Jedro

Določba 149. člena OZ vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz nevarne stvari. V primeru, ko se nevarnost stvari udejani, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je v razmerju do tretjih vedno tudi odgovornost imetnika motornega vozila, saj motorno vozilo šteje za nevarno stvar. Če sta za škodo tretjim (v celoti ali deloma) odgovorna dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost tretjim solidarna (četrti odstavek 154. člena OZ).Vprašanje, v kakšni meri je kateri od imetnikov premikajočih se motornih vozil krivdno prispeval k nastanku škode, bo lahko le predmet morebitne regresne pravde med udeleženima imetnikoma motornih vozil.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica), s katerim je ta od tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2016 dalje do plačila in tožnici naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 48,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožnica je v pritožbi uveljavljala pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da zato, ker tožnica ni plačala predujma za izvedenca cestnoprometne stroke, sodišče ni moglo ugotoviti, kdo izmed udeležencev prometne nesreče je odgovoren (soodgovoren) za nastanek prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki in sicer, da je bila tožnica sopotnica v vozilu, ki je pravilno zavijalo v levo, medtem ko je zavarovanec toženke prehiteval vozilo v križišču. Prehitevanje po levi strani v križišču ni dovoljeno, zato je povzročitelj bil zavarovanec. Do takšnih navedb tožnice se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo ogleda kraja škodnega dogodka, da bi se lahko prepričalo o dejstvu križišča, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

4.3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5.Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP je dopustno sodbe, izdane v postopkih v sporu majhne vrednosti, kakršna je predmetna, pritožbeno izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšno omejitev pritožbenih razlogov so bile pravdne stranke tekom pravdnega postopka in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Takšna omejitev pritožbenih razlogov pomeni, da pravdne stranke v pritožbi zoper takšno sodbo ne morejo uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa je ob presojanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve in zaključke, kot je te sprejelo sodišče prve stopnje.

6.Pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje zaradi neoprave ogleda ni ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo v križišču, predstavljajo uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pritožbeno sodišče takšnih pritožbenih očitkov ni upoštevalo.

7.Ker, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, za presojo odgovornosti toženke, dejstvo, ali se je prometna nesreča med motornima voziloma zgodila v križišču oziroma ali je zavarovanec toženke s svojim motornim vozilom prehiteval vozilo drugega udeleženca, v katerem je bila kot sopotnica tudi tožnica, ni pravno pomembno, so neutemeljeni tudi smiselni pritožbeni očitki pritožnice o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče o njenih takšnih trditvah ni izreklo.

8.Tako se izkažejo pritožbeni očitki tožnice delno kot nedopustni, v preostalem delu pa neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo še v okviru uradnega preizkusa, kot mu to nalagajo določila drugega odstavka 350. člena ZPP. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo.

9.Sodišče prve stopnje je (kot nesporno med pravdnima strankama) ugotovilo, da je tožnica iztoževala od toženke odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki bi jo naj utrpela kot sopotnica v motornem vozilu, ki je bilo z vozilom zavarovanca toženke udeleženo v prometni nesreči. Tožbeni zahtevek tožnice je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ob upoštevanju prvega odstavka 131. člena OZ ter prvega, drugega in tretjega odstavka 154. člena OZ štelo, da je za presojo toženkine odgovornosti za tožnici nastalo škodo bistveno, kateri od voznikov v prometni nesreči udeleženih vozil je bil povzročitelj prometne nesreče. Ker je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je zavarovanec toženke vsaj delno odgovoren za nastalo prometno nesrečo, je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

10.Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Določba 149. člena OZ vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz nevarne stvari. V primeru, ko se nevarnost stvari udejani, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je v razmerju do tretjih vedno tudi odgovornost imetnika motornega vozila, saj motorno vozilo šteje za nevarno stvar. Če sta za škodo tretjim (v celoti ali deloma) odgovorna dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost tretjim solidarna (četrti odstavek 154. člena OZ). Pravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da so za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnice upoštevna določila prvega do tretjega odstavka 154. člena OZ in prvega odstavka 131. člena OZ, je tako pravno zmotno. Navedena določila urejajo le kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil, ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca, kakršnega predstavlja v konkretnem primeru tožnica kot sopotnica v enem od v prometni nesreči dveh imetnikov motornih vozil udeleženega vozila. Vprašanje, v kakšni meri je kateri od imetnikov premikajočih se motornih vozil krivdno prispeval k nastanku škode, bo lahko le predmet morebitne regresne pravde med udeleženima imetnikoma motornih vozil.

11.Glede na objektivno podlago odgovornosti zavarovanca toženke bi se tako lahko toženka, v razmerju do tožnice razbremenila odgovornosti z zatrjevanjem okoliščin iz prvega do tretjega odstavka 153. člena OZ, ne pa tudi s trditvami o izključni (krivdni) odgovornosti drugega v prometni nesreči udeleženega motornega vozila, kar je sicer zatrjevala toženka.

12.Sodišče prve stopnje je tako pri presoji tožničinega tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi navedenega pa odločilnih spornih dejstev, ali je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku lahko utrpela zatrjevane poškodbe, (saj je tožničinim takšnim trditvam toženka izrecno nasprotovala) in ali je tožnica utrpela zatrjevano iztoževano škodo (telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter strah), sploh ni ugotavljalo. Zato je odločilno dejansko stanje, potrebno za razsojo o tožničinem tožbenem zahtevku, ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker so za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ostala neugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, bi pritožbeno sodišče z njihovim ugotavljanjem pravdnim strankam bistveno poseglo v njihovo pravico do pritožbe. Glede na čas vložene tožbe v predmetni zadevi z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje tudi ne bodo kršene pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13.Posebna napotila niso potrebna, ker izhajajo že iz zgoraj obrazloženega.

14.Odločitev o razveljavitvi sodbene odločitve o pravdnih stroških in o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 154, 154/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.