Jedro

V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, zato tožnik pri bruto zneskih plač ne razpolaga neposredno s celotnim zneskom, temveč deloma razpolaga posredno prek uporabe javnih storitev, ki se financirajo iz davkov. Tožnik tudi sam v pritožbi navaja, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po plačilu bruto plač iz pravnomočne sodbe. Morebitno prikrajšanje, do katerega je prišlo pri enkratnem izplačilu, pa izhaja iz veljavne dohodninske zakonodaje, na kar pa sta tako tožena stranka kot sodišče vezana.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo in sklepom zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razlike v plačah za obdobje od 10. 12. 2012 do 16. 9. 2014 ter zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razlike v plačah za čas od 17. 9. 2014 do 31. 7. 2015 - oboje v skupnem neto znesku 13.068,18 EUR in z obrestmi od 1. 9. 2015 do plačila (I. točka izreka sodbe). Zahtevku tožnika na izplačilo bruto razlik v plači za čas od 1. 2. 2013 do 31. 7. 2015 je delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da je tožniku za ta čas za posamezne mesece dolžna izplačati razlike plače v bruto zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot navedeno v II. točki izreka sodbe, v preostalem pa je zahtevek tožnika zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih bruto mesečnih razlik plač, ki so se natekle do vključno 7. 3. 2015, tožbo za obračun in plačilo predpisanih davkov in prispevkov od bruto mesečnih razlik plač pa je zavrglo (III. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 285,82 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, stroške postopka pa v celoti naloži tožniku, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugovor zastaranja, ki ga je podala v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2013, a se do njega ni opredelilo v zadostni meri. Gre za odškodninski zahtevek, kar je navedlo tudi sodišče prve stopnje, zato bi moralo upoštevati subjektivni rok iz 352. člena OZ. Trdi, da bi moralo sodišče pri izračunu prikrajšanja, upoštevati tudi mesece, ko bi tožnik, če bi delal, dobil manj, kot je dobil po sodbi Pd 135/2016, a se do tega sploh ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do izplačane pogodbene kazni, zato se sodbe ne da preizkusiti. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi jih moral v celoti nositi tožnik.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper I. točko izreka, zoper drugo alinejo III. točke izreka ter zoper IV. točko izreka navedene sodbe in sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevku tožnika pod I. točko izreka v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih mesečnih bruto razlik plač, ki so se natekle do vključno 7. 3. 2015 ter plačilo pravdnih stroškov. Podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je del zahtevka pod točko I. izreka zavrglo, del pa zavrnilo, saj je izrek v tem delu zneskovno neopredeljen. Trdi, da se zahtevka za plačilo 13.068,18 EUR ne da ločiti na obdobje do 16. 9. 2014 in na obdobje po tem datumu. Nadalje trdi, da bi sodišče moralo upoštevati načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ. Meni, da sklicevanje na sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 ni smiselno, saj gre za drugačno dejansko stanje in drugo podlago tožbenega zahtevka. Za škodni dogodek je izključno odgovorna tožena stranka, zato mu je dolžna izplačati še znesek 13.068,18 EUR, za kolikor je bil tožnik prikrajšan, ker mu je bila zaradi enkratnega izplačila plač obračunana bistveno višja dohodnina. Tožnik nadalje trdi, da zastaralni rok za plačilo obresti, nateklih do 7. 3. 2015, še ni potekel. Zastaranje pred pravnomočnostjo sodbe namreč ni moglo teči. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarjata pritožbi.

6. Prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena, saj je sodba jasno in ustrezno obrazložena, vsebuje pa vse razloge o odločilnih dejstvih. Za odločitev v tem sporu (v katerem sodišče odloča, ali je bil tožnik prikrajšan pri izplačilu plač), ni bistvena pogodbena kazen, ki jo je tožena stranka tožniku izplačala zaradi nezakonite odpovedi, saj gre za drugo pravno podlago izplačila, tožena stranka pa tega zneska niti ni stavila v pobot ali zahtevala po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ustrezno opredelilo tudi do ugovora zastaranja tožene stranke in obrazložilo, zakaj petletni zastaralni rok še ni potekel. V izpodbijanem delu sodbe tudi ni nasprotij med razlogi o odločilnih dejstvih, kot to v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tožena stranka. Pravilnost zavzetih materialnopravnih stališč pa pritožbeno sodišče preveri v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Tožnik je v predhodnem delovnem sporu, opr. št. Pd 12/2013 izpodbijal odpoved tožene stranke z dne 10. 12. 2012 in zahteval reintegracijo in reparacijo. Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. 12/2013 z dne 16. 9. 2014, odločilo, da je bila izredna odpoved z dne 10. 12. 2012 nezakonita, zaradi česar ga je bila tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 10. 12. 2012 do vrnitve nazaj na delo izplačati mesečno bruto plačo v višini 2.514,02 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek plače z ustreznimi obrestmi. Tako odločitev je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo, opr. št. Pdp 1570/2014 z dne 11. 6. 2015. 9. Tožena stranka je sodbo izvršila in dne 31. 8. 2015 tožniku obračunala bruto znesek plač 77.332,46 EUR, od tega zneska plačala davke in prispevke ter tožniku izplačala neto znesek 38.990,00 EUR in zakonske zamudne obresti 5.385,72 EUR.

