Jedro

Za že razsojeno stvar ne gre, če tožeča stranka izkaže, da so se v času od prejšnjega predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil pravnomočno zavrnjen, do vložitve novega predloga dejanske okoliščine tako spremenile, da opravičujejo izdajo enake začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: Družba E. d.o.o. ne sme odtujiti ali obremeniti svojega solastninskega deleža v obsegu 13/1000-ink nepremičnine, parcelna št. xxx, vpisane v vložek št. yyy, k.o. A., z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Agenciji za plačilni promet, Podružnica Ljubljana, se nalaga, da mora družbi G. d.o.o. in E. d.o.o., odreči ali komu drugemu po nalogu vsake izmed obeh družb, izplačilo denarnega zneska do višine 2.000.000,00 SIT, z računa družbe G. d.o.o., št. 00000-000-00000 in družbe E. d.o.o., št. 11111-111-111111." Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo spremenjenih okoliščin, ki jih je uveljavljala v novem predlogu za izdajo začasne odredbe, zato je odločitev o zavrženju predloga iz razloga, da gre za že razsojeno stvar, nezakonita. Tožeča stranka je namreč navajala nova dejstva in predložila nove dokaze, ki bi jih moralo sodišče upoštevati in o stvari meritorno odločiti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (2. odst. 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je o predlogu za izdajo začasne odredbe, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, bilo že pravnomočno odločeno z sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Pg 682/99 z dne 22.7.1999 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 977/99 z dne 4.8.1999). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da sta predloga za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi in v prej navedeni zadevi identična, kakor tudi, da je v obeh primerih tožeča stranka utemeljevala izdajo začasne odredbe z enakim dejanskim stanjem. Zato je pravilno odločilo, ko je predmetni predlog zavrglo (2. odst. 319. člena ZPP). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala izkazati, da so se v času od prejšnega predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil pravnomočno zavrnjen, do vložitve predmetnega predloga dejanske okoliščine tako spremenile, da bi opravičevale izdajo enake začasne odredbe. Tega pa tožeča stranka ni izkazala, saj je le bolj podrobno navedla dejansko stanje, ki ga je uveljavljala že pri prvem predlogu. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi se tožeča stranka le pavšalno sklicuje na navedbe, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).