Jedro

Za uspešno uveljavitev ugovora zastaranja bi moral dolžnik najmanj konkretno navesti za katere terjatve, kdaj in zakaj naj bi zastaranje nastopilo.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine zavrnilo kot neutemeljen, ker dolžnik za svoje navedbe ni ne predlagal ne predložil nobenega dokaza, njegove ugovorne navedbe pa so zgolj pavšalne in nekonkretizirane.

Zoper ta sklep je vložil pritožbo dolžnik po svojem pooblaščencu in predlagal njegovo razveljavitev. Opozarja, da je že v ugovoru navedel, da upniku ne dolguje ničesar in da iz previdnosti ugovarja zastaranje terjatev ter da so bili vsi računi, ki jih je prejel od upnika poravnani. Že sam ugovor zastaranja pa je zadosten, da se njegov ugovor šteje kot utemeljen in obrazložen. Tudi sicer upnik terja plačilo računov, ki vsebinsko niso pojasnjeni.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Ugovor, ki ga vloži dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je obrazložen, če dolžnik v njen navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (2. odst. 61. člena v zvezi s 53. členom ZIZ). Zatrjevana dejstva pa morajo biti dokazno podprta in taka, da imajo lahko za posledico zavrnitev zahtevka v morebitni pravdi, če se izkažejo za resnična. Takih pogojev pa tudi po oceni pritožbenega sodišča dolžnikov ugovor ni izpolnjeval. Upnik je v izpisu odprtih postavk povsem določno navedel račune, ki jih uveljavlja v plačilo z datumi izdaje in zapadlostjo ter posamičnimi zneski, ki mu jih dolžnik po teh računih dolguje. Zgolj dolžnikova navedba, da so bili vsi računi na podlagi katerih je dolžnik karkoli prejel od upnika poravnani, ne da bi bila dokazno podprta prav gotovo ne zadostuje kriterijem obrazloženosti ugovora. Takih kriterijev pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izpolnjuje niti dolžnikova, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje zgolj iz "previdnosti" navržena ugovorna navedba, da ugovarja (tudi) zastaranje. Za uspešno uveljavitev takega ugovora bi moral dolžnik najmanj konkretno navesti za katere terjatve, kdaj in zakaj naj bi zastaranje nastopilo. Le tako bi bilo mogoče njegov ugovor tudi v tej smeri preizkusiti. Ker tega ni storil je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so njegove navedbe zgolj pavšalne in nekonkretizirane ter zato tudi pravno neupoštevne. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.