Jedro

ZDSS-1 v 75. členu sodišču izrecno nalaga, da v fazi predhodnega preizkusa s sklepom tožbo zavrže, če je vložena prezgodaj, ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, bila mogoča pritožba, pa ta bodisi ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Slednje procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. S tem, ko je tožničina pritožba v predsodnem upravnem postopku pravnomočno zavržena, ne izpolnjuje predpostavke za sodno varstvo pravic zoper drugostopenjsko odločbo, izdano v zvezi s pritožbo delodajalca. Dejstvo, da je pravno sredstvo v predsodnem postopku pravočasno uveljavljal delodajalec, tožnici zaradi pravnomočno zavržene pritožbe, ne zagotavlja pogojev za meritorno sojenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo o zavrnjeni pritožbi delodajalca št. ... z dne 17. 11. 2020 v zvezi s prvostopenjsko z dne 3. 7. 2020. Ugotovilo je, da ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje, saj tožnica ni izčrpala rednega pravnega sredstva v predsodnem upravnem postopku.

2. Sklep izpodbija tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka s predlogom na njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se s sodiščem, da v zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Z zavrženjem tožbe je prišlo do posega v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS1 (Ustava). Iz 2. odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1) ne izhaja, da je sodno varstvo dopuščeno le stranki, ki je vložila pritožbo zoper upravni akt. Sklicuje se na zadevo Psp 17/2020, po kateri je za procesno predpostavko za vložitev tožbe bistveno zgolj dejstvo, da je bila v predsodnem postopku izdana dokončna odločba zoper katero ima možnost vložiti tožbo tako zavarovanec kot delodajalec. Drugi odstavek 63. člena ZDSS-1 je mogoče uporabiti, če zavarovanec niti delodajalec v predsodnem postopku ne bi izkoristila pravnih sredstev. Iz 170. in 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) ne izhaja, da bi bila pravica delodajalca do pravnega sredstva in sodnega varstva le podredna. Logično je, da ZPIZ-2 v prvih odstavkih navedenih členov kot upravičenca do pravnega sredstva in sodnega varstva navaja zavarovanca, saj se ukvarja s pravicami, ki izvirajo tudi iz pokojninskega dela zavarovanja, v katerih delodajalec ne nastopa kot stranka in nima pravice do pritožbe. Če delodajalec s pritožbo zoper odločbo o pravici iz invalidskega zavarovanja uspe, bi to imelo učinke na zavarovanca, ki bi bil lahko uvrščen v višjo kategorijo invalidnosti in bi pridobil druge pravice. Pritožba delodajalca ima zato učinke za zavarovanca in obratno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in uporabi 366. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP) v zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev postopka in pravilne uporabe materialnega prava, je potrebno ugotoviti, da pritožba ni utemeljena. Ob zakonitem zavrženju tožbe ni prišlo niti ni moglo priti do kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

5. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča na podlagi listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu izhaja, da je tožnica vložila izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 11. 2020 (A/2) o zavrnjeni pritožbi delodajalca zoper prvostopenjsko odločbo z dne 3. 7. 2020. S slednjo odločbo je tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z ustreznimi omejitvami v polnem delovnem času od 8. 6. 2020 dalje. Med drugim je izrečeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo ter da je Osnovna šola A. tožnici dolžna zagotoviti pravico do premestitve.

6. Tožnica je izpodbojno tožbo vložila kljub temu, da je s sklepom z dne 17. 11. 2020 njeno redno pravno sredstvo, torej pritožba zoper prvostopenjsko ugoditveno odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznanih pravicah na temelju preostale delovne zmožnosti kot prepozna v upravnem postopku zavržena (A/1). Sklep št. ... z dne 17. 11. 2020 o zavrženju pritožbe je pravnomočen, saj sodno varstvo zoper procesno odločitev sploh ni uveljavljano. Navedena procesna okoliščina je odločilna za zakonito zavrženje pritožničine tožbe, saj ne izpolnjuje predpostavke za meritorno sojenje v zadevi.

7. Po 170. členu ZPIZ-2 ima pravico do pritožbe zoper prvostopenjski posamični upravni akt zavarovanec (1. odstavek), v invalidskih zadevah pa tudi delodajalec (2. odstavek). Vendar v okoliščinah obravnavanega primera pritožba delodajalca ne more imeti pravnega učinka na izpolnitev procesne predpostavke iz 2. odstavka 75. člena ZDSS-1 za tožnico, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

ZDSS-1 v 75. členu sodišču izrecno nalaga, da v fazi predhodnega preizkusa s sklepom tožbo zavrže, če je vložena prezgodaj, ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, bila mogoča pritožba, pa ta bodisi ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Slednje procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. S tem, ko je tožničina pritožba v predsodnem upravnem postopku pravnomočno zavržena, ne izpolnjuje predpostavke za sodno varstvo pravic zoper drugostopenjsko odločbo, izdano v zvezi s pritožbo delodajalca. Dejstvo, da je pravno sredstvo v predsodnem postopku pravočasno uveljavljal delodajalec, tožnici zaradi pravnomočno zavržene pritožbe, ne zagotavlja pogojev za meritorno sojenje.

8. Vsakršno drugačno postopanje bi bilo v okoliščinah konkretnega primera v direktnem nasprotju z 2. odst. 75. člena ZDSS-1, ki ga ni mogoče interpretirati, niti uporabljati formalistično na način, kot si prizadeva pritožnica. Pomenilo bi izvotlitev rednega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko upravno odločbo, ki kot predpostavka za sodno varstvo ni le formalne narave, temveč zagotavlja vsebinsko upravno odločanje o pritožbi nezadovoljnega zavarovanca zoper prvostopenjsko odločitev. V obravnavani zadevi je procesno predpostavko za sodno varstvo pravic izpolnil le tožničin delodajalec. V kolikor bi vložil tožbo, bi se lahko tožnica v sodni postopek vključila kvečjemu kot stranska intervenientka bodisi na strani delodajalca ali toženega zavoda, če bi štela, da je upravna odločitev v zvezi z njegovo pritožbo izpadla v njeno škodo.

9. Glede na predhodno navedene razloge je z izpodbijanim sklepom tožničina tožba na podlagi 274. člena ZPP v zvezi s 75. členom ZDSS-1 zakonito zavržena. V predmetni zadevi se ni mogoče uspešno sklicevati na sklep opr. št. Psp 17/2020, saj ne gre za istovrsten predmet spora, niti enako ali istovrstno dejansko procesno stanje.5 Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati skleniti, da tožnica glede na 165. člen v zvezi s 154. členom ZPP krije sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2020 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 V sporu o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja zavarovančeva pritožba v predsodnem upravnem postopku ni bila pravnomočno zavržena, kot v obravnavanem primeru.