Jedro

Sodišče je sicer pravilno upoštevalo, da ima tožnik še dodatno preživninsko obveznost v višini 150 EUR za sina, vendar pa je zanemarilo dejstvo, da toženka nosi 100 % breme vsakodnevne skrbi in ukvarjanja z otrokom. Tudi po vzpostavitvi stikov bo to breme še vedno pretežno nosila toženka. Glede na to, da imata stranki primerljive dohodke, sodišče druge stopnje ob že navedenem ocenjuje, da je treba preživninsko obveznost med njiju enakovredno porazdeliti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da se znesek zapadlih preživninskih zneskov v višini 1.100 EUR nadomesti z zneskom 1.430 EUR, - v III. točki izreka tako, da se prisojena mesečna preživnina v znesku 200 EUR zviša za 30 EUR (na 230 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mld. A. A. dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo materi B. B.; da je tožnik C. C. dolžan za preživljanje mladoletne hčere toženki iz naslova zapadlih mesečnih preživninskih zneskov za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 11. 2018 plačati znesek 1.100 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je C. C. dolžan plačevati toženki B. B. za preživljanje mld. hčere mesečno preživnino v znesku 200 EUR od 1. 12. 2018 dalje do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, do prve uskladitve preživnin, odtlej pa v valoriziranih zneskih (I. do III. točka izreka). V IV. točki izreka je sodišče določilo stike med tožnikom in mld. A. A. V preostalem delu je tožbena zahtevka pravdnih strank sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. in VI. točka izreka).

2. Tožbo zaradi dodelitve otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, plačila preživnine in določitve stikov sta vložila tako C. C. kot B. B. Sodišče je zadevi združilo v skupno obravnavanje. Kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje zaradi jasnosti kot tožečo stranko (tožnika) označuje C. C., kot toženo stranko (toženko) pa B. B. 3. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožuje se zoper II. - VI. točko izreka. Predlaga, da višje sodišče na novo določi preživnino v višini, kot je predlagana s strani toženke in da se stiki med očetom in mld. A. A. ne izvajajo oziroma podrejeno, da se izvajajo pod nadzorom. Glede višine preživnine povzema odločitev sodišča prve stopnje in se sklicuje na prvi odstavek 123. člena, 129. in 129a. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Navaja, da sodišče ni v zadostni meri ugotovilo dejanskih potreb otroka in je napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je presodilo potrebe upravičenke in materialne ter pridobitvene zmožnosti obeh staršev ter napačno uporabilo 129. člen ZZZDR.

4. Sodišče je nekritično in brez argumentov ocenilo strošek prehrane in pijače mld. A. A. na 60 EUR. Dejstvo je, da je 100 EUR stroška hrane. Do septembra 2018 je treba upoštevati še adaptirano mleko, ki ga je mati otroku redno kupovala. Res ima otrok v vrtcu tri obroke, vendar je otroka treba hraniti tudi izven časa obiska v vrtcu, torej preostale dneve, vikende, praznike in v času bolezni. Celoten strošek je na materi, saj se stiki ne izvajajo. Enako velja glede stroška oblačil, obutve, posteljnine in brisač v višini 60 EUR mesečno. Toženka vztraja, da je minimalni strošek vsaj 107 EUR. Sodišče je napačno ugotovilo višino cene vrtca. Ne gre za 205 EUR, ampak za 238,29 EUR, kot izhaja iz računa za plačilo vrtca z dne 17. 8. 2018. Sodišče je neupravičeno upoštevalo nakup avtosedeža v višini 380 EUR za štiri leta, saj je otroku pri vsaj šestih letih treba kupiti nov avtosedež, kar bo spet predstavljalo dodaten strošek. Sodišče bi zato moralo upoštevati vsaj 16 EUR mesečnega stroška. Sodišče neupravičeno ne upošteva stroška prevoza otroka v vrtec. Otrok obiskuje vrtec na..., vendar to toženki ne predstavlja sprotne poti v službo. Strošek prevoza je tudi strošek obiska zdravnika. Nepravilna in neargumentirana je tudi delna zavrnitev stroška letnega dopusta. Toženka je v spis predložila račun za najem apartmaja. Sodišče je brez argumentov strošek razdelilo na štiri osebe, čeprav sta bili z mld. A. A. na dopustu sami. Nerealno je tudi upoštevanje stroškov prevoza na morje in dodatnih stroškov za pijačo in hrano zgolj v višini 15 EUR, saj s 15 EUR ni mogoče preživeti letnega dopusta. Sodišče je napačno in premalo kritično ocenilo individualne mesečne potrebe otroka. Pri skupnih stroških ni upoštevalo resnicoljubne izpovedi toženke, da plačuje stroške bivanja pri starših v skupni višini 200 EUR. Ocena sodišča, da plačuje zgolj 80 EUR mesečno in da je strošek razdeljen na štiri osebe, je neopravičena. Toženka živi v lastnem gospodinjstvu s hčero, zato je neupravičeno deliti stroške na štiri osebe. Toženka je že v tožbi podrobneje specificirala skupne stroške, ki jih je ocenila na 128 EUR po osebi.

