic iz repertoarja kolektivne organizacije, izhaja iz šestega odstavka 157. člena ZASP, ki določa, da sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike del po objavi, ne glede na to, ali so pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma tudi sodelovali. Skladno z navedenim členom, svojo veljavnost ureja SS 2006, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da sporazum velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti. Na veljavnost nadomestil, ki jih določa SS 2006, odkazuje T 2005 sama, in sicer s prvim odstavkom 5. člena, ki določa, da v primeru sklenjenosti sporazumov z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila, s čimer T 2006 povzema določbo drugega odstavka 157. člena ob njenem sprejemanju veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (2), ki je pomenil podlago za njeno sprejemanje.

11. Nadalje je sodišče druge stopnje že večkrat izrazilo mnenje, da (ne)plačevanje nadomestil ni kriterij, ki bi se nanašal na „okoliščino uporabe“, zaradi katerih se lahko nadomestilo zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP), prav tako ni tovrsten kriterij dejstvo (ne)sklenjenosti pogodbe. Na pravilnost navedenega stališča napeljuje drugi odstavek 158. člena ZASP, ki nadomestilo tistih uporabnikov del, ki nimajo sklenjene pogodbe, a prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Glede na to, da določilo omenja le eno tarifo, s tem izključuje več različnih tarif, kar posledično pomeni, da so stranke skupnega sporazuma zavezane k plačilu nadomestila v enotni višini. V zvezi s tem vprašanjem je zmotno tudi pritožbeno izvajanje, da lahko tožeča stranka sama določa posebno, višjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov, ki kršijo avtorsko in sorodno pravico. Postavljanje pravnih okvirov kaznovalni politiki, za primat nad katero se v svoji pritožbi zavzema tožeča stranka, je v domeni zakonodajalca, ki je to vprašanje uredil v 167. členu ZASP glede varovalnih zahtevkov, v 168. členu ZASP pa glede odškodninskih oziroma obogatitvenih zahtevkov. V drugem odstavku 168. člena je kot kriterij za obračun nadomestila za nezakonit poseg v varovano pravico oziroma način odmere škode, opredeljeno običajno nadomestilo za zakonito uporabo te vrste. Ta kriterij nakazuje zgolj enoznačno višino nadomestila, do katerega je imetnik pravice upravičen ob zakoniti uporabi te pravice s strani kršitelja. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelje varovanih pravic.

12. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je tožeča stranka zahtevek iz naslova javnega priobčevanja fonogramov vtoževala na temelju neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo prvega odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za tovrstno uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

13. Glede na to, da je temelj zakonski, zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo, ne more biti upoštevno niti pritožbeno sklicevanje na 157.e člena ZASP, ki določa pristojnosti Sveta za avtorsko pravo.

14. Pritožnikovo zavzemanje za uporabo T 2005 spodleti tudi pri sklicevanju na določilo 80. člena ZASP in ustnemu dogovoru med strankama sporazuma. Ne le iz doslej navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker iz prej navedenega člena ZASP izrecno izhaja, da velja le za „pravne posle, s katerimi se prenašajo materialno avtorske pravice ali druge pravice avtorja“, med katere SS 2006 ni moč umestiti, saj določil o prenosu avtorske pravice SS 2006 ne vsebuje. Za tretje osebe ne morejo veljati ustni dogovori kot v pritožbi zmotno meni tožeča stranka.

15. V pritožbi se tožeča stranka podredno poteguje tudi za uporabo višje tarife iz SS 2006, to je tiste, ki velja za dnevno nočni bar (2.b točka tarifnega dela SS 2006). Ta velja za tiste uporabnike, ki priobčujejo fonograme tudi po 23. uri. Pritožbena graja, da sodišče ni upoštevalo navedbe tožeče stranke o predvajanju glasbe do 24. ure, nima osnove v spisovnem gradivu, saj tožeča stranka v svojih vlogah ni navedla, da tožena stranka predvaja glasbo do 24. ure, kot to zatrjuje v pritožbi. S podrejenim zavzemanjem za uporabo višje tarife za čas že po 23. uri, tožeča stranka dopolnjuje trditveno podlago. Glede na to, da hkrati ne utemeljuje opravičljivih razlogov iz prvega odstavka 337. člena ZPP, gre za pritožbeno novoto, ki jo sodišče druge stopnje ne more upoštevati.

16. V odgovor pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je pri toženi stranki ugotovilo le hudo malomarnost in ne naklep, posledično pa sprejelo napačno odločitev glede odmerne stopnje civilne kazni, ki bi v konkretnem primeru morala znašati 200%, sodišče druge stopnje odgovarja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhajajo okoliščine, ki bi opravičevale izrek maksimalne zagrožene civilne kazni, saj je ta rezervirana za primere najbolj skrajnih, najtrdovratnejših in najbolj zavržnih kršitev. Zgolj splošne navedbe tožeče stranke, ki „da vsakdo pozna zakon, nepoznavanje prava pa škodi“, „da je bil ZASP javno objavljen in bi se tožena stranka morala in mogla seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“ in med drugim, da bi morala biti tožena stranka „toliko skrbna, da bi se pozanimala vsaj ob ugotovitvi njenega javnega priobčevanja glasbe“, ob tem, da tožeča stranka hkrati ni uspela izkazati, da je toženo stranko ob več prilikah seznanjala z njenimi obveznostmi, po materialnem pravu ne zadošča za izrek maksimalne civilne kazni.

