Jedro

Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP se revizija lahko vloži zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Vendar to ne pomeni, da revizijo lahko vloži tudi stranka, ki se ni pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje. Za stranko, ki se ne pritoži zoper sodbo sodišča (s sodbo je sodišče zahtevku tožnika delno ugodilo, zoper sicer samo smiselno zavrnjeni del tožbenega zahtevka se ni pritožil) prve stopnje, postane ta pravnomočna in ta stranka opustitve pritožbe ne more nadomestiti z revizijo. Obravnavanje revizije v takem primeru bi pomenilo, da je stranki dovoljeno preskakovati redna pravna sredstva, kar pa ni bil namen zakonodajalca. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da revizija tožeče stranke ni dovoljena v (sicer neopredeljenem) delu, kjer s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, pa glede tega dela ni bila vložena pritožba.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno(?) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo odločbi tožene stranke št. P-4.022.579 z dne 2.2.1996 in 20.1.1997 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje. Ugotovilo je, da je zadevo treba obravnavati po določbi 3. odstavka 185. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) in ne kot obnovo postopka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Pri odmeri predčasne pokojnine ni bila upoštevana plača za delo preko polnega delovnega časa. Pri tem tožnik ni zahteval obnove postopka, ampak je vložil zahtevo po tretjem odstavku 185. člena ZPIZ. Ker obnova postopka ne bi učinkovala od priznanja predčasne pokojnine v letu 1993, bi bila kršena njegova pravica do pravnega sredstva. Zato je predlagala, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena. Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o vročeni reviziji ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je tudi v socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija. Ker se po določbi prvega odstavka 14. člena ZDSS v socialnih sporih uporabljajo določbe ZPP, je tudi revizija dovoljena v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP se revizija lahko vloži zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Vendar to ne pomeni, da revizijo lahko vloži tudi stranka, ki se ni pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje. Za stranko, ki se ne pritoži zoper sodbo sodišča (s sodbo je sodišče zahtevku tožnika delno ugodilo, zoper sicer samo smiselno zavrnjeni del tožbenega zahtevka se ni pritožil) prve stopnje, postane ta pravnomočna in ta stranka opustitve pritožbe ne more nadomestiti z revizijo. Obravnavanje revizije v takem primeru bi pomenilo, da je stranki dovoljeno preskakovati redna pravna sredstva, kar pa ni bil namen zakonodajalca. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da revizija tožeče stranke ni dovoljena v (sicer neopredeljenem) delu, kjer s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, pa glede tega dela ni bila vložena pritožba.

V delu, kjer je že sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku sodišča druge stopnje, pa je v izpodbijani sodbi sodbo sodišča prve stopnje samo še potrdilo (o celotni sporni zadevi bo ponovno odločala tožena stranka, po njeni odločitvi pa bo tožnik imel ponovno na razpolago vsa redna in izredna pravna sredstva in ponovno sodno varstvo), pa revizija prav tako ni dovoljena. Obe nižji sodišči sta pri svoji odločitvi, v delu v katerem sta (delno) ugodili tožbenemu zahtevku, uporabili enako pravno podlago, zato tožnik nima kaj izpodbijati. Pravna sredstva je že po pravni logiki mogoče vlagati le, če ima vlagatelj pravnega sredstva zoper sebe neugodno odločbo oziroma, če s svojim tožbenim zahtevkom (v primeru, da gre za tožnika) ni uspel. Ker je tožnik delno uspel s svojim tožbenim zahtevkom že na sodišču prve stopnje, to pomeni, da za (seveda v obsegu uspeha) revizijo nima pravnega interesa in jo je tudi zato treba zavreči. Revizijsko sodišče je revizijo zato kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.