Jedro

Zadevna obveznost, v zvezi s katero se določa pristojnost sodišč v skladu s 5. členom Uredbe sveta (ES) 44/2001, je tista obveznost, ki se vtožuje. To pa je v obravnavanem primeru obveznost vračila posojila. Ker v obravnavanem primeru tožnik vtožuje vračilo denarja, je kraj izpolnitve v skladu z 295. členom OZ kraj, kjer ima upnik sedež oziroma prebivališče. Če je prevod bančnih izpiskov prevod zaprisežene sodne tolmačke za nemški jezik, gre za javno listino, katere resničnost (pravilnost), bi morala toženka pravočasno izpodbijati z ustreznimi dokazili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 50.000,00 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki ni višja od 8% in tečejo od 19. 7. 2009 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Toženki je sodišče naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 2.826,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo se iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede krajevne pristojnosti naslovnega sodišča nepravilna. Sodišče je napačno uporabilo določbe Uredbe sveta (ES) št. 44/2001. Zaključek sodišča prve stopnje, da je za razsojo pristojno sodišče v kraju izpolnitve je napačen. Razlogov za takšen zaključek sodišče tudi ne obrazloži. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena med zunajzakonskima partnerjema, bi morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pogodba, ki jo je predložil tožnik, tako ne izpolnjuje pogojev, zato tožnik že iz formalnih razlogov ni upravičen od toženke nič terjati. Sodba sodišča prve stopnje je v razlogih, kot jih sodišče podaja, v nasprotju sama s sabo. Po eni strani sodišče v celoti verjame in sledi izpovedi tožnika in odklanja verodostojnost izpovedi toženke in njenega brata K.. Verodostojnost izpovedi toženke sodišče prve stopnje zavrne, ker ocenjuje, da iz same posojilne pogodbe izhaja, da je denar prejela, pri čemer iz pogodbe izhaja le, da gre za posojilo v višini 50.000,00 USD, ne pa tudi, da je denar toženka prejela. Če bi prejem denarja obstajal, bi pogodbeni stranki napisali, da je posojilojemalka posojilo že prejela, kar potrjuje s podpisom na posojilni pogodbi. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenjevalo izpovedi tožnika, ki je pojasnil, da sta s toženko nameravala zgraditi apartmaje, zato tudi ni bilo predvideno, da bi prejel obresti, ker je bilo dogovorjeno, da bo udeležen pri dobičku. Takšna tožnikova izpoved nakazuje na to, da med pravdnima strankama ni bilo namena skleniti posojilne pogodbe in da je bil med strankama dejansko drugačen dogovor. Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da je toženki svetoval pisno sklenitev pogodbe v smislu garancije za posojilodajalca, v nadaljevanju pa sodišče zaključi, da ni bilo smotrno napisati posojilne pogodbe v obliki notarskega zapisa, ker je to povezano z večjimi stroški, dokazuje, da je izpoved toženke verodostojna, čeprav ji sodišče ni sledilo. Kršitev postopka je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi s tem, ko je listine - bančne izpiske v fotokopiji v nemškem jeziku in slovenskem prevodu - uporabilo kot dokaz. Tožena stranka v zvezi s tem opozarja na napake v prevodu, ki jih sodišče ni opazilo. Dvigi denarja v gotovini ne dokazujejo, da je imel tožnik toliko denarja doma, pač pa, da je veliko zapravil, saj je igral na srečo. Koliko je tožnik zapravil, toženki ni znano, saj ji tega nikoli ni hotel povedati. Prav to okoliščino pa sodišče prve stopnje toženki šteje v škodo in ji očita, da ni uspela dokazati, da je dejansko tožnik izgubljal pri igrah na srečo. Tudi sicer obe potrdili iz leta 2003 ne dokazujeta, da je imel tožnik denar doma, za obe pa tudi velja, da jih sodišče glede na določbo drugega odstavka 216. člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ni znano od kod sodišču prve stopnje, da je imel tožnik kot košarkarski trener 170.000,00 USD letne plače. Vsekakor sodišče tega ni ugotavljalo in tudi ni ugotovilo. Toženka tako predlaga, da sodišče skladno s prvim in drugim odstavkom 347. člena ZPP razpiše obravnavo in ponovi dokaze z vpogledom listin in zaslišanjem strank, pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je ugovor krajevne nepristojnosti toženka podala prepozno. Če pa je toženka ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, pa izpostavlja, da toženka nikdar ni navajala, da pravdni stranki nista državljana Republike Slovenije. Z navedbami, da bi posojilna pogodba morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, je pritožnica prekludirana. Zanika obstoj zunajzakonske skupnosti s pritožnico. Zavrača navedbe toženke, da naj bi s tožnikom skupaj gradila apartmaje. Glede napake v prevodu bančnega izpiska z dne 15. 6. 2004 tožnik navaja, da je imela možnost to pravočasno uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Opozarja na neprerekano dejstvo, ki ga je tožnik navedel v zvezi z njegovimi letnimi prihodki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o ugovoru krajevne nepristojnosti, kot tudi ugovoru toženke glede nepristojnosti slovenskega sodišča. 6. Toženka v odgovoru na tožbo ugovora krajevne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Kranju ni podala, zato je v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZPP ob dejstvu, da ne gre za izključno krajevno pristojnost drugega sodišča, ta ugovor toženke pravilno zavrnjen.

