Jedro

Za razliko od neto honorarja, ki predstavlja čisti dohodek avtorju brez odbitkov, terja tožnica v tej pravdi izplačilo bruto honorarja. To pomeni, da bo plačilo javnih dajatev bremenilo tožnico in ne naročnika kot toženo stranko, ki bo seveda temu ustrezno, prilagodil obračun avtorskega honorarja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 2.točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 340.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.8.1998 dalje do plačila v roku 15 dni." V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi. Pravdni stranki nosita sami pravdne stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki 282.353,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 70.588,24 SIT od 1.5.1998 do plačila; od zneska 70.588,24 SIT od 1.6.1998 do plačila; od zneska 70.588,24 SIT od 1.7.1998 do plačila; od zneska 70.588,24 SIT od 1.8.1998 do plačila (1.točka izreka). Sodišče je nadalje razsodilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 362.100,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 21.8.1998 do plačila (2.točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 77.121,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila (3.točka izreka). Zoper sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka dolguje tožeči stranki avtorske honorarje za april, maj, junij in julij 1998 po 60.000,00 SIT mesečno v skupnem neto znesku 240.000,00 SIT oziroma 282.353,00 SIT v bruto znesku. Po mnenju pritožnice pa tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega bruto zneska 282.353,00 SIT, saj je tožena stranka po 179.členu Zakona o davčnem postopku dolžna od avtorskega honorarja obračunati in plačati davek. Izvršitev take odločitve prvostopnega sodišča bi glede na citirano določilo pomenila neupravičeno prikrajšanje tožene stranke, saj bi morala poleg dosojenega zneska plačati še prisojeni davek. Med drugim meni, da ni pravne podlage, ki bi toženi stranki nalagala, da tožnici plača zakonite zamudne obresti od predpisanega davka na avtorski honorar v neto znesku 240.000,00 SIT, ki naj bi ga bila tožena stranka dolžna plačati ob izplačilu avtorskega honorarja na račun Republike Slovenije. Tožnica naj bi bila upravičena le do zakonitih zamudnih obresti od neto zneska avtorskega honorarja. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, ko zatrjuje, da tožnica ni upravičena do zakonitih zamudnih obresti od prvega dne v mesecu za pretekli mesec. Z avtorsko pogodbo med strankama ni bila dogovorjena višina honorarja ne rok izplačila, saj je bilo to ustno dogovorjeno med direktorjem tožene stranke in tožnico. Sodišče naj bi upoštevalo navedbo tožene stranke glede višine dogovorjenega honorarja, ne pa tudi o roku plačila. Sodišču prve stopnje očita, da bi zaradi vsebine ustnega dogovora moralo zaslišati direktorja tožene stranke, katerega je sicer vabilo na zaslišanje, vendar pa predlaganega dokaza ni izvedlo. Meni, da niso obstajale okoliščine iz 257. in 258.člena ZPP, ki bi sodišču dovoljevala, da lahko odloči le na podlagi zaslišanja ene stranke. Nadalje navaja, da je tožena stranka po vložitvi odgovora na tožbo plačala tožnici znesek 340.000,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo tožnici skupaj s 6,5 % prometnim davkom v znesku 362.100,00 SIT pod 2.točko izreka. Tožena stranka prilaga pritožbi potrdilo o plačilu (B 3), iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tožena stranka nakazala tožnici nato avtorski honorar v znesku 289.000,00 SIT in od tega zneska plačala davek v znesku 51.000,00 SIT, kar skupaj znaša 340.000,00 SIT. Tožena stranka je pričakovala, da bo tožnica seznanila sodišče o tem plačilu, česar pa tožnica ni storila. Tudi direktor tožene stranke bi lahko izpovedal, da je bil navedeni znesek poravnan tožnici, če bi sodišče izvedlo predlagani dokaz z njegovim zaslišanjem. Pritožnica opozarja, da iz pisnih dokazil, s katerimi utemeljuje sodišče svojo odločitev, naj ne bi izhajalo, da je bil dogovorjen avtorski honorar v bruto znesku 362.100,00 SIT, temveč v znesku 340.000,00 SIT. Sodišče je poleg zneska 340.000,00 SIT tožnici prisodilo še vtoževani 6,5% prometni davek od tega zneska, čeprav Zakon o prometnem davku ni določal take obdavčitve avtorskih honorarjev. