Jedro

Določba 249. člena ZFPPIPP predpostavlja, da je terjatev stečajnega dolžnika do njegovega dolžnika do začetka stečajnega postopka že nastala. V konkretnem primeru pa odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženca pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko ni mogla nastati, zato ni mogoče uporabiti določbe 249. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 19.4.2016. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 19.4.2016 v izreku o stroških (točka V izreka) spremeni tako, da se priznani stroškovni znesek v višini 544,05 EUR nadomesti z zneskom 1.441,15 EUR.

Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 19.4.2016 v izreku o stroških (točka VI izreka) spremeni tako, da se priznani stroškovni znesek v višini 544,05 EUR nadomesti z zneskom 713,17 EUR.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 14.4.2016 v izreku o stroških (točka I izreka) spremeni tako, da se priznani stroškovni znesek tretjemu v višini 883,97 EUR nadomesti z zneskom 144,23 EUR.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 19.4.2016 je sodišče prve stopnje odločilo: 1.) da se ugovoru prvega toženca zoper položeno varščino namesto izdane začasne odredbe ugodi; 2.) da se ugodi ugovoru drugega toženca in se izdana začasna odredba razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne; 3.) da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi odredi izbris prepovedi odtujitve in obremenitve določenih nepremičnin, last drugega toženca; 4.) da se razveljavi sklep o stroških zavarovanja z dne 19.1.2016 kot del izdane začasne odredbe; 5.) da je dolžna tožeča stranka v osmih dneh plačati prvemu tožencu 544,05 EUR; 6.) da je dolžna tožeča stranka plačati tudi drugemu tožencu stroške zavarovanja v znesku 544,05 EUR in 7.) da nosi tožeča stranka sama svoje stroške.

3. Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovora obeh toženih strank zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje že ob določitvi varščine glede prvega toženca ustavilo postopek zavarovanja in razveljavilo že opravljena dejanja, in sicer pod odložnim pogojem plačila varščine. Ta sklep je pravnomočen in plačilo varščine je bilo izvedeno. Zato po trenutku položitve varščine ni več obstajala podlaga za odločanje o utemeljenosti izdane začasne odredbe. Vsekakor ni več obstajal pravni interes prvega toženca, da sodišče prve stopnje odloča o njegovem ugovoru. Tožeča stranka opozarja, da sta toženca v ugovoru, ki se nanaša na zastaranje, podala pavšalne navedbe. Zatrjevala sta namreč, da naj bi začel zastarali rok teči 31.12.2009, kar pomeni, da bi najkasneje 31.12.2014 terjatve tožeče stranke zastarale. To pomeni, da je sodišče zastaranje presojalo na podlagi dejstev, ki jih stranki nista navajali. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tudi določbo 249. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Ta določba spada v pododdelek 5.3.1 ZFPPIPP, ne pa tudi v pododdelek 5.3.2 ZFPPIPP. Sistematična razlaga določbe 249. člena ZFPPIPP je bila s strani sodišča prve stopnje nepravilna. Pododdelek 5.3.1 ZFPPIPP namreč nikjer ne vsebuje določbe, da določba 249. člena ZFPPIPP velja zgolj za tiste terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Tudi namenska razlaga sodišča prve stopnje ni pravilna. Namen določbe 249. člena ZFPPIPP je namreč ta, da se upravitelju stečajnega dolžnika omogoči, da se vsestransko najprej seznani z vsemi okoliščinami terjatev stečajnega dolžnika ter sprejme odločitev ali terjatve uveljavljati ali ne. Zakonodajalec je očitno pravilno menil, da enoletno zadržanje teka zastaralnega roka potrebno za zagotovitev omenjenega najema. ZFPPIPP v 249. členu ne določa, da se nanaša zgolj na terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, kot je to primer v določbi 252. člena ZFPPIPP. Ob pravilni jezikovni razlagi to pomeni, da 249. člen ZFPPIPP velja in učinkuje za vse terjatve stečajnega dolžnika. Sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 29/2012 je le omejeno uporabljiva. Iz mnenja dr. D.D. tudi izhaja, da je insolventnost za tožečo stranko nastala v obdobju oktober - december 2015. To pa pomeni, da celo iz tega izvedeniškega mnenja izhaja, da sta določene pravne posle toženca sklenila oziroma opravila v trenutku oziroma obdobju, ko je tožeča stranka že bila insolventna. Do teh trditev tožeče stranke, ki utemeljujejo izdano začasno odredbo, pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Nepravilno je ravnanje sodišča prve stopnje tudi v delu, ko o odškodninski odgovornosti toženih strank ni presojalo tudi po določbah 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Tožeča stranka namreč v postopku na prvi stopnji nikoli ni navedla, da odškodninsko odgovornost uveljavlja le na podlagi določb ZFPPIPP. Treba je tudi ločiti pravdni postopek in postopek, ki se nanaša na plačevanje sodnih taks.