Nesporno je, da ima tožnik že predhodno preživninsko obveznost do sina D. D., vendar kljub temu višina preživnine, kot jo je določilo sodišče, odstopa od ustaljene sodne prakse, potreb otroka in preživninske zmožnosti staršev. Sodišče ne upošteva, da oče stikov ne izvaja in je celotno preživninsko breme na materi. Da je sodišče višino preživnine določilo absolutno prenizko, izhaja že iz dejstva, da znesek ne dosega niti višine mesečnega stroška oskrbnine v vrtcu. Sodišče mora pri razdelitvi preživninskega bremena upoštevati, da toženka nosi 100 % breme vsakodnevne skrbi in ukvarjanja z otrokom, saj stiki očeta z otrokom ne potekajo. Sodišče je tako napačno ugotovilo in dosodilo preživninsko breme.

Glede izvajanja stikov se toženka ne strinja z odločitvijo sodišča. Sodišče ni preverjalo navedb toženke v smislu nezmožnosti tožnika za izvajanje stikov in ni upoštevalo dejstva, da kljub pozivom toženke k izvajanju stikov tožnik nanje ni pristal. Sodišče ni izvedlo dokaza z alkohologom, na podlagi katerega bi bilo moč ugotoviti, ali je tožnik odvisen od alkohola ali ne. Tožnik je priznal, da mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje zaradi zlorabe alkohola v cestnem prometu. Dejstvo, da je bilo začasno vrnjeno vozniško dovoljenje in pridobil zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornega vozila, še ne pomeni, da zdravniki niso zaznali odvisnosti od alkohola. V konkretnem primeru se namreč na obveznem zdravniškem pregledu ne ugotavlja odvisnosti od alkohola. Toženka je tekom postopka izkazovala nasilje tožnika tudi s fotografijami, dnevniki in SMS sporočili, do katerih se sodišče ni opredelilo.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni natančno in zadovoljivo uporabilo 129a. člena ZZZDR. Preživninske potrebe mladoletne hčere pravdnih strank je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je pravilno zaključilo, da skupne mesečne potrebe mld. A. A. znašajo okoli 460 EUR, kar je tudi v okviru preživninskih sposobnosti zavezancev za njihovo pokritje. Toženka posamezne postavke neutemeljeno izpodbija.

8. Sodišče je strošek prehrane in pijače pravilno ocenilo na znesek 60 EUR mesečno. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je takšen znesek primeren glede na starost otroka, ob upoštevanju, da ima mld. A. A. v vrtcu tri obroke, tj. zajtrk, kosilo in malico. Toženka neutemeljeno izpostavlja strošek adaptiranega mleka do septembra 2018. Sodišče je namreč ta strošek upoštevalo. Ob izdaji sodbe tega stroška ni bilo več, je pa sodišče upoštevalo, da je mld. A. A. vrtec začela obiskovati šele julija 2018, pred tem pa so bili večji stroški na račun adaptiranega mleka (in plenic) in je tudi za predhodno obdobje določilo preživnino v enaki višini. Tudi strošek oblačil, obutve, posteljnine in brisač (pri čemer je toženka izpovedala, da je po razpadu zunajzakonske skupnosti za hčer kupila eno posteljnino) je sodišče pravilno ocenilo na 60 EUR mesečno in toženka neutemeljeno zatrjuje, da bi ta znesek moral znašati vsaj 107 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka skladno z odločbo CSD dolžna plačevati 43 % cene programa vrtca, kar znese 205 EUR. Toženka v pritožbi navaja, da je višina cene vrtca višja, tj. 238,29 EUR, kot izhaja iz računa z dne 17. 8. 2018. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v računu zajeta tudi lutkovna predstava (3,40 EUR), sodišče pa je priznalo tudi mesečni strošek razvedrila v višini 15 EUR. Kaj naj bi v navedenem računu predstavljal znesek 30 EUR toženka do konca glavne obravnave ni navajala, pojasnjuje pa to v pritožbi (da gre za doplačilo iz naslova jasli). Kljub temu znesku sodišče druge stopnje ugotavlja, da so skupne mesečne potrebe mld. A. A., ugotovljene v pravilni višini, saj je sodišče prve stopnje v potrebah upoštevalo tudi 30 EUR mesečno za stroške higiene in plenic, hči pravdnih strank pa je bila ob izdaji sodbe stara že leto in pol in se lahko v okviru ugotovljenih preživninskih potreb posamezni zneski tudi prerazporedijo.

10. Neutemeljen je tudi očitek glede ugotovljenega stroška z nakupom avtosedeža, ki ga je sodišče razdelilo na štiri leta. Toženka zatrjuje, da bo treba pri šestih letih kupiti nov avtosedež, kar bo predstavljalo dodaten strošek in bi zato sodišče moralo upoštevati vsaj 16 EUR mesečnega stroška. Navedba ni razumljiva, saj je strošek za avtosedež v potrebah upoštevan za čas štirih let, po izteku tega časa bo navedeni znesek (8 EUR mesečno) lahko uporabljen za nakup novega avtosedeža. Neupravičen je tudi očitek glede stroškov prevoza mladoletne hčere v vrtec. Pot od doma toženke do njene službe poteka preko ..., kjer je mladoletna hči pravdnih strank v varstvu, zato se toženka neutemeljeno zavzema za plačilo dodatnih stroškov. Toženka tudi ni zatrjevala bolezni mld. hčere1 oziroma povečanih obiskov zdravnika, zato tudi dodatno določanje potreb zaradi stroškov s prevozom do zdravnika ni bilo potrebno.

