Jedro

Utemeljenost tožnikovega zahtevka je odvisna od ugotovitve, ali bi zdravstveno osebje ob premestitvi tožnika iz bolnišnice v G. in tekom nadaljnjega zdravljenja moralo posumiti na dodatne poškodbe in opraviti dodatne preiskave, da bi se zlom prvega ledvenega vretenca pravočasno odkril in zdravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank zahtevala, da sta ji nerazdelno dolžni plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2007 do plačila, v petnajstih dneh in povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik. Sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni upoštevalo osnovnih navedb in pričevanj, da je šlo za takšno poškodbo hrbtenice, ki jo je bilo možno sanirati le, če bi bila sanirana takoj po nesreči. Sodišče je podvomilo v obstoj te poškodbe, taka ugotovitev pa je protispisna in v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca. Sodišče samo je izpostavilo dva pogoja za ugotavljanje skrbnosti drugo tožene stranke in sicer profesionalni standard in profesionalno skrbnost. Izvedenec je sicer omenjal, da stroka ne predpisuje rentgena hrbtenice v konkretnem primeru, ni pa pojasnil kriterijev, na kakšni osnovi stroka presoja, kdaj je le ta potreben. Pojasnil je, da ga ne izvajajo pri orientirani osebi, ampak le pri nezavestnih bolnikih. Na zaslišanju pa je izvedenec izjavil, da bi on ob sprejemu pregled opravil. Izvedenca so k takšnemu skrbnemu ravnanju po mnenju tožnika vodile okoliščine kot je bil prehiter odpust tožeče stranke iz bolnišnice v G. zaradi nezmožnosti izvedbe operacije (verjetno zaradi problemov opreme in vojnega časa), visoko kompresijski udarec, ki izvira iz prometne nesreče z motorjem ter toženje na bolečine v predelu medenice, kar pacient tudi če je orientiran, ne more nikakor locirati. Tudi če izvedencu profesionalni standardi na splošno ne predpisujejo rentgenskega slikanja, bi glede na okoliščine primera in ko bi ravnal s profesionalno skrbnostjo, opravil pregled, s tem pa ugotovil vse poškodbe. Treba je upoštevati, da je bolečina v hrbtenici lokacijsko sovpadala in bila na istem mestu kot poškodba medenice. Res je izvedenec omenil, da posebni standardi takega postopka ne opredeljujejo, rekel pa je, da bi on reagiral drugače kot osebje UKC. Izvedenec ni natančno opisal, kakšen bi bil ta pregled, po mnenju tožeče stranke pa bi vseboval najmanj tiste elemente, ki jih je tožnik že omenjal, to je vsaj potrkavanje po hrbtenici, preko tako zaznane bolečine in lociranja le-te, pa bi strokovnjak zaznal lokacijo preostalih poškodb. Rentgen pa bi to še toliko bolj in nedvoumno pokazal. Zgolj pregled listinske dokumentacije, odpustnega pisma iz G., nobenega strokovnjaka ne bi smelo prepričati, da je opravljena temeljita diagnostika. Tožnik meni, da je že najmanjši sum dovolj, da se mora izvesti tudi pregled oziroma rentgen tega dela hrbtenice. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo vloge tožnika z dne 22. 6. 2012 in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj v tej vlogi tožnik ne navaja prepoznih dejstev ali kakšnih novih dejstev, temveč odgovarja na dopolnitev izvedenskega mnenja ter v tej vlogi strokovno polemizira in daje pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja. Glede na vse okoliščine je dovolj, če je tožnik tožil za bolečinami v predelu medenice, poleg tega pa je še priča A. K. povedala, da je tožnik ves čas omenjal bolečine po celem telesu, kar implicira tudi bolečino v hrbtenici. Poleg tega tožnik meni, da tudi orientirana oseba v konkretni situaciji ni mogla določno locirati vseh bolečin, ker je bil pod vplivom analgetikov. Tožnik se tudi ne strinja z dokazno oceno zaslišanih prič, saj je popolnoma jasno, da se pri veliki količini pacientov zaslišano osebje ne more spomniti ničesar drugega, kot izhaja iz dokumentacije. Prav tako je jasno, da osebje v dokumentacijo nikoli ne bo vpisovalo, da nekdo toži o bolečinah, saj v UKC vsi vedno tožijo o bolečinah, saj ni nobenega kirurškega posega brez bolečin. Zato je absurdno zaključevati, da morajo biti bolečine vpisane.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca, v tej zadevi zdravstvene ustanove, za delo zdravstvenih delavcev v času sprejema tožnika na urgentni kirurški blok dne 11. 8. 2003 in med nadaljnjim zdravljenjem, je v določbi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 131. členom OZ. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja druge toženke, kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, s tem pa je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi glede prve toženke, zavarovalnice, pri kateri ima druga toženka zavarovano svojo odgovornost. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je utemeljenost tožnikovega zahtevka odvisna od ugotovitve, ali bi zdravstveno osebje ob premestitvi tožnika iz bolnišnice v G. in tekom nadaljnjega zdravljenja moralo posumiti na dodatne poškodbe in opraviti dodatne preiskave, da bi se zlom prvega ledvenega vretenca pravočasno odkril in zdravil. Tožnik je bil kot motorist dne 11. 8. 2003 telesno poškodovan v prometni nesreči na Hrvaškem in sprejet v bolnišnico v G., od tam pa ponoči (12. 8. 2003) prepeljan v UKC, kjer je bil še isti dan operiran in nato do 1. 9. 2003 hospitaliziran zaradi zloma desne stegnenice v višini kolka. Dne 29. 9. 2003 je bilo ugotovljeno, da ima zlomljeno tudi prvo ledveno vretence. Tožnik trdi, da delavci druge toženke zaradi opustitve dolžne skrbnosti, neupoštevanja pravil medicinske stroke, doktrine kirurško travmatološke stroke in medicinske etike v prometni nesreči z dne 11. 8. 2003 nastale poškodbe zloma prvega ledvenega vretenca, niso ugotovili pravočasno. Zaradi časovne odmaknjenosti operativno zdravljenje ni bilo več mogoče, prepozno ugotovljeni zlom je zato pustil pri tožniku bistveno hujše posledice, kot če bi bil pravočasno odkrit. Pritožnik najprej očita sodišču prve stopnje, da je „protispisno“ podvomilo, da je tudi do zloma prvega ledvenega vretenca prišlo ob prometni nesreči dne 11. 8. 2003, čeprav je v izvidu z dne 7. 11. 2003 zapisano, da je bil tega dne zlom potrjen in da „ustreza datumu poškodbe“. Neutemeljen je očitek protispisnosti, saj je sodišče prve stopnje ta izvid ocenilo v kontekstu drugih izvedenih dokazov in po celoviti dokazni oceni zaključilo, da (kljub izvidu) obstaja premočan dvom, da bi tožniku verjelo, da je do zloma 1. ledvenega vretenca prišlo prav v prometni nesreči dne 11. 8. 2003. Pritožnik torej izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in ne gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopku ugotovilo, da so zdravstveni delavci druge toženke ob sprejemu tožnika v UKC in med nadaljnjim zdravljenjem ravnali tako kot je treba, tudi če zlom 1. ledvenega vretenca izhaja iz prometne nesreče z dne 11. 8. 2003, zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti časa nastanka te poškodbe niti ni pravno odločilen.

