Jedro

Tožena stranka je v obravnavani pravdi uveljavljala ugovor zaradi pobota, uveljavljala je pravdno oziroma procesno pobotanje, saj je trdila, da ima zoper tožečo stranko nasprotno terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot s terjatvijo tožeče stranke. Ker je svoj zahtevek uveljavljala šele v pravdi s pobotnim ugovorom, je tako njena terjatev v času odločanja še obstojala in je sodišče prve stopnje zaradi njenega pobotnega ugovora moralo ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke, kakor tudi obstoj terjatve tožene stranke in ju pobotati. Po stališču pravne doktrine pa nastopi pravdno pobotanje z učinkom ex nunc - torej terjatvi prenehata šele, ko ju sodišče pobota.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 12. 2011, opr. št. VL 196571/2011 se razveljavi v celoti v delu o zahtevku in stroških tožeče stranke za plačilo glavnice v znesku 25.928,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 2.914,14 EUR od dne 22. 5. 2009 dalje do plačila, od zneska 9.477,90 EUR od dne 10. 7. 2009 dalje do plačila, od zneska 2.319,46 EUR od dne 29. 7. 2009 dalje do plačila, od zneska 6.695,74 EUR od dne 28. 9. 2009 dalje do plačila, od zneska 2.237,80 EUR od dne 2. 1. 2011 dalje do plačila, od zneska 2.283,42 EUR od dne 2. 1. 2011 dalje do plačila, in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 213,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 12. 2011 dalje do plačila in se postopek nadaljuje kot s tožbenim zahtevkom; II. Ugotovi se terjatev tožeče stranke v višini 36.594,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2014 dalje do plačila, v presežku za zakonske zamudne obresti od zneska 2.319,46 EUR od dne 29. 7. 2009 do 26. 8. 2009 pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. III. Ugotovi se terjatev tožene stranke v višini 13.637,78 EUR, v presežku za 11.463,52 EUR pa v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke ne obstoji. IV. Izvede se pobotanje do višine 13.637,78 EUR. V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 22.956,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V presežku, za 13.637,78 EUR, pa se zahtevek tožeče stranke zavrne. VI. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 713,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2.Tožena stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje (točka II. - VI. izreka) s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ob upoštevanju celotnega pobotnega ugovora tožene stranke oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo tudi dodatne postopkovne stroške, ki so toženi stranki nastali v tem pritožbenem postopku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15-dnevnega izpolnitvega roka po izdaji sodbe pritožbenega sodišča dalje do plačila, pod izvršbo.

3.Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo sodišče nanje odgovarjalo.

4.Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki po pooblaščencu, ki se o pritožbi ni izjavila in na pritožbene navedbe ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala terjatev iz naslova toženi stranki izdobavljenega blaga zaračunanega z vtoževanimi računi. Tožena stranka je v pobot vtoževani terjatvi tožeče stranke uveljavljala svojo nasprotno terjatev iz naslova znižanja kupnine zaradi napak na izdobavljenem (že plačanem) blagu in iz naslova stroškov opravljenih prevozov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 36.594,01 EUR in obstoj v pobot uveljavljene terjatve v višini 13.637,78 EUR, ugotovljeni terjatvi je pobotalo do višine 13.637,78 EUR in v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek ter toženi stranki naložilo v plačilo še preostanek terjatve tožeče stranke v znesku 22.956,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2014 dalje do plačila.

7.Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

8.Po toženi stranki očitanih postopkovnih kršitev niti postopkovnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo.

