Jedro

Ni mogoče slediti tožnikovemu zavzemanju, da ni podan razlog za premestitev iz izpodbijanega sklepa, ker je delovno mesto po vsebini in kraju opravljanja ostalo enako. Za obstoj delovnih potreb, zaradi katerih je lahko javni uslužbenec premeščen na podlagi 147. člena ZJU, šteje tudi sprememba organizacijske strukture in umeščenosti delovnih mest. Za obstoj poslovnega razloga za premestitev zaradi delovnih potreb iz 149. člena ZJU ni nujno, da se delo na delovnem mestu vsebinsko spremeni, tak razlog je lahko tudi sprememba organizacijske enote, v katero je delovno mesto umeščeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je v roku 15 dni dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 175,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke z dne 23. 12. 2016 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 1. 3. 2017 in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 560,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje in meni, da je zmotno razumelo pomen tožbenih trditev in namen sodnega varstva glede presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke kot delodajalca. Pove, da ni podpisal predhodno ponujene pogodbe o zaposlitvi, razlog za odklonitev pa je bil, da ponujena pogodba o zaposlitvi ne ustreza njegovim omejitvam, zdravstvenemu stanju, vzrokom za invalidnost in varnemu delovnemu okolju. Sklicuje se na ugotovitev pooblaščene zdravnice z dne 17. 10. 2018 kot podlago za postopek invalidske ocene, da tožnik za predlagano delovno mesto analitika V ni zmožen zaradi prevelike oddaljenosti delovnega mesta od kraja bivanja in pretežno sedečega dela. Sklicuje se na predlog pooblaščene zdravnice, za kakšno delo bi bil tožnik zmožen, ter na stališče iz napotnice za usmerjeni preventivni zdravstveni pregled z dne 11. 7. 2008. Dalje se sklicuje na odločbo ZPIZ z dne 16. 5. 1990, iz katere izhaja, da je bil tožnik predhodno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in zmožen opravljati drugo ustrezno delo z navedenimi omejitvami. Navaja, da je odklonitev podpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi utemeljeval z dokaznimi rezultati takrat trajajočega socialnega spora VI Ps 1283/2014, ki se je nanašal na preostalo tožnikovo delovno zmožnost. V zvezi s tem se sklicuje na izvedenska mnenja v tem postopku, jih povzema ter povzema sodbo z dne 1. 3. 2017 in omejitve, ki so navedene v njej. Meni, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom kršila njegovo pravico do varnega dela in delovnega mesta, ki ne bi ogrožalo njegovega zdravstvenega stanja. Sodišču prve stopnje očita, da je zapostavilo vsebinsko bistvo zadeve, tj. da je delovno mesto, na katerega je bil premeščen, glede na zdravniško oceno neustrezno. S premestitvijo bi se morala delavčeva preostala delovna zmožnost ohranjati oziroma celo izboljšati. Sodišču prve stopnje očita, da je razrešilo zadevo s formalnim sklicevanjem na časovne meje pravnomočnosti odločitve o tožnikovi preostali delovni zmožnosti, sprejeti v socialnem sporu. Vztraja, da je njegov delovnopravni položaj še nadalje neustrezen. Nasprotuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebinsko presojo premestitve v luči izvedene reorganizacije pri toženi stranki. Vztraja, da takšna reorganizacija ne predstavlja podlage za utemeljeno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in nato izdajo sklepa o premestitvi, saj poslovni razlog v resnici ni obstajal, ampak je šlo le za navidezno reorganizacijo. Trdi, da tožena stranka ni podala nobenih dokazov o manjših spremembah, prav tako ni dokazala, da ni šlo za spremembe po obsegu in na način, ki bi imela za posledico povečane obremenitve za tožnika. Meni, da je ostalo nepojasnjeno, za kakšne spremembe sploh gre, zaradi česar ni mogoče preizkusiti trditev o neobstoju okoliščin, ki bi narekovale začetek postopka presoje ustreznosti delovnega mesta o premestitvi. