Jedro

Sodišče mora v sklepu o priporu navesti, na kakšni podlagi je sprejelo zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, presoja dokazov s strani sodišča pa je stvar kasnejše faze postopka, predvsem glavne obravnave, ko bodo dokazi izvedeni.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. V.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper obd. V.F. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obdolžencu je bila odvzeta prostost dne 1.5.2007 ob 05.00 uri.

Zagovornik obdolženca je zoper navedeno pravnomočno odločbo o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadene odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je namreč stopnjo begosumnosti obdolženca ustrezno ocenilo in utemeljeno odredilo zoper njega pripor, v odločbah pa navedlo tudi razloge o odločilnih dejstvih. V nasprotju s trditvijo zahteve za varstvo zakonitosti pa meni tudi, da obstaja sorazmerje med odrejenim ukrepom in ogroženostjo zavarovane dobrine, to je človekovega življenja.

Zagovornik obdolženca v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca predlaga, naj Vrhovno sodišče ne sledi predlogu državnega tožilca temveč ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo izključno zaradi kršitev določb kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V 2. odstavku istega člena je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja še izrecno prepovedana, čeprav sicer to izhaja že iz 1. odstavka istega člena (kjer kot rečeno zakonodajalec izrecno navaja iz katerih razlogov se sme vložiti to izredno pravno sredstvo).

Zagovornik v zahtevi sicer uvodoma sodišču očita kršitve določb procesnega in materialnega zakona, vendar pa v obrazložitvi zahteve teh očitkov ne argumentira. Z navedbami, da bi bilo moč nevarnost bega obdolženca zagotoviti tudi z milejšim ukrepom, da bi mu s tem bila dana možnost opravljati svoje delo samostojnega podjetnika, da bo izgubil v posledici odvzema prostosti delovno dovoljenje, da je bilo dejanje storjeno v silobranu in da želi obdolženi F. v postopku sodelovati in s tem dokazati svojo nedolžnost, zagovornik namreč izraža le svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, oziroma uveljavlja razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Sodišče je namreč navedlo iz katerih podatkov kazenske ovadbe sklepa o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec kritičnega dne poskusil vzeti življenje M.A., presoja dokazov s strani sodišča, pa je stvar kasnejše faze postopka, predvsem glavne obravnave, ko bodo dokazi izvedeni in bo na podlagi navedenega mogoče zaključiti ali gre za ravnanje obdolženca storjeno tako kot izhaja iz uradnega zaznamka o razgovoru policistov z oškodovancem in kot to povzema sodišče v izpodbijanih odločbah ali pa gre za dejanje storjeno v okoliščinah silobrana. Enako je sodišče tudi ustrezno obrazložilo okoliščine, da je obdolženec begosumen, stopnja nevarnosti bega pa je po oceni sodišča tako visoka, da je ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, pri čemer je presojalo tudi sorazmernost tega ukrepa s posegom v obdolženčevo življenje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu sklep zakonit, nestrinjanje zagovornika z zaključki sodišča pa, kot je bilo že povedano, ne more biti predmet presoje v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.

Ker je torej zahteva za varstvo zakonitosti vložena izključno iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom čl. 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.