Jedro

Tožnica z vložitvijo tožbe ni zlorabljala procesnih pravic, ampak je bila tožena stranka tista, ki je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dala povod za tožbo. Iz tega razloga je dolžna tožnici, ki v postopku ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se točka III. izreka glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 168,54 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,22 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa nosi sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala tožena stranka tožnici nezakonita in se razveljavi (točka 1/I izreka), ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi tožene stranke z dne 12. 11. 2008 in je tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 1/08 z dne 6. 10. 2008 za določen čas vse do 30. 9. 2009 (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici zagotoviti pravice iz delovnega razmerja za čas od 12. 12. 2008 do 30. 9. 2009, ji za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto plačo, odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto plačo ter ji priznati tudi ostale pravice iz delovnega razmerja, izhajajoče iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter tudi priznati zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznih zneskov iz naslova delovnega razmerja v plačilo, da so plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I/3 izreka). Zavrnilo je zahtevek po zagotovitvi vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 12. 11. 2008 do 12. 12. 2008 (točka II izreka) in odločilo tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno laično pritožbo in pritožbo po pooblaščenki. Z laično pritožbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, saj njena vrnitev na delo k toženi stranki ni več smiselna, ker ni več medsebojnega zaupanja oziroma je le – to porušeno ter navaja vzroke za to. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi v tem smislu, da se na delo ne vrne in se ji za preostanek časa, ko bi morala delati, izplačajo plače in odškodnina. V pritožbi, vloženi po pooblaščenki, pa tožnica iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka tista, ki je s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici dala povod za vložitev tožbe. Ugotovilo je tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je tožnica z vložitvijo tožbe ali svojim ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice do sodnega varstva. Nadalje je zaključilo, da je tožeča stranka sicer v pretežnem delu zahtevka uspela, vendar pa je potrebno upoštevati okoliščine primera in sicer, da je bil med strankama dosežen sporazum, ki se nahaja v prilogah pod B3 in je zato po oceni sodišča primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče je spregledalo, da ta sporazum s strani tožeče stranke ni podpisan. Ker tožeča stranka v sporu ni uspela le z minimalnim delom svojega zahtevka, pri tem pa zaradi tega niso nastali posebni stroški postopka, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne vse stroške, tudi pritožbene, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem navaja, da je tožnica sama s svojimi ravnanji in zavračanjem dela povzročila, da je do odpovedi delovnega razmerja sploh prišlo, zato predlaga, da pritožbeno sodišče to dejstvo pri odločitvi o pritožbi upošteva. Pooblaščenec tožene stranke pa v svojem odgovoru na pritožbo navaja, da se strinja s pritožbenimi navedbami tožnice v njeni laični pritožbi in da tožena stranka ne želi več sodelovanja z njo. V zvezi s pritožbo pooblaščenke tožeče stranke pa, da je tožena stranka res dala povod za vložitev tožbe, da pa je takšen povod z vročitvijo sporazuma, ki je enak vloženi tožbi, takšen povod v celoti odstranila. Zaradi tega predlaga, da naj pritožbeno sodišče v celoti upošteva voljo obeh strank in po uradni dolžnosti spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da se tožnici delovno razmerje prizna od 12. 12. 2008 do 5. 1. 2009 vključno z izplačilom plače za to obdobje, tožnici pa se prizna odškodnina, v preostalem naj se sodba spremeni in se tožbeni zahtevek zavrne, prav tako pa naj se v preostalem zavrne pritožba tožeče stranke, kot neutemeljena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določil postopka. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je, razen v odločitvi o stroških postopka, tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pripoznave tožene stranke izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo kot izhaja iz točke I izreka sodbe. Pod točko II je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice nad pripoznanim delom. Ker tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe na podlagi pripoznave, s katero je bilo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno (4. odstavek 343. člena ZPP), je pritožbeno sodišče štelo, da s svojo laično pritožbo izpodbija sodbo pod točko II izreka, s katero je bil njen tožbeni zahtevek v presežku, to je „zagotovitev vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 12. 11. 2008 do 12. 12. 2008“, zavrnjen. V tem delu pa je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala odpovedni rok in je tožnici priznala delovno razmerje do 12. 12. 2008, kar izhaja iz fotokopije tožničine delovne knjižice (A7), zato je njen tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen in ga je pravilno zavrnilo. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na 3. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in spremembe), po katerem lahko delavec zahtevo oziroma predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, priznanje delovne dobe, drugih pravic iz delovnega razmerja ter priznanje odškodnine uveljavlja le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Utemeljena pa je pritožba pooblaščenke tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica s tem, ko je dne 12. 12. 2008 vložila tožbo, ni zlorabljala procesnih pravic, prav tako pa jih ni zlorabljala tudi v nadaljevanju postopka. Tožena stranka je bila tista, ki je s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dala povod za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje pa je napačno upoštevalo „okoliščine primera“, saj je tožena stranka tožnici dne 12. 12. 2008 le posredovala predlog sporazuma in sporazum dejansko ni bil sklenjen. Tožnica tako v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški. Tako ji je tožena stranka skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP in veljavno odvetniško tarifo, dolžna povrniti potrebne stroške postopka. To so stroški sestave tožbe (300 točk), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV na odvetniške storitve. Ob vrednosti točke 0,459 EUR za točko so potrebni stroški tožnice stroški v višini 168,54 EUR, kar ji je tožena stranka dolžna povrniti v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške postopka pa tožena stranka nosi sama.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo glede odločitve o stroških postopka, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo zoper določitev o stroških postopka uspela, ji je tožena stranka dolžna skladno s 154. členom ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP povrniti potrebne pritožbene stroške in sicer stroške sestave pritožbe v višini 125 točk, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 70,22 EUR. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožena stranka nosi sama, saj z njim k odločitvi ni z ničemer pripomogla.