Pravilno je sodišče prve stopnje na podlagi Uredbe sveta (ES) 44/2001 (v nadaljevanju: Uredba) tudi ugotovilo pristojnost slovenskega sodišča. Pri tem je sicer zmotno tolmačilo 1.(a) točko 5. člena, ki določa, da je oseba s stalim prebivališčem v državi članici (toženka ima stalno prebivališče v Avstriji, ki je članica Evropske Unije), lahko tožena v drugi državi članici (Republiki Sloveniji) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, in sicer pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Sodišče prve stopnje je tako kot zadevno obveznost štelo obveznost izročitve denarja s strani posojilodajalca, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Zadevna obveznost, v zvezi s katero se določa pristojnost sodišč v skladu s 5. členom Uredbe, je tista obveznost, ki se vtožuje. To pa je v obravnavanem primeru obveznost vračila posojila. Ker v obravnavanem primeru tožnik vtožuje vračilo denarja, je kraj izpolnitve v skladu z 295. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) kraj, kjer ima upnik sedež oziroma prebivališče. To pa je v obravnavanem primeru Republika Slovenija. S tem je že na podlagi 5. člena Uredbe podana pristojnost slovenskega sodišča. Poleg tega pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na 24. člen Uredbe, po katerem se poleg pristojnosti, ki izhajajo iz drugih določb Uredbe, priznava pristojnost sodišča države članice, pred katerim se je toženec spustil v postopek. Glede na to, da toženka v odgovoru na tožbo ugovora nepristojnosti slovenskega sodišča ni podala, s čimer je šteti, da se je spustila v postopek, je podana pristojnost slovenskega sodišča tudi na podlagi 24. člena Uredbe.

8. Navedbe pritožnice v smeri, da je med njo in tožnikom obstajala zunajzakonska skupnost, pritožbeno sodišče šteje kot nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Navedbe, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost, toženka v postopku na prvi stopnji ni podala. Trdila je le, da sta bila s tožnikom intimna, kar pa še ne zadošča za zaključek, da je med njima obstajala zunajzakonska skupnost, ki se v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih šteje kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost partnerjev. Ker toženka ni navedla, zakaj teh trditev ni podala do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, pritožbenih trditev v smeri, da bi morala biti posojilna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

9. Neuspešno pritožnica izpodbija tudi pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati dvig 30.000,00 USD na dan 15. 6. 2004, temelječih na kopijah bančnih izpiskov v nemškem jeziku, ki jim je bil priložen uradni prevod. Kršitve postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, ker je te prevode uporabilo kot dokaz.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se toženka v postopku na prvi stopnji niti ni branila s trditvijo, da tožnik dne 15. 6. 2004 z bančnega računa 30.000,00 EUR ni dvignil, pač pa je tistega dne denar položil na račun. Njena obramba je šla v smeri, da to, da je tožnik denar dvignil z računa, še ne dokazuje izročitve denarja njej. Poleg tega je prevod bančnih izpiskov, ki naj bi bil po stališču pritožnice napačen, prevod zaprisežene sodne tolmačke za nemški jezik, kar pomeni da gre za javno listino, katere resničnost (pravilnost) bi morala toženka pravočasno izpodbijati z ustreznimi dokazili (četrti odstavek 224. člena ZPP). Toženka pa v postopku na prvi stopnji ugovora v smeri napak v prevodu ni podala, poleg tega pa tudi ni predložila dokazov, s katerimi bi lahko uspešno izpodbila uradni prevod. Toženkino laično sklicevanje na pravilni prevod besede “buchung“ prevoda sodne tolmačke ne more izpodbiti.

