Jedro

Ker ni bil sklenjen tripartitni sporazum za plačilo porabljene vode, je tožena stranka dolžna plačati ceno za porabljeno vodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 23/2016 z dne 20. 12. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 167104/2015 z dne 30. 12. 2015 v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da upniku v roku 8 dni poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in v delu, v katerem so bili odmerjeni izvršilni stroški v celoti vzdrži v veljavi. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka opravlja obvezno gospodarsko javno službo in da je do konca leta 2013 na podlagi dogovora iz leta 2003 račune za opravljene storitve izstavila najemnikom, od leta 2014 pa je račune za porabo pitne vode izstavila toženi stranki, kot solastnici nepremičnine, katera je uporabnik javnih storitev, ki pa izstavljenih računov ni plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama in najemniki ni bil dosežen tripartitni dogovor, na podlagi katerega bi se najemnik, najemodajalec in izvajalec dogovorili o načinu plačevanja stroškov javne storitve in poroštvih. Ker dogovor, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 40. člena Odloka ni bil sklenjen in bi na podlagi njega lahko tožeča stranka bremenila za plačilo najemnike, je sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 40. člena Odloka, po katerem mora toženka kot solastnica stavbe, priključene na javno vodovodno omrežje, plačati opravljeno storitev s strani tožeče stranke. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Mnenja je, da tožena stranka ni osebno legitimirana za plačilo storitev. Določba prvega odstavka 59. člena ZGJS izrecno določa, da je zavezanec za plačilo javnih dobrin njihov porabnik, kar v primeru dobave vode pomeni porabnika vode. V konkretnem primeru so to najemniki objekta, ki je v solasti toženke. To je jasno določeno tudi v zakonski ureditvi o najemnih razmerjih, tako splošnih, kot specialnih. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno in nezakonito, v nasprotju z zakonsko ureditvijo in brez podlage na kakršnem pravnem poslu, za zavezanca za plačilo dobave vode opredelilo lastnika objekta, ne pa najemnika kot uporabnika. S tem je kršilo določbe prvega odst. 59. člena ZGJS, 589. člena OZ in 19. člena ZPSPP. Tako ni jasno, v katerem zakonu sodišče prve stopnje najde podlago za presojo, da naj bi bila dolžnost toženke, da nekaj ukrene in ne zavrača računov. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe drugega odstavka 40. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec. Tam je določeno, da naj bi bil uporabnik (plačnik) vode lastnik objekta, kamor se dobavlja voda, da pa se lahko izvajalec storitve, lastnik in najemnik dogovorijo, da je uporabnik vode tudi najemnik. Določbo 40. člena Odloka je mogoče razumeti kot napotilo podzakonskega akta lastnikom in najemnikom, da se dogovorita, kdo od njiju bo plačnik dobave vode, nikakor pa ne kot podlago za obveznost lastnika, da plačuje dobavo vode najemniku, če takega dogovora ni. Zato lahko pridejo v poštev le prej citirana zakonska določila. Zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 40. člena Odloka po pravilu exceptio illegalis in bi moralo zato uporabo tega pravila odkloniti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, da dogovor med najemnikom in lastnikom zgradbe ni bil dosežen. Tožena stranka in najemniki so že sklenili dogovor o načinu plačevanja pitne vode. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tripartitni dogovor med izvajalcem storitev, lastniki in najemniki ni bil dosežen. Res je, da je obstajal dogovor med prejšnjo pooblaščenko tožene stranke v postopku denacionalizacije in tedanjimi najemniki glede plačevanja porabe vode, ki pa v smislu določbe drugega odstavka 40. člena Odloka nima pravne veljave, saj ni bil nikoli sklenjen v pisni obliki in zato tožeča stranka ni bila dolžna izstavljati račune na najemnike. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ni mogoče ugotoviti pravega kroga najemnikov in da tisti najemniki, kateri so sicer prej plačevali vodo, niso podpisali tripartitnega dogovora. Zato je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot pasivno legitimirano toženo stranko, torej kot solastnico nepremičnin za plačilo porabljene vode po vseh izdanih računih, katere je tožeča stranka izdala toženi in so vsebovani v izreku in v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da za sklenitev pogodbe ni potrebna nobena pisna oblika, saj pravno razmerje obstoji na podlagi zakona. Med pravdnima strankama je nesporno, da tožeča stranka izvaja službo, da opravlja gospodarsko javno službo in da ni pomembno kje se vodomer nahaja, temveč kdo ga uporablja. Uredba, ki je podzakonski akt in temelji na 149. členu ZVO-1, v 3. točki 2. člena kot zavezanca za plačilo storitev opravljanja javne službe določa fizično ali pravno osebo, ki je uporabnik storitev. Odlok pa nato natančneje opredeljuje, da je uporabnik javnega vodovoda vsaka fizična ali pravna oseba, ki uporablja vodo iz javnega vodovoda (3. točka 24. člena Odloka). V 40. členu Odloka pa je ta določba konkretizirana in kot uporabnika opredeljuje fizično ali pravno osebo, ki je lastnik ali solastnik stavbe oziroma inženirskega objekta ali dela stavbe ali inženirskega objekta na območju občine, priključenega na javno vodovodno omrežje oziroma koristnik storitve javne službe oskrbe s pitno vodo. Zato se pritožnica neutemeljeno v pritožbi sklicuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 59. člena ZGJS, kjer je določeno, da je zavezanec za plačilo javnih dobrin njihov porabnik, kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi tožeča stranka morala izstaviti račune na najemnike, ki so dejanski uporabniki vode. Ker se 59. člen ZGJS nanaša na določitev cene proizvoda in storitev, po zaključku sodišča druge stopnje občinski odlok ni v nasprotju s to določbo. V določbi prvega odstavka 59. člena ZGJS, na katerega se sklicuje pritožba je določeno, da se za uporabo javnih dobrin, ki so glede na posameznega uporabnika in glede na določljive skupine uporabnikov izmerljive, plačujejo uporabniki ceno proizvoda ali storitev, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila. Ta določba tako eksplicitno ne določa, kdo je uporabnik proizvodov ali storitve javne gospodarske službe. Zato je v podzakonskem predpisu lahko natančneje določeno kdo je tisti neposredni plačnik javnih storitev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je uporabilo kot materialno pravo tudi občinski odlok, ki v prvem odstavku 40. člena določa, da je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki je lastnik ali solastnik stavbe oziroma inženirskega objekta ali dela stavbe ali inženirskega objekta na območju občine, priključenega na javno vodovodno omrežje, oziroma koristnik storitve javne službe oskrbe s pitno vodo. Solastniki sporazumno določijo plačilo storitve. Toženko je zato sodišče prve stopnje štelo za uporabnika po tej določbi, saj je sama priznala, da je solastnica objekta, ki je priključen na javno vodovodno omrežje. Drugi odstavek 40. člena Odloka določa, da je lahko uporabnik tudi najemnik pod pogojem, da se najemodajalec, najemnik in izvajalec dogovorijo o načinu plačevanja stroškov javne storitve in poroštvih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni imela podlage za zaračunavanje vode najemnikom glede na določbo drugega odstavka 40. člena Odloka, ker tripartitni dogovor ni bil sklenjene, zato je od 1. 1. 2014 dalje na podlagi prvega odstavka tega člena Odloka tožeča stranka, vodo utemeljeno zaračunavala solastnicama.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso, v točki 10 obrazložitve navedeno materialno pravo in je pri tem pravilno ugotovilo, da določbe Občinskega Odloka niso v nasprotju z določili Zakona o gospodarskih javnih službah. Plačila porabljene vode, za v sodbi vsebovano obdobje, zato sodišče prve stopnje ni moglo prevaliti na najemnike, katerih tudi ni bilo mogoče ekzaktno ugotoviti in zato pritožba tožene stranke tudi v tej smeri ni utemeljena.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavke 350. člena ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.