11. Neutemeljeno se toženka pritožuje tudi glede delne zavrnitve stroška letnega dopusta. Toženka navaja, da je povsem nerealno in neargumentirano iz tega naslova sodišče priznalo le znesek 15 EUR, s katerim je nemogoče preživeti letni dopust. Spregleda, da je sodišče priznalo 15 EUR na mesec, na letni ravni torej 180 EUR, kar je za manj kot dve leti starega otroka nedvomno ustrezen znesek. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje sklicuje.

12. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve glede režijskih stroškov in je tudi znesek 80 EUR (glede na predložene račune) pravilno razdeljen na štiri osebe. Z upoštevanjem tega zneska (20 EUR na osebo) ter stroškov za kurjavo v višini 42 EUR je torej mesečni strošek na osebo 62 EUR. Toženka sicer zatrjuje, da živi v lastnem gospodinjstvu z mld. A. A. in je zato neupravičeno deliti stroške na štiri osebe, vendar računov, ki bi se glasili na njeno ime, ni predložila. Zaključki sodišča prve stopnje so pravilni.

13. Utemeljeno pa toženka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno porazdelilo preživninsko breme med obe pravdni stranki. Sodišče je sicer pravilno upoštevalo, da ima tožnik še dodatno preživninsko obveznost v višini 150 EUR za sina D. D., vendar pa je zanemarilo dejstvo, na katerega toženka utemeljeno opozarja v pritožbi, da toženka nosi 100 % breme vsakodnevne skrbi in ukvarjanja z otrokom. Tudi po vzpostavitvi stikov bo to breme še vedno pretežno nosila toženka. Glede na to, da imata stranki primerljive dohodke, sodišče druge stopnje ob že navedenem ocenjuje, da je treba preživninsko obveznost med njiju enakovredno porazdeliti in mora tožnik kriti polovico preživninskih potreb mld. A. A. Sodišče druge stopnje je zato s strani sodišča prve stopnje določeno preživnino zvišalo za 30 EUR, na 230 EUR mesečno. Tudi po plačilu tega zneska bo po oceni sodišča druge stopnje tožniku ostalo na voljo dovolj sredstev za lastno preživljanje.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke glede odločitve o stikih tožnika z mld. A. A. Sodišče prve stopnje je navedlo glede tega obsežne razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče druge stopnje, in se je do navedb toženke ustrezno opredelilo. Toženka neutemeljeno sodišču očita, da to ni izvedlo dokaza z alkohologom, na podlagi katerega bi bilo moč ugotoviti, ali je tožnik odvisen od alkohola ali ne. Res je bilo tožniku začasno odvzeto vozniško dovoljenje, vendar je bilo ugotovljeno tudi, da je sedaj tožnik na preizkusni dobi dveh let. Za takšno odločitev je moral tožnik pridobiti zdravniško pričevalo o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornega vozila, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Razlaga toženke glede zdravniškega spričevala je zmotna. Če bi zdravniki pri tožniku na kontrolnem zdravstvenem pregledu zaznali odvisnost od alkohola, namreč tožnik zdravniškega spričevala ne bi dobil.2

15. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi, da je toženka sama priznala, da ob stikih, ki so se izvajali, ni imela občutka, da je tožnik pod vplivom alkohola in tudi glede njegovega ravnanja z otrokom ni imela nobenih pripomb. Glede na ugotovitve in razloge sodišča prve stopnje v zvezi s stiki, ki jih, kot že navedeno, sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne, so nadalje neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče posebej ocenjevati v spis vložene fotografije, dnevnike in SMS sporočila iz obdobja, ko sta pravdni stranki še živeli skupaj, torej več kot eno leto pred izdajo sodbe.

16. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je ob upoštevanju že navedenega pritožbi toženke delno ugodilo in s strani sodišča prve stopnje prisojeno preživnino zvišalo za 30 EUR (na 230 EUR). Sodbo je tako spremenilo v III. točki izreka ter v II. točki izreka zvišalo znesek razlike med dosojeno in že plačano preživnino (na 1.430 EUR).3 Odločitev o spremembi sodbe temelji na 358. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V ostalem delu pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Glede na naravo spora in okoliščine primera je primerno, da tožnik, ki je priglasil stroške, nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo (413. člen in drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 (Nasprotno: izpovedala je da mld. A. A. skoraj ni bila bolna, k zdravniku sta poleg sistematskih pregledov šli enkrat). 2 Glej Zakon o prekrških (202.d člen), Zakon o voznikih in Pravilnik o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil. 3 V odločitev za mesec december 2017 sodišče ni posegalo (preživnina je bila zahtevana od vložitve tožbe – 7. in 8. 12. 2017, v decembru 2017 pa je toženec plačal 200 EUR).