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 5.6.1997 sklenili avtorsko pogodbo št. 97-034 (A 2), po kateri je tožnica izpolnila dogovorjene obveznosti (zlasti oblikovanje komunikacije z umetniki na Festivalu v Brežicah); da je tožeča stranka opravila za toženo stranko lekture in prevode; da tožena stranka dolguje po citirani pogodbi tožnici avtorski honorar za mesece od aprila do vključno julija 1998 mesečne honorarje v skupnem znesku 282.353,00 SIT; da tožena stranka dolguje tožnici avtorski honorar za opravljene prevode in lekture v znesku 340.000,00 SIT. Iz avtorske pogodbe je razvidno, da se je tožena stranka glede na obseg oblikovanja komunikacije zavezala izplačati tožnici avtorski honorar. Zmotno je pravno naziranje pritožnice, da tožnica ni upravičena do izplačila bruto avtorskega honorarja in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Pritožnica ponovno navaja, da med strankama ni sporno, da sta tožnica in direktor tožene stranke ustno dogovorili višino mesečnega avtorskega honorarja po citirani pogodbi od aprila do vključno julija 1998, ki ga vtožuje tožnica v skupnem bruto znesku 282.353,00 SIT. Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR določa v prvem odstavku 277. člena, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti po obrestni meri, določeni z zakonom. Glede na to, da sta stranki pogodbeno dogovorili vtoževani mesečni honorar v pavšalu za čas od aprila do vključno julija 1998, pritožbeno sodišče nima nobenega razloga za dvom, da je tožnica upravičena do vtoževanih zakonitih zamudnih obresti, določenih z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95), od mesečno zapadlih pavšalnih honorarjev, tj. vsaj od prvega dne v naslednjem mesecu za dolgovani honorar v prejšnjem mesecu. Za razliko od neto honorarja, ki predstavlja čisti dohodek avtorja brez odbitkov, terja tožnica v tej pravdi izplačilo bruto zneska, kar pomeni, da bo plačilo javnih dajatev (kot npr. davek od dohodkov iz avtorskih pravic - druga alineja prvega odstavka 77.člena Zakona o dohodnini) bremenilo tožnico in ne naročnika kot toženo stranko, ki bo seveda temu ustrezno prilagodil obračun izplačila avtorskega honorarja za javne dajatve, za katere je tožena stranka po davčnih predpisih davčni zavezanec. Po določbi prvega odstavka 99.člena ZOR se določila pogodbe uporabljalo tako, kot se glasijo. S civilnopravnega vidika razlage avtorske pogodbe se avtorski honorar načeloma obravnava kot bruto honorar, ko v pogodbi ali z ustnim dogovorom ni opredeljeno, ali velja bruto ali neto honorar. V obravnavanem primeru velja domneva o dogovorjenem plačilu bruto avtorskega honorarja, ker po izvedenih dokazih sodišča prve stopnje ob presoji pogodbe ni drugih okoliščin, ki bi kazale, da sta stranki izrecno dogovorili neto honorar in kar bi pomenilo, da plačilo dajatev bremeni toženo stranko kot naročnika (enako doc.dr. Miha Trampuž, Avtorsko pravo, 2000, str.141). Tožena stranka se v pritožbi torej neutemeljeno sklicuje na neupravičeno prikrajšanje na račun javnih dajatev. Poleg tega pa na civilnopravno obveznost tožene stranke, ki tožnici po pogodbi dolguje bruto avtorski honorar v znesku 282.353,00 SIT, ne more vplivati zatrjevana davčna obveznost tožene stranke po določbi 179.člena Zakona o davčnem postopku, ker pred izpolnitvijo plačila tožnici (262.člen ZOR) ne more za toženo stranko v skladu z veljavnimi davčnimi predpisi davčna obveznost sploh nastati. Glede same izvršitve sodne odločbe, ki ima pod določenimi pogoji Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ značaj izvršilnega naslova, pa sodišče druge stopnje opozarja, da pritožnica nima na razpolago ugovornih razlogov (55.člen ZIZ), ki so dovoljeni v izvršilnem postopku v okviru dolžnikovega ugovora (53.člen ZIZ), zlasti če jih uveljavlja prvič v pritožbenem postopku kot pritožbene novote. Po določbi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286.