Jedro

Dogovor o razdružitvi solastnine je po svoji naravi civilnopravni sporazum, s katerim se solastniki dogovorijo, konkretno katere parcele ali njihove dele pridobi v izključno last vsak ali nekateri od dotakratnih solastnikov. Ker je namen takega dogovora pridobitev lastninske pravice na konkretnem delu premoženja, morajo pogodbeniki svoje obveznosti izpolniti tako, da je ta namen dosežen. Zaradi pomote v sklepu nepravdnega sodišča tožnica ni mogla doseči zemljiškoknjižnega vpisa svoje lastninske pravice na tisti parceli, za katero se je v dokaznem postopku izkazalo, da ji po dogovoru solastnikov gre. Zato je bila materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku proti tožencu, kot sedanjemu edinemu zemljiškoknjižnemu lastniku sporne parcele.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotožencu naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno sposobno listino za prenos lastninske pravice na parc. št. 1191/1, njiva v izmeri 2100 m2, k.o... na tožničino ime in povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugotoženke zavrglo, pritožbo prvotoženca pa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotoženec (v nadaljevanju: toženec) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako ugoditev reviziji, da se njegovi pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Ker je sodišče prve stopnje odločilo brez poprejšnjega zaslišanja toženca, ta ni imel možnosti, da bi podal izjavo o odločilnih dejstvih. Je invalid in oskrbovanec doma, zato ni mogel priti na sodišče. Opustitev njegovega zaslišanja je povzročila, da niso bila ugotovljena pomembna dejstva. Iz zapisnika zadnjega naroka izhaja, da sploh ni bil obveščen o tem naroku, obveščena je bila samo njegova pooblaščenka. Sodba prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno v tej zadevi je, ali je pri zapisu parcele v sklepu o razdružitvi solastnine res prišlo do napake, ali pa je bila volja solastnikov taka, kot je navedeno v sklepu. O tem bi lahko izpovedali samo vsi solastniki, ne pa le nekateri od njih in druge osebe. Po mnenju revizije ne morejo biti odločilne ugotovitve geometra v zapisniku pred parcelacijo zemljišč v letu 1977. Tega zapisnika niso podpisali vsi solastniki. Če bi šlo v razdružilnem sklepu res za pomoto, bi jo solastniki odpravili, ko so v letu 1978 sklepali delilno pogodbo. Tožnica je sporno parcelo res obdelovala, vendar na podlagi soglasja preostalih solastnikov. Revizija vztraja, da je v razdružilnem sklepu z dne 7.6.1973 pod opr. št. Rnp 161/72-5 natančno povzet dogovor solastnikov in da torej ne gre za pomoto. Zato je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno uporabilo materialnopravne določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90), sodišče druge stopnje pa določbe členov 99 do 102 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Skupnega namena pogodbenikov ni ugotovilo nobeno sodišče. O volji bi lahko izpovedovale le pogodbene stranke same.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo niti do uradno upoštevnih, niti do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev. Toženec je imel možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih, čeprav je sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja, saj sta ga v postopku zastopali njegova žena in tudi odvetnica. To možnost je izkoristil in podal ustrezne navedbe v svojih vlogah. Zato ne gre za smiselno uveljavljano procesno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Opredelitev iste okoliščine kot relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj zaradi opustitve njegovega zaslišanja ne bi bila ugotovljena vsa pomembna dejstva, je zmotna. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili vsa odločilna dejstva za razsojo v tej pravdni zadevi.

Napačno je revizijsko zatrjevanje glede podatkov zapisnika zadnjega naroka. Iz njega ne izhaja, da naj toženec ne bi bil vabljen, iz odredbe na list. št. 45 spisa pa izhaja, da je bil vabljen in da je vabilo tudi prejel. Zato so te revizijske trditve v nasprotju s podatki spisa, poleg tega pa tudi sicer neutemeljene. Kadar ima stranka pooblaščenca, sodišče na podlagi prvega odstavka 138. člena ZPP/77 vroča sodna pisanja pooblaščencu. V postopku tudi ni prišlo do očitane procesne kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 o pomanjkanju razlogov o odločilnem dejstvu, ali je pri izdaji sklepa o razdružitvi solastnine res prišlo do pomote. To dejstvo in z njim povezano vprašanje prave pogodbene volje solastnikov ob razdružitvi naj bi po stališču revizije moglo razjasniti le zaslišanje vseh solastnikov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbe obeh sodišč temeljita prav na ugotovitvi, da je šlo za pomoto in da je bila prava volja solastnikov taka, kot jo zatrjuje tožnica. V našem pravu ne veljajo dokazna pravila, po katerih se določena dejstva lahko dokazujejo le z določenimi dokazi. Zato je neupoštevna revizijska trditev, da bi smelo sodišče ugotavljati pravo voljo pogodbenikov samo z zaslišanjem vseh solastnikov.