Izvedenec dr. A. je v izvedenskem mnenju, njegovi dopolnitvi ter ob neposrednem zaslišanju pojasnil, da bi zdravstveno osebje UKC moralo opraviti rentgensko slikanje v predelu ledvenega vretenca, če bi tožnik ob prihodu v bolnišnico tožil za bolečinami v tem predelu in bi bila klinično ugotovljena bolečnost. Pri bolnikih, kot je bil tožnik, rutinsko slikanje hrbtenice ni predpisano, tudi poškodovancem motoristom se ne slika skelet v celoti apriori, spiralni CT ali klasično slikanje, ki obvezno zajema slikanje hrbtenice, je potrebno pri bolnikih brez zavesti, z moteno zavestjo in pri politravmatiziranih. Ker je bil tožnik na lastno željo premeščen iz druge bolnišnice, tudi ni šlo za prvi urgentni pregled(1), s seboj je prinesel zdravstveno dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da je ob pregledu v bolnišnici v G. navajal bolečnost (le) v predelu desnega kolka in medenice. Izvedenec je še ugotovil, da v medicinski dokumentaciji ni zabeleženo, da bi tožnik ob sprejemu v UKC tožil za bolečinami, razen v področju desnega kolka. Pred operacijo je tožnik prejel spinalno anestezijo v sedečem položaju, ki zahteva močen upogib naprej v ledvenem delu, iz česar je izvedenec sklepal, da tožnik bodisi o bolečinah ni tožil (možno da zaradi zvišanja bolečinskega praga zaradi premedikacije pred operacijo), bodisi težav s prvim ledvenim vretencem ob aplikaciji anestezije ni bilo.