člena ZPP. To se nanaša zlasti na zatrjevano plačilo zneska 340.000,00 SIT, ki naj bi ga po pritožbenih navedbah in priloženem dokazilu o plačilu (B3) tožena stranka plačala tožnici po vložitvi odgovora na pritožbo. Spričo citirane določbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala upravičenega razloga za navajanje pritožbenih novot, zaradi česar so le-te v pritožbenem postopku pravnoneupoštevne. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da glede vsebine ustnega dogovora o višini in načinu plačila avtorskega honorarja ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Ob upoštevanju med strankama nesporno ugotovljenih dejstev glede pogodbene obveznosti tožene stranke plačila avtorskega honorarja tožnici (prvi odstavek 214.člena ZPP), je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča v predloženih dokazih tožene stranke (odgovor na tožbo, dopisi v prilogi A3 - A 5) imelo zadostno oporo za odločitev, da zaključi dokazni postopek na podlagi tožničine izpovedbe, iz katere izhaja zlasti, da iz naslova vtoževanih zneskov ni prejela nobenega plačila. Res je sicer, da lahko sodišče po določbi 257.člena ZPP sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem (ene ali) obeh pravdnih strank, kar narekuje kontradiktorna narava pravdnega postopka (5.člen ZPP). Vendar je stvar presoje sodišča (drugi odstavek 213.člena ZPP v zvezi z 8.členom ZPP), da v okviru uspeha dokaznega postopka oceni ravnanje tožene stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika, ki se pravilno vabljen na zaslišanje (povratnica, pripeta k list. št. 19 spisa), naroka z dne 9.11.1999 ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. Toženi stranki je bila torej dana možnost, da se med postopkom izjavi o navedbah in dokazih tožnice in se zato v pritožbi ne more sklicevati na kršitev procesnih pravil o zaslišanju stranke (258.člen ZPP), saj je sodišče procesnopravno postopalo pravilno in glede dokazanosti vsebine ustnega dogovora pravdnih strank odločilo na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP). Pač pa je treba pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi tožnice v delu, v katerem tožnica vtožuje poleg nesporno priznanega zneska 340.000,00 SIT za opravljene prevode in lekturo še 6,5% prometni davek. Sodišče je tožnici zmotno prisodilo terjani davek, ko je sicer glede na predložene listine tožeče stranke (A 3 - A 5) pravilno ugotovilo, da predstavlja dogovorjeno plačilo 340.000,00 SIT bruto honorar. To pa ob že povedanem pomeni, da gre za znesek honorarja, od katerega se odbijejo stroški in javne dajatve v breme tožnice, zaradi česar je bil tožnici poleg zneska 340.000 SIT neutemeljeno prisojen 6,5% prometni davek oziroma znesek 22.100,00 SIT. Ker niso podane po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350.člena ZPP)je pravilna uporaba materialnega prava na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP terjala ustrezno spremembo izpodbijane sodbe pod 2. točko prvostopnega izreka, v ostalem pa je bilo treba pritožbo tožene stranke po določbi 353.člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o pravdnih stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165.člena ZPP. Glede na procentualno majhen uspeh tožene stranke v zvezi z višino tožbenega zahtevka, ki se kaže v delni spremembi prvostopne odločitve (2.točka prvostopnega izreka), sodišče druge stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 154.člena ZPP ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje glede bremena tožene stranke o povrnitvi pravdnih stroškov tožnici (3.točka prvostopnega izreka). Priglašenih stroškov tožničinega odgovora na pritožbo po določbi prvega odstavka 155.člena ZPP ni bilo moč šteti kot potrebne pravdne stroške. Presoja uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku pa je narekovala uporabo kriterija drugega odstavka 154.člena ZPP, po katerem lahko odloči sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi; glede na doseženi uspeh v pritožbenem postopku krije vsaka stranka svoje stroške v zvezi s pravnim sredstvom in odgovorom na to pravno sredstvo.