17. Prvostopenjsko sodišče je na ugovor tožene stranke pravilno razsodilo, da je zahtevek iz naslova plačila davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) neutemeljen. Pri neupravičeni pridobitvi ne gre za prodajo blaga ali opravljanje storitev po 3. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu ZDDV-1), zato tožeča stranka ni upravičena do povrnitve 8,5 % DDV.

Glede stroškov terenske kontrole

18. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, s katerim izpodbija prvostopenjsko sodbo glede zavrnitve odškodninskega zahtevka za stroške, ki jih je tožeča stranka imela v zvezi s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov o neodzivnih uporabnikih, pozivanjem in opominjanjem. V pritožbi tožeča stranka zahtevek predstavlja kot odškodninski zahtevek, ki temelji na opustitvi dolžnostnega ravnanja tožene stranke mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti. Pritožbeno sodišče je že v številnih primerljivih primerih na podlagi tipskih tožb tožeče stranke pojasnilo, da gre pri tovrstnih stroških za predpravdne stroške v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP (3). Glede na pravno naravo zahtevka je zato potrebno nadalje ugotoviti ali je tožeča stranka do plačila teh stroškov upravičena. Odkrivanje kršilcev varovanih pravic predstavlja za tožečo stranko izvajanje pooblastil iz 5. točke prvega odstavka 146. člena ZASP, torej njenega temeljnega poslanstva delovanja v korist in za račun avtorjev, oziroma imetnikov pravic. V skladu s prvim odstavkom 153. člena ZASP pa mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za pokrivanje stroškov poslovanja v skladu z letnim načrtom. Nastalih stroškov z zvezi z izvajanjem svojih zakonskih pooblastil tožeča stranka zato ne more uveljavljati kot škodo, ki naj bi jo morala povrniti tožena stranka.

Glede mesečnega poročanja

19. Večkrat izraženega stališča pritožbenega sodišča, da je (neodpravljivo) nesklepčen, in posledično neutemeljen tožničin zahtevek na mesečno poročanje tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, tožeča stranka z v predmetni pritožbi ponavljajočimi pritožbenimi navedbami, ne more izpodbiti. Sodišče sme na podlagi določila prvega odstavka 311. člena ZPP toženi stranki naložiti, da opravi določene dajatve le, če so zapadle do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe. V določenih primerih, navedenih v drugem in tretjem odstavku tega člena, lahko sodišče prisodi tožeči stranki tudi dajatve, ki še niso zapadle, vendar zahtevka tožeče stranke ni možno umestiti med tovrstne primere. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni apliciralo na dejanski stan, in ni ugotovilo, da je za vtoževano obdobje obveznost tožene stranke že nastala in zato ni bodoča, so napačne. Glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, da tožena do sklenitve pogodbe tožeči mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki ob koncu glavne obravnave še niso zapadle, sodišče pa o tem ni smelo meritorno odločati. Odločitev sodišča je zato pravilna in niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 339. člena ZPP).

20. Nadalje je sodišče druge stopnje v sodbi I Cpg 924/2011 z dne 19. 1. 2012 in v številnih kasnejših sodbah, zavzelo stališče, da tožeča stranka nima materialnopravne podlage za uveljavljanje zahtevka na mesečno poročanje tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, saj dolžnosti uporabnikov iz četrtega odstavka 159. člena ZASP ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da ima tožeča stranka v skladu z določili ZASP zoper toženo stranko kot kršiteljico avtorskih pravic nabor različnih zahtevkov, uperjenih v smislu preprečitve nadaljnjih kršitev pravic in odpravo posledic same kršitve. Prav tako pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno odločbo civilnega oddelka VSL I Cp 3199/2011 z dne 15. 3. 2012, saj posamezna sodna odločba, ki odstopa od sicer povsem enotne prakse pritožbenega sodišča, ne predstavlja razloga za odstop od do sedaj zavzetih materialnopravnih stališč do tega vprašanja. Ob tem ne gre spregledati, da pravnega naziranja pritožbenega sodišča, na katerega se sklicuje tudi v tej obrazložitvi, v nobeni od množice tipskih zadev, ni poskušala izpodbijati v okviru dopustnih izrednih pravnih sredstev.

Glede pravdnih stroškov

21. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Zaključek

22. Na podlagi vsega navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Uradni list RS št. 107/06. (2) ZASP (Uradni list št. 21/1995, 9/2001, 30/2001, 43/2004).

(3) glej sodba I Cpg 1037/2013.