10. V tem individualnem delovnem sporu pa tožnik od tožene stranke zahteva izplačilo razlik v plači v obdobju od 10. 12. 2012 do 31. 7. 2015, pri čemer tožnik razlike v plači vtožuje na dveh različnih pravnih podlagah: - za čas od 10. 12. 2012 do 31. 7. 2015 zahteva povrnitev prikrajšanja pri izplačilu neto zneskov plač, do katerega je prišlo zaradi izvršitve sodbe Pd 12/2013 z dne 16. 9. 2014 in posledično obračunane višje stopnje dohodnine, kot če bi v spornem obdobju delal; - za čas od 1. 2. 2013 do 31. 7. 2015 pa zahteva še povrnitev prikrajšanja nad mesečnim bruto zneskom 2.154,02 EUR, ker se je v času, ko zaradi nezakonite odpovedi ni delal, bruto plača zvišala.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v delu zahtevka, ki se nanaša na izplačilo neto razlik plač za obdobje od 10. 12. 2012 do 16. 9. 2014 za pravnomočno rešeno stvar, v preostalem delu glavnice (za čas od 17. 9. 2014 do 31. 7. 2015) pa je zahtevek neutemeljen, ker je tožena stranka že pred vložitvijo tožbe poravnala prikrajšanje do višine 2.514,02 EUR bruto (kolikor je znašala tožnikova bruto plača). V zvezi z vtoževanim prikrajšanjem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen.

12. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da bi mu sodišče prve stopnje skladno z načelom popolne odškodnine moralo prisoditi znesek 13.068,18 EUR, ki predstavlja prikrajšanje med neto izplačilom, ki ga je prejel po sodbi, ter izplačili, ki bi jih prejel, če bi v vtoževanem obdobju delal in plače dobival sproti, mesečno. Tožena stranka je svoje obveznosti iz sodbe opr. št. Pd 12/2013 z dne 16. 9. 2014 namreč v celoti izpolnila, saj je obračunala bruto znesek 77.332,46 EUR (in kar predstavlja seštevek mesečnih bruto plač, kot jih je zahteval za čas od 10. 12. 2012 do 13. 7. 2015). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v Sloveniji uveljavljen sistem bruto dohodkov, zato tožnik pri bruto zneskih plač ne razpolaga neposredno s celotnim zneskom, temveč deloma razpolaga posredno prek uporabe javnih storitev, ki se financirajo iz davkov (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Pd 313/2015 z dne 20. 4. 2017, na katero se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje). Tožnik tudi sam v pritožbi navaja, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po plačilu bruto plač iz pravnomočne sodbe. Morebitno prikrajšanje, do katerega je prišlo pri enkratnem izplačilu, pa izhaja iz veljavne dohodninske zakonodaje, na kar pa sta tako tožena stranka kot sodišče vezana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razmejilo zahtevek na dve obdobji - na obdobje do izdaje sodbe (od 10. 12. 2012 do 16. 9. 2014), za katerega veljajo objektivne meje pravnomočnosti in gre za res iudicata, ter na obdobje po izdaji sodbe (od 17. 9. 2014 do 31. 7. 2015).

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi splošni petletni zastaralni rok za prikrajšanje, ki ga tožnik zatrjuje iz naslova povišanja plač za čas od 1. 2. 2013 do 31. 7. 2015, glede na zapadlost plač za prvo plačo (mesec februar 2013) potekel 19. 3. 2018 in nato 19. dne v mesecu za vsak naslednji znesek razlike v plači. Tožnik je upošteval tudi subjektivni rok iz 352. člena OZ, saj je za prikrajšanje lahko izvedel najprej ob izplačilu prve plače potem, ko je bil reintegriran nazaj k toženi stranki. Prvo plačo je tožnik prejel 15. 10. 2015, zato je z razširitvijo tožbenega zahtevka dne 8. 3. 2018 pravočasno zahteval izplačilo razlik v plači za ves vtoževani čas. Triletni zastaralni rok pa je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 346. člena OZ upoštevalo za obresti od mesečnih zneskov prikrajšanja, ki so se natekle do vključno 7. 3. 2015, zato so tožnikove nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi pri izračunu prikrajšanja sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi dejstvo, da bi v nekaterih mesecih tožnik, če bi delal, prejel manjše izplačilo, kot ga je dobil po sodbi Pd 12/2013. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, je bilo z navedeno sodbo pravnomočno odločeno o mesečnem prikrajšanju pri plači za ves čas od 1. 2. 2013 do 31. 7. 2015 (tožniku je bilo prisojeno 2.514,02 EUR bruto), zato za posamezne mesece ni možno upoštevati nižjega zneska. Če je tožena stranka menila, da tožniku v posameznem mesecu ne pripada takšna bruto plača, bi to morala uveljavljati v delovnem sporu, opr. št. Pd 12/2013. 16. Na znesek prikrajšanja pri plači za posamezne mesece (ker je tožena stranka v vmesnem času od nezakonite odpovedi do reintegracije tožnika povišala plače) ne more vplivati niti dejstvo, da je tožena stranka tožniku zaradi te nezakonite odpovedi izplačala pogodbeno kazen. Slednjo, ki tožniku pripada poleg reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, je bila tožena stranka namreč dolžna plačati na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe, njen namen pa je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerjih.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

18. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).