Jedro

Če nepremičnina, stanovanjska hiša ni razdeljena, in tudi ne gre za večstanovanjsko hišo v naravi, potem lahko solastnik take hiše s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki ima hišo v posesti in hišo uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo ter zato izroči tudi ključe, vendar le, če je stvar že razdeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu (točka 2 izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stanki sami trpita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks in mu delno ugodilo (točka 1 izreka) ter o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, in ga zavrnilo (točka 2 izreka). Tožnica je s tožbo zahtevala, da ji toženec izroči v soposest stanovanjsko hišo na naslovu V. in ji izroči ključe dvorišča in hiše ter tako omogoči souporabo hiše, ter tudi izročitev v soposest določenih drugih nepremičnin, ob tem pa trdila, da sta solastnika vsak do 1/2 nepremičnin, pridobila pa naj bi jih v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Tožnica je še trdila, da toženec krši njeno pravico solastnika do sorazmerne uporabe te hiše, ter je predlagala tudi izdajo začasne odredbe s katero naj bi se tožencu naložilo, da tožnici izroči v soposest in omogoči uporabo to hišo in ji izroči ključe dvorišča in stavbe. Ker pa, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, tožnica, ki kot solastnica sicer ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugim solastnikom, tožencem, uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršila pravice drugih solastnikov (1. odst. 66. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), kot solastnica zahtevka zoper drugega solastnika, da ji celotno stvar izroči v soposest in souporabo, če ta stvar glede posesti in uporabe med solastnikoma ni razdeljena, nima oz. le ta ne more biti utemeljen, zato tudi terjatev ni izkazana. Poudarilo je še, da iz navedb tožnice tudi ne izhaja, da bi bila ta stanovanjska hiša glede uporabe in posesti med njima razdeljena, nasprotno, iz tožbe je razbrati, da je šele v teku postopek za ugotovitev skupnega premoženja. Ni mogoče torej ugotoviti v katerem delu bi tožnica izvrševala svoja upravičenja glede na idealni delež, ni torej opredeljen del solastne stvari, ki bi tožnici pripadal. Poudarilo je še, da bi tožnica lahko le v primeru, če bi bila ta stanovanjska hiša med solastnikoma razdeljena glede posesti in uporabe, zahtevala posest in uporabo dela stvari, ki ji pripada.

Zoper sklep se je tožnica pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter navaja, da je v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica s tožencem. Kot taka pa ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki, torej tožencem, uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Napačen je zaključek sodišča, da nima kot solastnica zahtevka zoper drugega solastnika, ki ima stvar v izključni posesti in jo uporablja, da ji torej celotno stvar izroči v soposest in souporabo, če solastna stvar glede posesti in uporabe med solastniki ni razdeljena. Napačno je uporabljena določba 100. člena SPZ, po kateri solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Ker je torej tožnica solastnica in ima toženec njen solastni delež v izključni uporabi, je terjatev izkazana. Res nepremičnina med strankama ni razdeljena glede soposesti in souporabe, taka situacija pa ne more biti v korist tožencu, ki si izključno lasti celotno nepremičnino in tožnici ne dovoli ne souporabe in ne soposesti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatve ni izkazana iz navedenih materialnopravnih razlogov. Spori glede uporabe nepremičnine se med solastniki rešuje namreč v nepravdnem postopku, ki že teče. Sodišče se sicer ni ukvarjalo z obstojem drugih predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe, in glede tega toženec pripominja, da tudi le te niso izpolnjene ter je tožnica v predlogu natresla cel kup neresnic. Tako glede trditev, da živi v pomanjkanju, da toženec nepremičnine prodaja, kar je nemogoče, ker je tožnica formalno vknjižena kot solastnica. Pozabila je tudi tožnica omeniti, da od razpada zunajzakonske skupnosti razpolaga s celotno najemnino v zvezi z oddajanjem poslovnih prostorov v I., ki so tudi predmet razdružitvenega postopka. Z izdajo začasne odredbe bi nastala škoda kvečjemu tožencu, tožnica pa živi prek svojih zmožnosti. Če bi sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in bi tožnica res, kot je trdila, urejala prvo etažo v hiši, bi se le še dodatno zadolžila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša s pravno pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje. Če nepremičnina, stanovanjska hiša ni razdeljena, in tudi ne gre za večstanovanjsko hišo v naravi, potem lahko solastnik take hiše s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki ima hišo v posesti in hišo uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo ter zato izroči tudi ključe le, če je stvar že razdeljena. Gre za bivša partnerja, ki sedaj očitno tudi nista več družinsko povezana. Glede navedb o privilegiranem položaju, je pritožnici sicer pritrditi, vendar pa, kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, mora njuna medsebojna razmerja urediti v nepravdnem postopku za delitev stvari, po drugi strani pa toženčevo uživanje posesti stanovanjske hiše prek svojega solastninskega deleža lahko opravičuje tožnico do zahtevka za plačilo odmene za uporabo njenega solastniškega deleža. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje tudi na določbo 100. člena SPZ. Po tej določbi imata tako solastnik kot skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, le solastnik pa ima tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari, saj ima pravico do take tožbe, kot že pojasnjeno, le če gre za že razdeljeno stvar. Pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni zasledilo je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, če namreč tožnica ni izkazala temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, to je verjetnega izkaza terjatve (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) je bil njen predlog neutemeljen (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Toženec z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve ter zato ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP), in jih mora zato trpeti sam (154. in 165. člen ZPP).