Jedro

Dodatek za povečan obseg dela in obremenitve v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS (saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka). Tožnica je bila v spornem obdobju razporejena na dolžnost, na kateri je tudi dejansko delala, za to dolžnost pa dodatek v formaciji ni bil predviden. Zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prva in druga alineja 1. odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe delno spremenita tako, da se v tem delu glasita: „I/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti od neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov: - 227,56 EUR za obdobje od 5. 1. 2008 do 5. 3. 2008, - 232,14 EUR za obdobje od 5. 2. 2008 do 5. 3. 2008, v 8 dneh in pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več iz naslova razlike v plači za december 2007 in januar 2008, se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za obračun in izplačilo dodatka za povečan obseg dela in obremenitev v višini 20 % osnovne plače v znesku 7.113,70 EUR bruto za odvod predpisanih dajatev in izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (in sicer za december 2007 in januar 2008 ter za obdobje od avgusta 2008 do oktobra 2010). Zavrnilo je tudi del njenega tožbenega zahtevka za povračilo pravdnih stroškov in ji naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 687,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na judikat pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 309/2012. Ta je temeljil na drugačnem dejanskem stanju, saj je tožnica imela vtoževani dodatek priznan z odločbo, tožnik v zadevi Pdp 309/2012 pa ne. Tožnici je bil ta dodatek priznan z odločbo z dne 27. 2. 2008, sicer od 1. 12. 2007 dalje, s prevedbo v nov plačni sistem (odločba z dne 26. 8. 2008) pa ji ta dodatek ni bil ukinjen. Ta odločba namreč ni nadomestila odločbe z dne 27. 2. 2008, tako da je veljala do 30. 9. 2011, šele takrat je bila namreč tožnica razrešena s predhodne dolžnosti. Ker je bila tožnici razlika v plači za december 2007 in januar 2008 v višini vtoževanega dodatka izplačana šele 5. 3. 2008, čeprav je zapadla plača za navedena meseca v plačilo 5. 1. 2008 oziroma 5. 2. 2008, je tožnica upravičena vsaj do obračuna ter izplačila zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih neto razlik v plači. Ker sodišče prve stopnje tožničinega pooblaščenca ni vabilo na glavno obravnavo dne 17. 2. 2014, čeprav je priglasil pooblastilo za zastopanje 15. 1. 2014 s priporočeno pošiljko, mu ni bilo omogočeno, da priglasi pravdne stroške. Iz tega razloga šele v pritožbi priglaša pravdne stroške postopka na prvi stopnji, poleg tega pa uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker pooblaščenec ni bil vabljen na narok za glavno obravnavo dne 17. 2. 2014. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje tožničinega pooblaščenca ni vabilo na narok za glavno obravnavo za dan 17. 2. 2014, tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Ta kršitev je podana, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila po pooblaščencu, pri čemer je bilo tožbi priloženo tudi pooblastilo za zastopanje tožnice z dne 14. 2. 2010 (list. št. 6). Dne 9. 7. 2012 je pooblaščenec tožnice z dopisom, ki je bil istega dne priporočeno oddan na pošti, obvestil sodišče prve stopnje, da je tožnici podal odpoved pooblastila, da je ne zastopa več in da naj se v bodoče vsa pošta pošilja in vroča neposredno tožnici (list. št. 37). Nadalje je iz spisovnih podatkov razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 9. 1. 2014 razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dan 17. 2. 2014, na katerega je vabilo tožnico neposredno (kot stranko in zaradi zaslišanja), poleg tega pa tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Po vročitvi vabil strankam je tožničin pooblaščenec sodišču prve stopnje s priporočeno poštno pošiljko (oddano na pošto dne 15. 1. 2014) obvestil sodišče prve stopnje, da bo v nadaljevanju zastopal tožnico, predlagal, da se sodna pisanja za tožnico od tedaj dalje vročajo na naslov njegove odvetniške pisarne in predložil pooblastilo za zastopanje, ki je bilo datirano z dnem 14. 1. 2014. Ker je bilo torej vabilo za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo vročeno tožnici, še preden je prišlo do ponovne vzpostavitve pooblastilnega razmerja med tožnico in njenim pooblaščencem, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno na ta narok še posebej vabiti pooblaščenca. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z dne 17. 2. 2014 ni vabilo pooblaščenca tožnice. Obveznost sodišča, da vroča pisanje pooblaščencu (člen 142/7 ZPP), nastane šele takrat, ko se je sodišče, bodisi preko stranke bodisi preko pooblaščenca, seznanilo z dejstvom, da je med stranko in pooblaščencem nastalo pooblastilno razmerje. Po tretjem odstavku 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprešnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Ker se tožnica vabilu na glavno obravnavo, ki je bila pred odločitvijo o pravdnih stroških, ni odzvala (v postopku pred sodiščem prve stopnje je bila opravljena le ena glavna obravnava), prav tako pa ti stroški niso bili priglašeni na njeni tožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica pravdne stroške postopka na prvi stopnji, ki jih je priglasila šele v pritožbi, priglasila prepozno.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnice, da je bila upravičena do izplačila vtoževanega dodatka za povečan obseg dela in obremenitev na podlagi odločbe z dne 27. 2. 2008 (A3), ki je temeljila na členu 59/2 Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) za obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožnici ta pravica prenehala na podlagi nove odločbe z dne 26. 8. 2008, ki je bila izdana zaradi uveljavitve Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da za dolžnost, na katero je bila na podlagi odločbe z dne 26. 8. 2008 imenovana tožnica, dodatek iz člena 59/2 ZSSloV ni bil določen, pri čemer je bilo v citirani odločbi izrecno navedeno, da je tožnica upravičena do dodatkov v višini in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki veljajo na obrambnem področju (2. točka izreka omenjene odločbe). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vtoževani dodatek za formacijsko dolžnost, na katero je bila tožnica imenovana z odločbo z dne 26. 8. 2008, ni bil predviden in ker tožnica prav tako ni zatrjevala, da bi opravljala kakšna druga dela in naloge od tistih, na katere je bila zadolžena na formacijski dolžnosti, na katero je bila imenovana (za opravljanje del in nalog na drugi formacijski dolžnosti od tiste, na katero je bila tožnica imenovana, sicer ni bilo predloženih nobenih dokazov), tudi po stališču pritožbenega sodišča do tega dodatka za obdobje po 1. 8. 2008 ni bila upravičena.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 309/2012, kjer je bilo zavzeto stališče, da se lahko dodatek v višini 20 % prizna le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da za dolžnost, na katero je bila tožnica imenovana z odločbo z dne 26. 8. 2008, ta dodatek ni bil predviden, je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je obrazložitev izpodbijane sodbe oprlo tudi na zgoraj navedeno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba tožnice delno utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev vtoževanih zneskov dodatka za december 2007 in januar 2008. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica ta dodatek za navedena meseca dobila izplačan z zamudo (dne 5. 3. 2008, ne pa ob izplačilu plače za december 2007 in januar 2008), zato je od prepozno izplačanih neto zneskov tega dodatka upravičena do izplačila zakonskih zamudnih obresti in sicer za obdobje od njihove zapadlosti do dneva plačila. Prvi odstavek 387. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu tožničini pritožbi ugodilo in na podlagi pete alinee člena 358 ZPP delno spremenilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se je nanašal na vtoževani dodatek za december 2007 in januar 2008 tako, da je tožnici od prepozno izplačanega dodatka prisodilo zakonske zamudne obresti in sicer za obdobje od dneva zapadlosti tega dodatka pa do dneva dejanskega poplačila.

Ker glede preostalega dela izpodbijane sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških celotnega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil uspeh tožnice kljub delno spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje v postopku pred sodiščem prve stopnje le neznaten, zato pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, ni posegalo. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).