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje z navajanjem o neprerekanju trditev trditveno in dokazno breme neutemeljeno prevalilo nanj. Trdi, da je tožena stranka podala le pavšalne in gole navedbe o spremembah reorganizacije, pri čemer ni bila izdelana ne analiza oziroma primerjava prejšnjega in sedanjega delovnega mesta, niti niso pojasnjene razlike med prejšnjim in novim delovnim mestom. Navaja, da če je to enako, potem je reorganizacija v resnici navidezna, če pa gre za drugo delovno mesto, kar bi edino predstavljalo utemeljen poslovni razlog, pa tožena stranka ni izkazala, da je ob reorganizaciji sledila zahtevam predpisov (npr. izdelava nove Izjave o varnosti z oceno tveganja, izpolnjevanje ostalih pogojev iz 17. člena ZVZD-1, sodelovalna dolžnost, itd.). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba z očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo svoje odločitve, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva ter zavzelo pravilna materialnopravna stališča: - da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki in je bil na podlagi sklepa z dne 11. 6. 2009 in 28. 1. 2010 razporejen na delo na delovnem mestu analitik V v Upravo RS A., Urad B., Izpostava URSA. C., - da je bil tožnik s sklepom z dne 23. 12. 2016 zaradi delovnih potreb premeščen na delovno mesto analitik V v organizacijsko enoto Urad D., Sektor E., premestitev pa naj bi pričela učinkovati 1. 1. 2017, - da je bila tožniku v podpis ponujena pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je bil premeščen na delovno mesto analitik V v organizacijsko enoto Urad D., Sektor E., vendar je podpis pogodbe odklonil, zato mu je bil izdan izpodbijani sklep z enako vsebino, - da je tožnik zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki je bila s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 1. 3. 2017 zavrnjena, - da je do tožnikove premestitve s sklepom z dne 23. 12. 2016 prišlo zaradi izvedene reorganizacije celotne Uprave RS A. (URSA.). Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 3. 11. 2016 je namreč nadomestil predhodno veljavni Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji, novost pa je bila predvsem vzpostavitev tristebrne strukture, s čimer se je združilo do tedaj razpršena delovna področja v tri vsebinsko zaokrožene celote in vzpostavilo lažje vodenje, reorganizacija pa je zajela celotno URSA., - da je za tožnikovo premestitev obstajal utemeljen poslovni razlog, - da se za tožnika z umestitvijo njegovega delovnega mesta analitik V iz Izpostave URSA. C. v Sektor E., dejansko ni nič spremenilo, saj so tako delovno področje, kot tudi narava dela in zahtevnost nalog ostali isti, enako velja tudi za kraj opravljanja dela, saj je tudi po premestitvi opravljal delo v isti pisarni in s tem na isti lokaciji, - da je invalidska komisija ZPIZ 11. 12. 2008 podala dopolnilno mnenje o tem, da je tožnik zmožen za predlagano delo na delovnem mestu analitik V v C., s polnim delovnim časom, tj. delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal pred izpodbijano premestitvijo in po njej, - da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. VI Ps 1283/2014 pravnomočno razsodilo, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, da se mu zaradi posledic bolezni prizna pravica do dela na drugem delu z dodatnimi omejitvami, krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delnega nadomestila od 1. 12. 2013, ki toženo stranko zavezuje in terja od nje realizacijo njene vsebine, vendar pa je ni zavezovala 23. 12. 2016, tj. v času tožnikove premestitve, saj tedaj še ni bila sprejeta.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik s sklepom z dne 23. 12. 2016 zaradi delovnih potreb ob izkazanih poslovnih razlogih na podlagi prvega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZJU) premeščen na ustrezno delovno mesto, za katerega je ob premestitvi izpolnjeval predpisane pogoje in ga je bil sposoben opravljati, zaradi česar je izpodbijana premestitev zakonita.

8. Tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trditve, da za njegovo preostalo delovno zmožnost ni ustrezno delovno mesto analitik V v organizacijski enoti Urad D., Sektor E., so neutemeljene. Tožnik je bil pred izpodbijano premestitvijo razporejen na vsebinsko identično delovno mesto na isti lokaciji, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ob premestitvi ni upoštevala tožnikovega zdravstvenega stanja oziroma da bi morala sprejeti novo izjavo o varnosti z oceno tveganja ipd. Pravilno je odločilo, da v času premestitve tožena stranka ni bila dolžna niti ni mogla upoštevati sodbe Delovnega in socialnega sodišča opr. št. VI Ps 1283/2014 z dne 1. 3. 2017 in dodatnih omejitev glede dela tožnika, ki izhajajo iz nje, saj je bil izpodbijani sklep tožene stranke o premestitvi izdan že 23. 12. 2016, sklep Komisije za pritožbe pa 1. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sodišče presoja okoliščine v zvezi s premestitvijo v času izdaje sklepa o premestitvi, drugačne pritožbene trditve pa niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz izpodbijane sodbe.

9. Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo zatrjevanje, da je šlo za navidezno reorganizacijo pri toženi stranki. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila reorganizirana celotna Uprava RS A. (URSA.), saj je Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest URSA. z dne 3. 11. 2016 (B 5) nadomestil predhodno veljavni akt o notranji organizaciji in sistemizaciji, posledično pa je bila uveljavljena nova organizacijska struktura URSA., ki se v povezavi s tožnikovim delovnim mestom kaže v tem, da je bilo njegovo delovno mesto analitik V premeščeno iz izpostave URSA. C. v Urad D., Sektor E.. Ni mogoče slediti tožnikovemu zavzemanju, da ni podan razlog za premestitev iz izpodbijanega sklepa, ker je delovno mesto po vsebini in kraju opravljanja ostalo enako. Za obstoj delovnih potreb, zaradi katerih je lahko javni uslužbenec premeščen na podlagi 147. člena ZJU, šteje tudi sprememba organizacijske strukture in umeščenosti delovnih mest. Za obstoj poslovnega razloga za premestitev zaradi delovnih potreb iz 149. člena ZJU ni nujno, da se delo na delovnem mestu vsebinsko spremeni, tak razlog je lahko tudi sprememba organizacijske enote, v katero je delovno mesto umeščeno. Glede na to, da tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ni želel podpisati, tožena stranka ob spremenjeni sistemizaciji ni imela druge možnosti, kot da tožnika premesti, saj po spremembi njegovo delovno mesto v prejšnji organizacijski enoti (URSA., Urad B., Izpostava C.) ni več obstajalo. Pritožbeno sodišče po vpogledu v akt o sistemizaciji (B 5) ugotavlja, da so se pri toženi stranki organizacijske enote spremenile, Urada B. od 1. 1. 2017 ni več, temveč poleg drugih notranjih organizacijskih enot obstajata Urad F. ter Urad D., ki je poleg Centra G. sestavljen še iz krajevnih izpostav, med njimi Izpostave C.. Tožena stranka je dokazala, da je dejansko spremenila svojo organizacijsko strukturo, zaradi katere je tožnikovo delovno mesto prešlo iz ene organizacijske enote v drugo (tej ugotovitvi tožnik niti ne nasprotuje), zato tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bila reorganizacija navidezna.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13. Ker s pritožbo ni uspel, je tožnik toženi stranki v roku 15 dni dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP). Kot potrebne stroške odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk oziroma glede na vrednost točke v času odločanja 0,459 EUR v znesku 172,12 EUR, administrativne stroške v višini 2 % oziroma 3,44 EUR, skupaj 175,56 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožnik je dolžan v primeru zamude toženi stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti od priznanega zneska stroškov, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.