Jedro

Nezakonita vselitev v stanovanje je podlaga za izpraznitveni zahtevek. Ne prejšnji ZSR, ne v času vložitve tožbe že veljavni stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) ne določata, da bi stanodajalec moral izpodbijati nezakonito odločbo nepristojnega organa o vselitvi v stanovanje. Oba zakona predvidevata zahtevek na izselitev oziroma izpraznitev stanovanja (50. člen ZSR in 58. člen SZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka izprazniti dvosobno stanovanje v L. št. 10 v IX. nadstropju na ter ga izpraznjenega stvari in oseb izročiti tožeči stranki. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim nasprotna tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je pridobila stanovanjsko pravico na navedenem stanovanju ter da ji je nasprotna tožena stranka v primeru, če želi doseči izselitev, dolžna priskrbeti drugo primerno dvosobno stanovanje. Zoper to sodbo se je pritožila tožena (nasprotna tožeča) stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena (nasprotna tožeča) stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje ali pa obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugodi, zavrne pa tožbeni zahtevek tožeče stranke in to stranko obveže na plačilo stroškov pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je tožena (nasprotna tožeča) stranka pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju in sicer na podlagi 10. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožeča (nasprotna tožena) stranka bi zato po njenem mnenju morala najprej izpodbijati odločbo o dodelitvi stanovanja in šele nato zahtevati izpraznitev stanovanja. Trdi še, da sta sodišči napačno razlagali 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. V 2. odstavku 9. člena je določeno, da se prevzem premoženja nekdanje JLA izvrši postopoma, najkasneje pa do konca leta 1993. Zato revident trdi, da je v času dodelitve spornega stanovanja vojaški organ prejšnje JLA z njim še smel razpolagati. Republika Slovenija je postala lastnica stanovanja šele 8.1.1993. Tožeča stranka nadalje ni navedla pravnega temelja, na podlagi katerega zahteva izselitev tožene stranke. Ker je bila tožba vložena v času veljavnosti stanovanjskega zakona, bi morala vložiti tožbo iz razlogov, ki so navedeni v 58. členu tega zakona ali pa uveljavljati, da je tožena stranka izgubila stanovanjsko pravico že prej iz enega od razlogov po zakonu o stanovanjskih razmerjih. Ker je tako tožena (nasprotna tožeča) stranka prevzela stanovanje v dobri veri od organa obstoječe države, ni mogoče od nje zahtevati, da ga izprazni.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njej ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo na prvi in drugi stopnji pravilno uporabljeno. Tožena stranka se zmotno sklicuje na 10. člen zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR). Tožena stranka na podlagi te določbe ni pridobila stanovanjske pravice. Odločbo o dodelitvi stanovanja, na katero se sklicuje revident, je izdal organ, ki ni bil stanodajalec. V tem času je namreč že veljal ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in sicer njegov 9. člen. Po tej določbi je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Sklicevanje tožene stranke na 2. odstavek tega člena ni utemeljeno. Dejstvo, da premoženja, ki ji je bilo dano v upravljanje, Republika Slovenija tistega dne še ni v celoti prevzela, ne pomeni, da so prejšnji organi JLA ohranili pravico razpolaganja z njim in s tem status stanodajalca (1. odstavek 3. člena ZSR). Tožena stranka je zato pridobila stanovanje od osebe, ki ji ni mogla zagotoviti stanovanjske pravice.

Če pa tožena stranka stanovanjske pravice ni pridobila, zaseda stanovanje nezakonito. Revident neutemeljeno zatrjuje, da bi morala tožeča stranka izpodbijati odločbo vojaškega organa. Nezakonita vselitev v stanovanje je podlaga za izpraznitveni zahtevek. Ne prejšnji ZSR, ne v času vložitve tožbe že veljavni stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) ne določata, da bi stanodajalec moral izpodbijati nezakonito odločbo nepristojnega organa o vselitvi v stanovanje. Oba zakona predvidevata zahtevek na izselitev oziroma izpraznitev stanovanja (50. člen ZSR in 58. člen SZ). Zato je tožeča stranka pravilno ravnala, ko je tožbeni zahtevek proti toženi stranki postavila tako kot se glasi.

Končno revident tožeči stranki neutemeljeno očita, da ni navedla pravnega temelja, na podlagi katerega zahteva izselitev toženca. S tem, ko je utemeljila, zakaj toženec v stanovanju biva nezakonito in predložila za to trditev tudi dokaze, je navedla vse, kar je bila po 2. odstavku 7. člena ZPP dolžna storiti. Dejstvo, da pri tem ni citirala 58. člena SZ, za odločitev ni pomembno. Tudi če bi ga, na pravno kvalifikacijo spora sodišče ne bi bilo vezano.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.