Že iz doslej navedenih razlogov izhaja, da revizija s trditvami o procesnih kršitvah nedovoljeno poskuša izpodbiti v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V nedovoljeno smer gredo tudi nekatere druge revizijske trditve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili ob parcelaciji v letu 1977 prisotni vsi solastniki, ki so tudi podpisali zapisnik o parcelaciji. Prav na podlagi njihovih izjav je geometer na terenu ugotovil, da tožnica uživa drugo parcelo, kot je navedena v sklepu o razdružitvi solastnine iz leta 1973 in da gre torej za pomoto v tem sklepu. Da je bil dogovor solastnikov tak, da tožnica dobi v last parc. štev. 1191/1 in ne 1192/1 k.o..., sta v dokaznem postopku med drugim potrdila tudi tretjetoženec in prvotoženčeva žena. Sodišče druge stopnje je na toženčevo pritožbeno trditev, da naj bi tožnica sporno parcelo uživala le na podlagi soglasja ostalih solastnikov, odgovorilo z ugotovitvijo, da taka trditev nima opore v izvedenih dokazih. Enaka revizijska trditev izpodbija torej dokazno oceno obeh sodišč, s tem pa tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Isto velja za trditev, da bi solastniki pomoto odpravili ob sklepanju razdružilne pogodbe v letu 1978, če bi res šlo za pomoto. Sodišče druge stopnje je to trditev zavrnilo in s tem potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o pomoti pri zapisu dogovora v sklepu o razdružitvi.

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi, na katero so po vsem obrazloženem vezani stranki in revizijsko sodišče, so dejanske ugotovitve, da je bila prava pogodbena volja solastnikov ob (delni) razdružitvi solastnega premoženja taka, da tožnica in njena sestra pridobita v last parc. štev. 1191/1, vsaka do 1/2, ne pa parc. štev. 1192/1 k.o... Ob kasnejši parcelaciji v letu 1977 je bilo ugotovljeno, da tožnica od dogovora dalje tudi ves čas dejansko uživa to parcelo in da je zato pri zapisu dogovora v sklepu o razdružitvi prišlo do pomote.

Taka dejanska podlaga je narekovala sodišču prve stopnje ugoditev tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa zavrnitev toženčeve pritožbe. Dogovor o razdružitvi solastnine je po svoji naravi civilnopravni sporazum, s katerim se solastniki dogovorijo, konkretno katere parcele ali njihove dele pridobi v izključno last vsak ali nekateri od dotakratnih solastnikov. Namesto dotakratnega solastnega deleža na večjem obsegu premoženja pridobi posamezni lastnik (običajno) izključno last na manjšem, vendar konkretnem delu premoženja. Ker je namen takega dogovora pridobitev lastninske pravice na konkretnem delu premoženja, morajo pogodbeniki svoje obveznosti izpolniti tako, da je ta namen dosežen. Zaradi pomote v samem sklepu nepravdnega sodišča tožnica ni mogla doseči zemljiškoknjižnega vpisa svoje lastninske pravice na tisti parceli, za katero se je v dokaznem postopku izkazalo, da ji po dogovoru solastnikov gre. Zato je bila materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku proti tožencu, kot sedanjemu edinemu zemljiškoknjižnemu lastniku sporne parcele, materialnopravno pravilna pa je bila tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe. Revizijski očitek sodišču druge stopnje o zmotni uporabi zakonskih določb o razlagi pogodb je neutemeljen, saj je bil s pravo pogodbeno voljo solastnikov v letu 1973 ugotovljen tudi njihov takratni skupni namen.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.