9. Tožena stranka je v svojem ugovoru res navedla, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, vendar pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, vtoževane terjatve tožeče stranke ni prerekala niti po temelju niti po višini, saj je neutemeljenost tožbenega zahtevka utemeljevala z obstojem svojih nasprotnih terjatev uveljavljanih v pobot z vtoževano terjatvijo tožeče stranke. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka ugovarjala le, da ni dolžna ničesar plačati, ker ima nasprotne terjatve iz naslova znižanja kupnine zaradi dobav nekvalitetne folije in na podlagi dogovora o povrnitvi prevoznih stroškov, kar je uveljavljala s pobotnim ugovorom v tej pravdi po 319. členu ZPP. Tožena stranka je torej v svojo obrambo zahtevku tožeče stranke uveljavljala svojo nasprotno, še obstoječo terjatev. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka vtoževane terjatve ni prerekala niti po temelju niti po višini, tako ni v nasprotju s trditvami tožene stranke in je očitek sodišču prve stopnje, da so te ugotovitve v sodbi v nasprotju z vsebino ugovorov tožene stranke, neutemeljen in posledično je neutemeljen očitek o zagrešenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Tudi ne drži očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, ko je ta prerekala mnenje izvedenca v delu, ki se nanaša na del folije, ki naj bi bila neuporabna zaradi razlogov na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je za 727 kg folije izvedenec v izvedenskem mnenju ugotovil, da napake niso nastale pri tožeči stranki, temveč so nastale pri toženi stranki zaradi neustreznega skladiščenja in manipulacije. Navedlo je tudi, da izvedensko mnenje v celoti sprejema in mu sledi, s tem pa je odgovorilo tudi na vse pripombe tožene stranke v zvezi z izvedenskim mnenjem. Sicer pa je v zvezi s pripombami tožene stranke, da te napake niso nastale pri toženi stranki, sodišče prve stopnje izvedenca tudi zaslišalo na naroku, ob prisotnosti tožene stranke in njenega pooblaščenca, kjer je izvedenec pri svojem mnenju glede teh napak vztrajal, ter ga še dodatno pojasnil, tožena stranka pa po tem zaslišanju ni imela nobenih pripomb več. Očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se tako pokaže za neutemeljen.

11.Dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova znižanja kupnine v višini 5.341,52 EUR, ki temelji na zgoraj povzeti ugotovitvi izvedenca ne obstoji, je tako povsem pravilen. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja v spisu in iz dopolnitve tega z zaslišanjem izvedenca, si je izvedenec poškodovano folijo pri toženi stranki ogledal, podrobno proučil in opisal poškodbe in vzroke nastanka poškodb in tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega razloga, da sodišče njegovim ugotovitvam ne bi sledilo. Ob ugotovitvah izvedenca, da so nekatere od napak, npr. poškodba tulca na robu, poškodbe od padca, stiskanja in podobno, da gre za deformacije kartona, ne pa plastike, in da so te nastale pri odvijanju, tožena stranka s svojimi navedbami, da folije ni skladiščila ker je vso sproti porabila in da zato napake niso mogle nastati zaradi neustreznega skladiščenja, tega dejanskega zaključka sodišča tudi ne more izpodbiti.

12.Pritožba pa nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s pobotanjem. Zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri pobotanju terjatev obeh strank uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s pobotanjem. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala ugovora pobota po materialnem pravu, ni zatrjevala, da je vtoževana terjatev tožeče stranke ugasnila pred pravdo zaradi z njene strani podane pobotne izjave, ni uveljavljala takoimenovanega ugovora ugasle pravice, za katerega presojo bi bile upoštevne določbe OZ o pobotanju, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi.

13.Kot je razvidno iz njenih navedb v postopku na prvi stopnji in kot je te štelo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v obravnavani pravdi uveljavljala ugovor zaradi pobota, uveljavljala je pravdno oziroma procesno pobotanje, saj je trdila, da ima zoper tožečo stranko nasprotno terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot s terjatvijo tožeče stranke. Za terjatev iz naslova stroškov opravljenih prevozov je pobotni ugovor uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, za terjatev iz naslova znižanja kupnine zaradi napak na blagu pa je pobotni ugovor uveljavljala v vlogi z dne 27. 6. 2012. Pri tem je dodati, da je zatrjevala napake na blagu po že plačanih računih in ne po vtoževanih računih, s čemer je dejansko uveljavljala terjatev za vračilo že plačanega zneska oziroma kondikcijski zahtevek. Pri tem ni relevantno, da je tožena stranka pridobila jamčevalni zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine zaradi napak na blagu, relevantno je, na kakšen način je ta svoj zahtevek uveljavljala do tožeče stranke. Ker je svoj zahtevek uveljavljala šele v pravdi s pobotnim ugovorom je tako njena terjatev v času odločanja še obstojala in je sodišče prve stopnje zaradi njenega pobotnega ugovora moralo ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke, kakor tudi obstoj terjatve tožene stranke in ju pobotati. Po stališču pravne doktrine pa nastopi pravdno pobotanje z učinkom ex nunc - torej terjatvi prenehata šele, ko ju sodišče pobota (glej D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s Komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 160).