4. Toženca sta podala vsak svoj odgovor na pritožbo, in sicer po svojih pooblaščencih ter predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasila sta tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Zoper odločitev o stroških postopka se je pritožil prvi toženec po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagal pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi. Opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo vrednotiti nagrado za sestavo ugovora zoper sklep o zdani začasni odredbi v višini 800 odvetniških točk. Tudi za pristop na narok bi moralo ovrednotiti dejanje v obsegu 400 odvetniških točk. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo stroškov za nevložitev predloga za varščino namesto začasne odredbe, upoštevaje ob tem, da gre za obrazloženo vlogo, katerega predmet je tudi izvršba na nepremičnino. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati stroške za vlogo z dne 10.3.2016, s katero je tožena stranka obvestila sodišče o pologu varščine. Tožena stranka je prav tako vložila vlogo z dne 15.3.2016, v kateri je predlagala, da sodišče sprosti njegovo premoženje, in sicer glede na položeno varščino.

6. Prav tako se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu zoper stroškovno odločitev pritožil drugi toženec, in sicer iz istih pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagal sodišču prve stopnje, da stroškovno odločbo ustrezno spremeni.

7. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo obeh tožencev in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

8. S sklepom z dne 14.4.2016 je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka tretjemu povrniti stroške postopka v znesku 883,97 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

9. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka, pri čemer je v pritožbi opozorila, da se je tretji skliceval zgolj na okoliščino, da je lastnik dveh motornih koles, upoštevaje pri tem, da sploh ni opredelil vrednost teh dveh motornih koles, na katere se je nanašal njegov ugovor. Do vrednosti spornega predmeta se tretji ni opredelil. Zaradi tega vrednost spornega predmeta v znesku 150.000,00 EUR, ki se nanaša na vse ostalo premoženje, ne more biti relevantna. Vrednost motornih koles je bistveno nižja od vrednosti, ki jo je kot vrednost spornega predmeta pri odmeri stroškov v izpodbijanem sklepu upoštevalo sodišče prve stopnje.

10. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 19.4.2016 ni utemeljena, pritožbi tožencev zoper stroškovno odločbo sta delno utemeljeni. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 14.4.2016 je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 19.4.2016:

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katera opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vendarle pravilno odločilo, ko je štelo ugovor prvega toženca zoper izdani sklep o začasni odredbi kot utemeljen ugovor zoper položeno varščino. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje s pravnomočnim sklepom ob položitvi varščine namesto začasne odredbe glede prvega toženca ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru sploh niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj tožnik v okviru postopka zavarovanja (ki se vodi znotraj pravde) ni izkazal za verjetno, da denarna terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženca nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). Položitev varščine pa prihaja v poštev le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 274. člena ZIZ). V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ti pogoji niso izpolnjeni, zato je po vsebini pravilna tudi odločitev (ugovor zoper začasno odredbo je prvi toženec vložil preden je bil izdan sklep o položitvi varščine namesto začasne odredbe), da se ugovoru prvega toženca zoper položeno varščino namesto začasne odredbe ugodi.

13. Glede na to, da je bila odškodninska tožba zoper toženca vložena 1.1.2016, sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad tožečo stranko pa je postal pravnomočen 7.10.2012, je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen ugovor toženca, da je iztoževana odškodninska terjatev zastarana, saj je potekel triletni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi je glede na dosedanji potek postopka povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uveljavljala odškodninski zahtevek zoper oba toženca zgolj na podlagi določb ZFPPIPP, ki urejajo odškodninsko odgovornost članov poslovodstva stečajnega dolžnika do upnikov (členi od 42 do 44 ZFPPIPP). Tožeča stranka je namreč v ugovoru zoper plačilni nalog z dne 25.1.2016 (postopek se vodi v okviru konkretnega pravdnega postopka) jasno in nedvoumno izjavila, da uveljavlja odškodninski zahtevek le na omenjeni zakonski podlagi, zato je bila v skladu z določbo 44.a člena ZFPPIPP tudi oproščena plačila dolžne sodne takse (1). Pritožbena izvajanja v tem delu prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje nikakor ne morejo omajati.

14. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Poslovodja je upnikom odgovoren za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka: 1.) ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP ali 2.) je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP. Oba toženca sta trdila, da je začel v konkretnem primeru teči triletni zastaralni rok že 31.12.2009 (nastop insolventnosti potrditvah tožeče stranke), prav tako pa je sodišče prve stopnje glede na podano procesno gradivo pravdnih strank ugotovilo, da je nesporno, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel 12.1.2012. Prav tako sta se toženi stranki v postopku na prvi stopnji jasno in nedvoumno sklicevali tudi na okoliščino, da je triletni zastaralni rok v konkretnem primeru iztekel 19.6.2015, in sicer glede na Poročilo družbe B. d.o.o. z junija 2012, s katerim se je tožeča stranka seznanila 18.6.2012. Navsezadnje pa sta se toženca sklicevala tudi na podatke, ki se nahajajo v stečajnem spisu nad tožečo stranko, St 655/2011 (stečaj se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru), konkretno tudi na sklep o preizkusu terjatev v tej stečajni zadevi (predlog prvega toženca za polog varščine, ki mu je bil kot dokaz priložen tudi sklep o preizkusu terjatev z dne 24.8.2012, ki je postal pravnomočen 6.10.2012 - priloga B16) (2). Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo bistveno postopkovno kršitev v smeri ugotavljanja dejstev brez ustrezne trditvene podlage. Materialno pravno pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je začelo v konkretnem primeru zastaranje teči, ko je oškodovanec glede na vse konkretne okoliščine primera, ob običajni skrbnosti, lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek (3). V konkretnem primeru torej 7.10.2012 oziroma naslednji dan po pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev v stečajni zadevi, St 655/2011, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

15. Zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečaja (249. člen ZFPPIPP). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča - upoštevaje sistematiko zakona, po kateri spada omenjena zakonska določba v okvir pododdelka, kjer so urejena splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečaja oziroma v okviru oddelka o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka - določba 249. člena ZFPPIPP predpostavlja, da je terjatev stečajnega dolžnika do njegovega dolžnika do začetka stečajnega postopka že nastala. V konkretnem primeru pa odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženca pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko ni mogla nastati (20. člen, prvi odstavek 42. člena ZFPPIPP), zato ni mogoče uporabiti določbe 249. člena ZFPPIPP. Če terjatev stečajnega dolžnika do dolžnikov do začetka stečajnega postopka ne obstoji, potem njeno zadržanje z začetkom stečaja ne pride v poštev. Nekaj česar do začetka stečaja ni, niti ni mogoče pojmovno zadržati. Pravne posledice začetka stečajnega postopka pa nastanejo z dnem, ko je objavljen oklic o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP). V tej zvezi je pravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da je namen določbe 249. člena ZFPPIPP v tem, da se stečajnemu upravitelju omogoči, da se seznani s terjatvami in poskrbi za njihovo uveljavitev, pri čemer je zadržanje zastaranja pomembno zlasti, če bi se zastaralni rok iztekel v času neposredno po začetku stečaja (4). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 14.4.2016:

16. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi argumenti, ki jih je v pritožbi podala tožeča stranka. Tretji se namreč v svojem predlogu sploh ni opredelil, koliko znaša vrednost motornih koles, na katere se nanaša njegov ugovor. Ta vrednost pa je očitno bistveno nižja od vrednosti, ki jo je kot vrednost spornega predmeta pri odmeri stroškov v izpodbijanem sklepu upoštevalo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče priznalo tretjemu nagrado za sestavo ugovora v višini 200 odvetniških točk, za materialne stroške v višini 4 odvetniške točke, 22 % DDV ter sodno takso za ugovor tretjega v znesku 30,00 EUR, kar skupno znese 144,23 EUR. V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

K pritožbi toženih strank zoper sklep z dne 19.4.2016:

17. Obe pritožbi utemeljeno opozarjata, da je znašala vrednost spornega predmeta za vsakega toženca 150.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje za sestavo ugovora upoštevati nagrado v višini 800 odvetniških točk (drugi odstavek tarifne št. 27 v zvezi z drugim odstavkom 1. točke tarifne št. 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT). Tudi za zastopanje na naroku bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 400 odvetniških točk (osmi odstavek tarifne št. 27 v zvezi z drugim odstavkom tarifne št. 20 OT), za materialne stroške pa 2 % od skupne vrednosti odvetniških storitev, to je 20 odvetniških točk. Kar se drugega in prvega toženca tiče, bi moralo torej sodišče obema priznati nagrado 713,17 EUR, upoštevaje ob tem tudi DDV na odmerjeno odvetniško nagrado in 30,00 EUR za plačano sodno takso za ugovor. Prvemu tožencu pa bi moralo sodišče priznati tudi stroške za sestavo dveh pripravljalnih vlog, vsakič po 50 odvetniških točk ter odvetniško nagrado za vložitev predloga za položitev varščine namesto izdane začasne odredbe v višini 1.200 odvetniških točk. 18. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbama tožencev zoper stroškovni odločbi delno ugodilo in odločilo, kot je razvidno v točki II in III te sodne odločbe.

19. Kar zadeva stroške pritožbenega postopka, je pritožbeno sodišče ocenilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške. V pritožbi zoper sklep z dne 19.4.2016 tožeča stranka ni uspela, v odgovorih na to pritožbo pa toženca nista povedala nič takega, kar bi posebej prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi. Tudi s pritožbama zoper stroškovni odločbi v omenjenem sklepu toženca nista v celoti uspela, zato je pritožbeno sodišče, upoštevaje tudi odgovor na ti pritožbi, ki ga je vložila tožeča stranka, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške za te pisne vloge. V zvezi s pritožbenimi stroški tožeče stranke zoper sklep z dne 14.4.2016 pa je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi določbo 38. člena ZIZ, upoštevaje ob tem, da je tretji vendarle upravičen do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom zoper ugovor tretjega zoper sklep o izdani začasni odredbi.

op. št. 1: Sodišče prve stopnje je omenjenemu ugovoru ugodilo in razveljavilo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek - sklep z dne 29.1.2016. op. št. 2:Tem, dovolj jasnim trditvam in dokazom tožeča stranka ni nasprotovala.

op. št. 3: Odločba VS RS III Ips 574/2008 in II Ips 305/2008. op. št. 4: Nina Plavšak, ZFPPIPP, Razširjena uradna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 186 in 187.