Pritožnik trdi, da bi ga moralo osebje UKC glede na okoliščine primera tudi pregledati in ne le prebrati odpustne dokumentacije iz G.. Ves čas naj bi bil podan dvom v popolnost diagnostike v G., ker je tam zdravstveni zavod takrat še vzpostavljal vse funkcije zaradi vojnih razmer in je bil v Ljubljano premeščen ravno zato, ker v G. ni bilo toliko možnosti za pregled in diagnostiko kot v UKC. Dokazni postopek tega ni potrdil. Dr. S. M. (ki je tožnika operiral) je povedal, da ga je klicala znanka (upokojena administratorka) in prosila, če bi operiral njenega znanca, na izrecno vprašanje, ali so mu znane takratne razmere v G., pa je odgovoril, da je že pred obravnavanim škodnim dogodkom na UKC delal kolega, ki je kasneje delal v bolnici v G. in je sam omenil, da imajo tam dobre pogoje.

Neutemeljena in predvsem netočna je tudi pritožbena navedba, da je izvedenec potrdil, da bi pri ustrezni profesionalni skrbnosti on kot strokovnjak opravil klinični pregled tožnika oziroma da bi ravnal popolnoma drugače kot osebje UKC. Izvedenec se je večkrat v tem postopku izrekel, da je osebje druge toženke (upoštevaje razpoložljive podatke) ob sprejemu tožnika ravnalo strokovno pravilno (list. 104, list. št. 186), da so bili upoštevani mednarodno uveljavljeni protokoli za oskrbo urgentnih pacientov (ATLS(2)) in da bi bila storjena strokovna napaka, če bi tožnik tožil za bolečinami v hrbtenici ali če bi bili klinični znaki za poškodbo hrbtenice. Res je na naroku dne 25. 9. 2012 med drugim izjavil, da bi on tožnika pregledal, vendar je brez podlage v podatkih spisa pritožnikovo mnenje, da bi izvedenca k takemu ravnanju vodile konkretne okoliščine primera (prehiter odpust iz G. zaradi nezmožnosti izvedbe operacije kot posledice vojnih razmer in visokompresijski udarec, ki izvira iz prometne nesreče z motorjem). Izjava izvedenca (da bi tožnika klinično pregledal in po potrebi slikal hrbtenico) je iztrgana iz konteksta, saj iz zapisnika o njegovem zaslišanju izhaja, da temelji na predpostavki, da bi imel vse podatke o mehanizmu poškodbe, med drugim tudi, da je tožnik padel z viška na zadnjico, česar pa tožnik ni pravočasno zatrjeval. Ta trditev je bila v postopek uvedena šele po dopolnitvi izvedenskega mnenja z vlogo tožnika z dne 22. 6. 2012 in je sodišče prve stopnje ni upoštevalo v skladu z določbo 286. člena ZPP. Pritožnik meni, da je vloga pravočasna, ker v njej ni navajal novih dejstev, ki bi jih lahko navajal že prej, ampak je odgovarjal na dopolnitev izvedenskega mnenja in v vlogi le strokovno polemiziral. Višje sodišče ugotavlja, da v tej vlogi tožnik ni le komentiral izvedenskega mnenja, ampak je navedel tudi več novih dejstev in sicer: da je imel podplutbo glave; razbito čelado; podplutbo na prsnem košu; da v G. niso imeli pogojev za diagnostiko; da ni bil dovolj orientiran, da bi lahko sam navajal o bolečinah; da je tožnik po padcu pristal na zadnjici. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so te trditve podane prepozno glede na določbo 286. člena ZPP, opredelilo pa se je do trditve, da tožnik zaradi analgetikov ni bil dovolj orientiran, da bi lahko sam razložil, kje ga boli. Na to trditev je namreč sam odgovoril izvedenec in prepričljivo zaključil, da pri tožniku zaradi analgetikov ni moglo priti do manjše orientiranosti. Pritožnik torej ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da zaradi analgetikov ni mogel konkretno locirati vseh bolečin.

Nazadnje je neutemeljena pritožba v delu, kjer se ne strinja z dokazno oceno izpovedb prič (medicinskega osebja UKC, ki je skrbelo za tožnika med zdravljenjem po operaciji), ki so brez izjeme jasno, skladno in prepričljivo izpovedale, da bi se v sestrski list vpisalo, če bi tožnik kot pacient tožil o bolečinah in se o tem obvestilo zdravnika ali dežurno sestro. Pritožbena trditev, „da je jasno, da osebje v dokumentacijo nikoli ne bo vpisalo, da nekdo toži o bolečinah, ker v KC vsi tožijo o bolečinah in to vedno, saj ni nobenega kirurškega posega brez bolečin“, argumentirane in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati.

Ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede na vrsto poškodbe bi moral zdravnik ob prvem pregledu neposredno po nesreči klinično pregledati pacienta (opazovati bolečnost na pritisk vzdolž hrbtenice, bolečnost na trkanje po hrbtenici, morebitne otekline v predelu hrbtenice, bolečnost ob premikanju spodnjih okončin …).

Advanced trauma life support.