14.Stališče tožene stranke, podano v pritožbi, da pobot v obravnavani pravdi učinkuje retroaktivno in da je treba uporabiti pravila materialnega prava in sicer določbo člena 311 OZ v zvezi z 287. členom OZ, da pobotna izjava učinkuje od trenutka, ko sta se terjatvi srečali, je tako zmotno. Zmotno je šele v pritožbi zavzeto stališče tožene stranke, da bi sodišče moralo pobotanje izvršiti že 20. 3. 2009, ko so se stekli pogoji za pobotanje, torej ob izdaji prvega izmed vtoževanih računov (očitno računov tožeče stranke). V zvezi s tem podane trditve o učinkih pobota in ugovorih tožene stranke in dejanske navedbe tožene stranke, to je navedbe o zapadlosti terjatev tožene stranke, o zapiranju računov tožeče stranke, o obstoju pogojev za pobot, o pretrganju teka zastaranja, so neupoštevna pritožbena novota (člen 337/I ZPP), saj tožena stranka teh navedb v postopku na prvi stopnji ni podala in tovrstnih dejstev ni uveljavljala. Tožena stranka tudi nikoli ni trdila, da je o uveljavljanju terjatev v pobot tožečo stranko obvestila z elektronskim sporočilom 20. 3. 2009, kot to navaja v pritožbi, temveč je s tem sporočilom dokazovala zgolj pravočasno uveljavljanje napak in utemeljenost terjatve iz naslova prevoznih stroškov.

15.Sodišče prve stopnje je po zgoraj navedenem moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti obstoj obeh terjatev (vtoževane terjatve tožeče stranke in v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke), in višino teh v času odločanja, torej na dan zadnje glavne obravnave. Zato pa je moralo upoštevati ugovor tožeče stranke glede zastaranja terjatev tožene stranke, saj stranki v pravdi lahko uveljavita le nezastarane terjatve, kar velja tudi za v pobot uveljavljano terjatev (Tako D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Ljubljana 2009, stran 160).

Prav tako je do tega dne sodišče tudi utemeljeno obračunalo po tožeči stranki uveljavljane zakonske zamudne obresti. Pri tem pritožba spregleda, da tožena stranka od svojih v pobot uveljavljenih terjatev sploh ni zahtevala zamudnih obresti, zato jih sodišče tudi ni moglo obračunati in upoštevati pri pobotu. Tako je njena terjatev na dan pobota ostala enaka, medtem ko se je terjatev tožeče stranke povečala za nastale obresti za čas od datumov zapadlosti do pobota 7. 5. 2014 (glej 14. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

16. Po zgoraj navedenem je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo ugovoru zastaranja tožeče stranke z v pobot uveljavljano terjatvijo tožene stranke iz naslova stroškov prevoza. Upoštevaje triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (člen 349 OZ) je pravilno presodilo, da so zastarane tiste terjatve tožene stranke za opravljene prevoze, ki jih je tožena stranka izkazovala s predloženimi računi zapadlimi v plačilo do 14. 12. 2008 (priloge B 10 do B 18), torej tri leta pred vložitvijo tožbe oziroma v tem primeru predloga za izvršbo. Pri tem je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da gre za terjatev tožene stranke (in ne tožeče), ki jo je ta uveljavljala šele z ugovorom pobota. Ker pa je odločitev sodišča v korist tožene stranke in ker se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožila le ona, pritožbeno sodišče odločitve v škodo tožene stranke ne sme spremeniti (člen 359 ZPP).

17.Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znašajo zastarane terjatve tožene stranke 6.122,00 EUR, pobotnemu ugovoru v tem delu utemeljeno ni sledilo. Pritožbena navedba tožene stranke, da je s tem, ko je tožečo stranko v elektronskem sporočilu dne 20. 3. 2009 obvestila o višini odprtih terjatev iz naslova prevoznih stroškov in jo tudi večkrat klicala, pretrgala tek zastaranja računov za prevoze, je neupoštevna pritožbena novota (člen 337/I ZPP), saj tožena stranka teh navedb v postopku na prvi stopnji ni podala. Pa tudi sicer, če bi pritožbeno sodišče te navedbe upoštevalo, tožena stranka odločitve sodišča s temi navedbami ne bi mogla izpodbiti, ker se zastaranje s takšnim obvestilom upnika ne pretrga. Po določbah člena 364 in 365 OZ se zastaranje pretrga le s pripoznavo dolga in z vložitvijo tožbe.

18. Pritožbene navedbe se tako izkažejo za neutemeljene in je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

19.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).