Glede na to, da toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala tožnikove navedbe, da je kot trener košarkarskega kluba na P. med leti 2002 in 2006 zaslužil vsaj 170.000,00 USD letno, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno to dejstvo upoštevalo kot dokazano (2. odstavek 214. člena ZPP). Pri tem toženkina zahteva, da tožnik svoje zatrjevane prihodke dokaže z davčno napovedjo, ne predstavlja zanikanja dejstva, da je tožnik te prihodke res imel. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedi tožnika v zvezi z dogovorom, ki sta ga imela s toženko glede njegove udeležbe pri dobičku od prodaje. Sodišče je tožniku tudi v tem delu njegove izpovedi verjelo (8. točka obrazložitve). Prav tako pa tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo takšen dogovor med pravdnima strankama upoštevati kot dokaz, da je med strankama obstajal drugačen dogovor, ne pa tisti, ki izhaja iz posojilne pogodbe. S tem, ko sta se pravdni stranki dogovarjali o tožnikovi udeležbi na dobičku od prodaje apartmajev, nista spreminjali dogovora in obveznosti iz posojilne pogodbe, pač pa sta opredeljevali zgolj kakšna bo tožnikova odmena za posojeni denar glede na to, da pogodbene obresti niso bile dogovorjene.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je tožnik toženki denar res izročil, je pravilna in tudi prepričljivo obrazložena, nasprotij v razlogih, na katere se toženka v pritožbi sklicuje, pa pritožbeno sodišče ne vidi.

Ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz pogodbe izhaja, da je toženka denar prejela. Sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve ugotovi, da v pogodbi ni zapisana zaveza tožnika, da bo izročil denar toženki. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna, pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, ki je povsem razumsko logičen in sicer, da v primeru, da denar v času podpisa pogodbe toženki ne bi bil že izročen, bi v pogodbi gotovo toženka zapisala (pogodbo je namreč sestavljala sama) zavezo tožnika, da denar izroči. Prepričanja v pravilnost takšnih zaključkov sodišča prve stopnje toženka ne omaje z navedbo, da bi stranki, v primeru, da bi denar bil izročen, le-to v pogodbo izrecno zapisali. Življenjsko bolj verjetno je, da bi v primeru, da denar ni bil izročen, bila v pogodbi časovno in krajevno opredeljena dolžnost obeh strank pogodbe, ne zgolj obveznost posojilojemalca, to je toženke.

15. Za konec pritožbeno sodišče še dodaja, da je izpoved toženke sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neverodostojno. Pritožbeno sodišče ne more spregledati toženkine izpovedi v delu, kjer pojasnjuje, kdaj naj bi jo tožnik seznanil s tem, da ji denarja ne namerava posoditi. Izpovedala je namreč, da je po sestavi in podpisu pogodbe le-to predložila tožniku in mu rekla, da morata iti še k notarju, nato pa je tožnik rekel, da si je premislil. To je tožnik rekel takrat, ko mu je prinesla pogodbo, pri čemer ji razlogov za to ni povedal. Ob takšnem poteku dogodkov, kot izhajajo iz izpovedi toženke, je najmanj neverjetno, da bi toženka tožniku izročila podpisano pogodbo, s katero bi se zavezala vrniti nekaj, česar sploh ni prejela in česar ji tožnik niti ni nameraval izročiti, kar je vedela že ob izročitvi pogodbe.

16. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, p ritožbene navedbe pa neutemeljene. Pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154., prvem odstavku 155. ter prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo tudi ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.