Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je o neznatni škodi mogoče govoriti tudi v primeru, ko gre za začasno odredbo, s katero se prepoveduje odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, kadar je ta že obremenjena. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo, kot tudi ne upničine izrecne trditve o ne-nastanku kakršne koli škode za toženca. Poleg tega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je upnica za primer, da bi sodišče ocenilo, da vseh navedenih pogojev ni ustrezno izkazala, ponudila varščino. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.
I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo toženčevemu ugovoru, razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe z dne 30. 12. 2024 in zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da se zaradi zavarovanja njene denarne terjatve tožencu prepove razpolagati z nepremičnino, katere podatki so navedeni v sklepu.
2.Tožnica se zoper sklep pritožuje, nominalno iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov (1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Predlaga njegovo spremembo in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Graja presojo sodišča prve stopnje glede tega, da naj ne bi izkazala, da bo toženec pretrpel le neznatno škodo. Navaja, da je v tem smislu tudi po sodni praksi pomembno, da je predmetna nepremičnina že obremenjena s hipoteko. Dodatna prepoved odtujitve in obremenitve tako ne bi bistveno poslabšala toženčevega položaja kot lastnika. Opozarja, da toženec niti ni konkretno navedel, v čem bi bila zanj ta prepoved problematična. Nadalje opozarja, da se sodišče ni soočilo z njenim predlogom za položitev varščine za primer, če bi presodilo, da kakšen od pogojev ni izkazan. Pritožnica kritizira tudi oceno, da ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve, če sodišče ne bo sledilo njenemu predlogu, onemogočena ali precej otežena. Navaja, da se je toženec branil le z ugovarjanjem verjetnosti terjatve, ni pa sploh zanikal, da namerava nepremičnino prodati. Zanika, da bi bila nekonsistentna glede tega, od koga je izvedela za nameravano prodajo nepremičnine in da je pri tem nedopustno izkoristila pooblastilno razmerje med seboj in tožencem. Toženčeva žena je bila njegova pooblaščenka in ji je informacije o prodaji posredovala po njegovem pooblastilu, kot sopogodbenici, ne kot toženčevi pooblaščenki. V predlogu kot dokaz tudi ni predlagala le sms sporočil, pač pa tudi svoje zaslišanje. Meni, da je poseg v zasebnost v vsakem primeru minimalen in da je dokazovanje bolj nujno in mora imeti v tem primeru prednost.
3.Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.
4.Pritožba je utemeljena.
5.Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do pomembnih upničinih navedb.
6.Kot je to nesporno in korektno navaja sodišče prve stopnje, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe zahteva, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 270. čl. ZIZ). Poleg verjetnega obstoja terjatve pa je treba pri denarnih terjatvah izkazati še nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
7.Do (primarnega) pogoja verjetnega obstoja terjatve se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, ker je ocenilo, da tožnica drugega pogoja, ki mora biti hkrati izpolnjen, ni verjetno izkazala. Izhodišče prvostopenjskega sodišča je sicer lahko sprejemljivo. Za izdajo začasne odredbe se poleg verjetnosti denarne terjatve zahteva še aktivno ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja te terjatve.
8.Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene, da je tožnica zlorabila zaupno razmerje med seboj kot odvetnico in tožencem kot njenim klientom za pridobitev informacije, da želi toženec predmetno nepremičnino, na katero je predlagano zavarovanje, prodati, zaključilo, da te nevarnosti sicer, na drug, dovoljen, način, tožnica ni izkazala. Argumentacija sodišča prve stopnje v tem delu je skrbna in prepričljiva, vendar pa sama po sebi ni zadostna za zavrnitev predlagane začasne odredbe.
9.Pritožnica utemeljeno opozarja na alternativni pogoj: Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (2. in 3. odst. 270. čl. ZIZ). "Neznatna škoda" je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik. V izhodišču, načeloma, velja, da je vsak poseg v lastnino za lastnika škodljiv,1 ni pa to nujno. Odvisno je od okoliščin v vsakem konkretnem primeru. Upnik mora imeti možnost zatrjevati in dokazati nasprotno.2 V našem primeru je upnica navedla, da je nepremičnina že obremenjena s hipoteko (tč. 3 predloga), in da bi predlagana prepoved za toženca ne bila nikakršna škoda (tč. 4 predloga). Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je o neznatni škodi mogoče govoriti tudi v primeru, ko gre za začasno odredbo, s katero se prepoveduje odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, kadar je ta že obremenjena.3 Tega sodišče prve stopnje ni presojalo, kot tudi ne upničine izrecne trditve o ne-nastanku kakršne koli škode za toženca.
10.Poleg tega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je upnica za primer, da bi sodišče ocenilo, da vseh navedenih pogojev ni ustrezno izkazala, ponudila varščino. Po 1. odst. 275. čl. ZIZ sodišče izda na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe.
11.Res je sodna praksa do tega instituta relativno zadržana, restriktivna, kar je načeloma, ker gre za začasne odredbe, torej za provizorično odločanje brez polno izvedenega dokaznega postopka, pravilno, ustrezno. Tako je v zadevi VSL I Cpg 107/2017, ki je bila kasneje nekajkrat reproducirana, sodišče navedlo, da bi razlaga navedenega zakonskega določila (1. odst. 275. čl. ZIZ), pa kateri bi upnik imel pravico doseči izdajo začasne odredbe celo brez vsakršnih trditev, da dolžnik s svojim ravnanjem ogroža uveljavitev upnikove terjatve, pomenila, da upnik lahko doseže izdajo začasne odredbe zgolj ob verjetnem izkazu svoje terjatve, ob plačilu varščine in ne glede na ravnanje samega dolžnika; takšna razlaga naj bi premočno koristila upniku na račun dolžnika. Vendar v obravnavanem primeru očitno ne gre za tako situacijo, ko upnica sploh ne bi ničesar navedla. Gre za to, da je varščino ponudila za primer, če njenih navedb sodišče ne bi ocenilo za dovolj verjetne.
12.Varščino ZIZ predvideva izrecno kot možnost v primeru, če upnik ne izkaže (vseh) zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje se do tega sploh ni opredelilo.
13.Pritožbi je bilo zaradi navedenih pomanjkljivosti (8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) treba ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Tekom tega naj se prvostopenjsko sodišče opredeli do vseh relevantnih trditev obeh strank, pri čemer je smiselno, da se opredli tudi do verjetnosti terjatve.
14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 151. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ; stroški v zvezi z začasno odredbo so del pravdnih stroškov.
-------------------------------
1Prim. odločbi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1338/2016, I Cp 416/2017 in druge.
2Prim. Pogorelčnik, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 77.
3Tako to pritožbeno sodišče v zadevah I Cp 1945/2013 in I Cp 1187/2015.