Jedro

S tem, ko je obdolženec na potrdilu o vpisu na fakulteto spremenil številko letnika, v katerega naj bi bil vpisan, in šolsko leto ter tako predrugačeno listino poslal centru za socialno delo z namenom priznanja pravice do otroškega dodatka, je izpolnil vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega F. V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi F. V. je dolžan plačati 400,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi F. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po določilih 69. člena KZ je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov – ponarejenega potrdila o vpisu P. f. v M. z dne 26. 10. 2005. Odločeno je bilo še, da mora obdolženi, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s točko 1-8 II. odstavka 92. člena istega zakona plačati stroške kazenskega postopka in sicer na 300,00 EUR odmerjeno povprečnino. Z isto odločbo, vendar s sklepom je bila proti istemu obdolžencu, po določilih I. odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 3. točko I. odstavka 277. člena istega zakona zavržena obtožba, s katero se mu je očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ. Stroški postopka v tem delu niso bili zaznamovani.

Proti obdolžencu izrečeni sodbi se je pritožila njegova zagovornica, izrecno iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, smiselno pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa tudi, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanjega oddelka v C. B. O. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi. Na posredovano mnenje obdolžencu in njegovi zagovornici je slednja odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Že obdolženi sam priznava, tega pa ne negira niti pritožnica, da se je F. V. dne 26. 10. 2005 zglasil pri referentki P. f. v M. z namenom, da pri njej pridobi potrdilo o vpisu. Prav tako ni razlogov za dvom, da je obrazec tega potrdila izpisal obdolženi, saj tudi temu nihče ne oporeka, vanj pa sprva vpisal, da je vpisan v 1. letnik študijskega leta 2004/2005. Slednje je mogoče, kljub kasnejši popravi v 2. letnik študijskega leta 2005/2006 razbrati tudi z laičnim vpogledom v navedeno potrdilo. Glede na enakost pisav je dokazano tudi to, da je navedeni popravek napravil obdolženi in ne kdo drug, kar je razumljivo, saj je potrdilo s takšnimi podatki, potrjeno s strani fakultete potreboval z namenom uveljavljanja otroškega dodatka.

Navedba obtožbe, katero kot pravilno sprejema sodišče prve stopnje, da je prav obdolženi na navedeni način predrugačil pravo listino z namenom, da bi takšno listino uporabil kot pravo, torej drži. To velja kljub zatrjevanju pritožnice, da bi bilo potrebno okoliščine, v katerih je do tega prišlo preveriti z zaslišanjem referentke fakultete, katera je potrdilo o vpisu overila. V zvezi s tem je reči, da iz zagovora obdolženca res izhaja, da se je z referentko pogovarjal in da mu je ta rekla, da lahko koristi status pavzerja. Že sama ta njegova trditev pojasnjuje, da je referentka takrat bila seznanjena s tem, da nima pogojev za vpis v 2. letnik študijskega leta 2005/2006, kar pomeni, da potrdila s na takšen način opravljenim popravkom letnika in študijskega leta ne bi overila, če bi bilo predloženo, saj za to ni imela osnove. Potrdilo pa tudi ni bilo popravljeno tako, da bi to izkazovalo, da obdolženi koristi status pavzerja. Ob takšni ugotovitvi se izkaže, da je referentka overila potrdilo s v na njem prvotno zapisanimi podatki, o čemer ta kaj več, glede na doslej povedano, ne bi mogla pojasniti in bi njeno zaslišanje le po nepotrebnem zavleklo tek kazenskega postopka. Do predrugačitve navedene listine je torej prišlo kasneje, v času med 26. 10. 2005 in 2. 11. 2005, ko je imel obdolženec to doma v S. J. in jo predrugačil na način, da je ta izkazovala podatke, kakršne je potreboval. Ti pa so morali biti, kot rečeno takšni, da so potrjevali njegov vpis na navedeni fakulteti tudi v študijskem letu 2005/2006, saj bi bil le v tem primeru upravičen nadalje dobivati otroški dodatek. Tega je v postopku pred C. za s. d. v S. K. res uveljavljala obdolženčeva mati, kar pa zadeve ne spreminja, saj ga je po določilih člena 70 Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih upravičena dobivati oseba starejša od 18 let, če se šola, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Navedba v obtožbi in sodbi sodišča prve stopnje, da je bilo navedeno potrdilo poslano centru z namenom uveljavljanja otroškega dodatka, do katerega je bil upravičen obdolženi, je tako pravilna. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je to predrugačeno listino centru poslal prav obdolženi in jo tako uporabil kot pravo. Res je, da sodišče prve stopnje iz neznanega razloga v dokazne namene ni vpogledalo ovojnice poštne pošiljke, pa je vendarle dokazano, da je bilo to storjeno dne 2. 11. 2005.Iz žiga na poslanem potrdilu je namreč razvidno, da je to na center prispelo dne 3. 11. 2005, torej je bilo po pošti poslano dan prej. Temu ne nasprotuje niti zagovor obdolženega, pri čemer mu je zaradi skladnosti z drugimi dokazi, verjeti.

Obdolžencu je storitev kaznivega dejanja v objektivnem pogledu dokazana, iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi pa tudi v subjektivnem pogledu. V zvezi s pritožbo je tako za dodati še to, da niso sprejemljive navedbe pritožnice, da je sodišče prve stopnje ob razsoji zagrešilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka in II. odstavka 371. člena ZKP. Pritožnici je sicer priznati, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom ovojnice poštne pošiljke, s katero je razpolagalo, kar pa samo po sebi, kot tudi nezaslišanje referentke fakultete, ki je opravila overitev obravnavanega potrdila ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo določila člena 17 ZKP. V tej sodni odločbi je že bilo pojasnjeno, zakaj izvedba teh dokazov ni bila potrebna, kar pomeni, da povedano ni vplivalo in tudi ni moglo vplivati na pravilnost in seveda tudi ne na zakonitost izdane sodbe. Razlogi izpodbijane sodbe pa so tudi sicer skladni izvedenim dokazom in se jih da preizkusiti, kot je to razvidno iz zapisanega v prejšnjem odstavku te sodne odločbe. Sodišče prve stopnje pa je ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ga pa ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa samo česa takšnega ni zaznalo.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obdolžencu izrečenih kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da sta ti izrečeni v celoti primerno in ni videti razloga po njuni spremembi v korist obdolženega.

Zaradi povedanega pritožbi zagovornice obdolženega F. V. ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.