Jedro

Iz besedila ZDavP je mogoče sklepati, da ZDavP denarnih kazni ne umešča v okvir pojma „davek“, temveč jih obravnava posebej, saj denarne kazni niso obvezne dajatve, zato revidentki zamudne obresti od preveč plačane denarne kazni ne pripadajo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 7. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 15. 7. 2002, s katero je bilo odločeno, da se revidentki z računa denarnih kazni pri MNZ vrne znesek 6.000,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločbi in razlogom tožene stranke in navaja, da glede na določbo četrtega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP revidentka ni upravičena do zamudnih obresti od plačane denarne kazni, saj jih zakonska določba izrecno predvideva le za davke in ne tudi za denarne kazni.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih spornih vprašanj, da denarna obveznost, ki ji je bila izterjana, ni denarna kazen.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožeča stranka je vložila pritožbo, ki se sedaj obravnava kot revizija, pravočasno, ni pa pravočasno vložila dopolnitve pritožbe (ki se sedaj obravnava kot dopolnitev revizije). Zakonsko sicer ni izrecno določeno, kako ravnati z dopolnitvami, ki so vložene po izteku roka za vložitev vloge. Glede na 89. člen ZUS-1 se prepozna revizija zavrže. Do enake pravne posledice je pripeljala tudi prepozna vložitev pritožbe po ZUS (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS). Iz 89. člena ZUS-1 izhaja, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev revizije kot pravnega sredstva. Ker to velja za pravno sredstvo kot takšno, veljajo enake posledice tudi za dopolnitev, če je vložena po preteku roka. Vrhovno sodišče RS dopolnitve vloge ni zavrglo, saj ne gre za samostojno novo vlogo, ker pa je po preteku roka pravica do vložitve revizije ugasnila, je Vrhovno sodišče ni upoštevalo in njenih razlogov ni presojalo.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali revidentki od preveč izterjanega zneska 6.000,00 SIT, o katerega vračilu je bilo odločeno s prvostopno odločbo, pripadajo tudi zamudne obresti za čas od plačila (odtegnitve od osebnega dohodka) dalje do vračila.

10. Kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu, je bil sporni znesek revidentki izterjan na podlagi sklepa z dne 11. 10. 1999, o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov iz naslova neplačane denarne kazni in stroškov postopka, iz katerega izhaja, da se iz naslova neplačane denarne kazni opravi prisilna izterjava dolžnega zneska po plačilnem nalogu PPP Novo mesto v znesku 5.000,00 SIT iz naslova denarne kazni in v znesku 1.000,00 SIT iz naslova stroškov postopka. Po presoji Vrhovnega sodišča so tako sodišče prve stopnje in upravni organi izterjani znesek pravilno obravnavali kot denarno kazen. Za revidentkino zatrjevanje, da ne gre za izterjavo denarne kazni, temveč druge denarne obveznosti, glede na dokumentacijo v spisu tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni podlage.

11. V prvem odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka.

12. V prvem odstavku 1. člena ZDavP je določeno, da po tem zakonu postopa davčni organ, kadar v davčnih stvareh in drugih stvareh odloča o obveznih dajatvah (v nadaljnjem besedilu: davkih) in o pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank, ter državni in drugi organi, kadar so po drugih predpisih dolžni uporabljati ta zakon. Nadalje je v 86. členu ZDavP določeno, da se od skupno prisilno izterjanih obveznosti najprej poravnajo stroški prisilne izterjave, potem obresti in nazadnje dolžni davek in denarne kazni.

13. Iz besedila navedenih določb ZDavP je mogoče sklepati, da ZDavP denarnih kazni ne umešča v okvir pojma "davek", temveč jih obravnava posebej, saj denarne kazni niso obvezne dajatve. Glede na navedeno je odločitev sodišča in davčnih organov, da tožnici zamudne obresti od izterjane in vrnjene denarne kazni ne pripadajo, pravilna in zakonita.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do tožbenih navedb, ki so bistvene za odločitev, to je glede navedb o kršitvah določb upravnega postopka ter pravici do plačila zamudnih obresti od izterjane denarne kazni. Do nebistvenih navedb oziroma do navedb, ki so v nasprotju s pravnimi stališči prvostopnega in Vrhovnega sodišča, in zato za odločitev niso pomembne, se sodišču ni treba opredeljevati (360. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 oziroma prej prvi odstavek 16. člena ZUS). Glede na navedeno revizijska navedba, da se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in da zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ni utemeljena.

15. Ker niso podani razlogi, na katere se sklicuje revidentka, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.