Jedro

Potrdilo, ki ga izda upravni organ po 171. členu ZSUP ni odločba. Je javna listina, s katero se potrjuje obstoj dejstev. Možen je nasprotni dokaz.

Komisionar, ki prevzame izvedbo uvoza, je strokovnjak za izvedbo uvoznih poslov, ne pa komitent. Če komitent za izvedbo uvoznih poslov ni dal ustreznih listin, jih mora komisionar zahtevati, ne pa se zadovoljiti s tistim, kar je od komitenta prejel.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Stranki spora sta sklenili komisijsko pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala uvoziti za toženo stranko v letih 1992 in 1993 opremo in rezervne dele, potrditvah tožeče stranke v vrednosti okrog 10 milijonov DEM. Del opreme in rezervnih delov je tožeča stranka že uvozila in dobila za opravljeno delo plačano provizijo. Dne 21.5.1993 je tožena stranka od pogodbe odstopila. Tožeča stranka je vložila tožbo na plačilo izgubljenega dobička v tolarski protivrednosti 88.735,00 DEM s pripadki. Glede na ugovore tožene stranke proti tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni imela utemeljenih razlogov za odstop od pogodbe, zato je z vmesno sodbo ugotovilo obveznost tožene stranke plačati tožeči stranki izgubljeni dobiček od vrednosti opreme, opredeljene po pogodbi o vlaganju z dne 27.1.1993, ki je bila za toženo stranko uvožena po 21.5.1993. Pritožbo tožene stranke proti vmesni sodbi sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo. V njej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane odločbe pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dožnosti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Izpolnjujoč to dolžnost in upoštevajoč revizijske razloge je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje za svoji odločitvi predvsem zmotno uporabili materialno pravo.

Sodišči druge in prve stopnje, pa tudi tožena stranka sama, potrdilo Ministrstva za zunanje zadeve z dne 22.12.1992 štev... (s tem pa tudi potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 24.5.1993 štev...) pravno zmotno opredeljujejo kot odločbo. To potrdilo ni odločba, ker upravni organ z njim ni odločil o kakšni pravici, o kateri se odloča v upravnem postopku. Je dejansko potrdilo, izdano po 171. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (p.b. Ur. list SFRJ štev. 47/86; v nadaljevanju: ZUP) glede na 2. odst. 32. člena Carinskega zakona (p.b. Ur. list SFRJ štev. 34/90; v nadaljevanju: CZ). Z njim je MZZ potrdilo obstoj dejstev iz 1. odst. 32. člena CZ, ki pogojujejo brezcarinski uvoz opreme. To potrdilo pa je javna listina (3. odst. 171. člena ZUP). Ob izpolnitvi predpostavk iz 7. odst. 171. člena ZUP lahko sama stranka, v katere korist je bilo izdano, zahteva njegovo spremembo. Vedno pa je tudi možno dokazovati, da so v potrdilu (javni listini) potrjena dejstva neresnično potrjena (2. odst. 164. člena ZUP).

Zmotna uporaba materialnega prava je podana tudi zato, ker sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali (vsaj v zadostni meri ne) določbe 2. odst. 18. člena ZOR. Tožeča stranka je kot komisionar v izvrševanju svoje dejavnosti prevzela obveznost brezcarinskega uvoza opreme za toženo stranko. Ona je torej strokovnjak za opravljanje uvoznih poslov, ne pa tožena stranka. Če ji torej tožena stranka ni dala na razpolago potrebnih listin za izvedbo njenih nalog, bi jih morala zahtevati, ne pa se zadovoljiti s tistim, kar je prejela. Tudi se ne bi smela zadovoljiti samo z zahtevo priče Š., da naj se uvoz nadaljuje kljub nepravilnemu potrdilu, niti z njegovo izjavo, da se je pogodba o skupnem vlaganju ne tiče, ne da bi pojasnila možne posledica nadaljevanja takšnega uvoza, oziroma zakaj potrebuje pogodbo o skupnem vlaganju. Upoštevanje takšnega ravnanja tožeče stranke kot ustreznega zato ni v skladu z 2. odst. 18. člena ZOR, čeprav so bili tudi vodilni delavci tožene stranke dne 12.1.1993 opozorjeni na okoliščino, da potrdilo z dne 22.12.1992 ne temelji na pravi pravni podlagi. Glede na svojstvo, v katerem je tožeča stranka nastopala v pravnem razmerju s toženo stranko, bi morala omenjeno opozorilo upoštevati predvsem sama.

Za vprašanje, ali je imela tožena stranka za odstop od komisijske pogodbe utemeljen razlog, je zlasti (ne pa izključno) pomembno ravnanje tožeča stranka potem, ko je bila opozorjena na nepravilno pravno podlago potrdila z dne 22.12.1992, zlasti pa še potem, ko je že bila sklenjena pogodba o skupnem vlaganju. Če je bilo ravnanje tožeče stranke takšno, da bi lahko tožena stranka utrpela kakšno škodo (ni nujno, da jo dejansko je), potem bi bilo takšno njeno ravnanje lahko opredeliti kot utemeljene razloge za odstop od pogodbe. Stališču pritožbenega sodišča, da do škode ni moglo priti, je namreč težko pritrditi že samo iz sledečih razlogov.

Potrdilo iz 2. odst. 32. člena CZ je javna listina iz 171. člena ZUP, zaradi česar je vedno možno dokazovati, pa tudi ugotavljati, da so v njem potrjena neresnična dejstva. To bi lahko ugotovil sam organ, ki je potrdilo izdal, in o tem obvestil pristojno carinarnico. Lahko pa bi to ugotovila carinarnica v konkretnem carinskem postopku (Primjena zakona o općem upravnom postupku - Informator, Zagreb 1996, zadnji odstavek komentarja 171. člena ZUP). To pa bi pomenilo ocarinjenje uvožene opreme, čeprav bi jo lahko tožena stranka načeloma uvozila brez plačila carine. Tudi ni konvalidacije za nazaj, kot to zmotno meni pritožbeno sodišče. Carinska obveznost nastane z dnem prehoda blaga preko carinske črte (1. točka 1. odst. 19. člena CZ). Pogoji za carinsko oprostitev morajo zato obstojati takrat, sicer jih ni mogoče upoštevati. Prezreti tudi ni mogoče določbe 1. odst. 258. člena CZ.

Zgoraj navedenih materialnopravnih predpisov sodišči prve in druge stopnje pri odločanju nista upoštevali, oziroma vsaj ne v zadostni meri. Posledica tega je nepopolno ugotovljeno dejanskego stanje. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 395. člena ZPP). V okviru tega bo treba predvsem ugotoviti, ali je tožeča stranka (zlasti po 27.1.1993) res storila vse, kar bi morala kot strokovnjak za uvozne posle storiti za zaščito interesov tožene stranke in je ravnala tako, kot je, na izrecno zahtevo, ki jo je tožena stranka izrazila kljub ustreznim izrecnim opozorilom oziroma zahtevam tožeče stranke. Pri tem najbrže ne bo brez pomena čas, ki ga je tožeča stranka imela na razpolago za ustrezno ukrepanje. Ko bo sodišče prve stopnje dejansko stanje v nakazani smeri popolneje ugotovilo, bo lahko tudi materialnopravno pravilno razsodilo.

Tožena stranka uveljavlja v svoji (pre)obširni reviziji še nekatere druge revizijske razloge. Pri preizkusu izpodbijane odločbe pa se revizijsko sodišče glede njihove utemeljenosti ni opredeljevalo glede na to, da je bilo treba reviziji ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.