Jedro

Pojem "nevarna stvar", ki ga sicer določbe ZOR ne pojasnjujejo, je po svoji vsebini pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej pojasniti. V tem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožniku v rokah razneslo aktivirano eksplozivno telo. Pravno je utemeljen sklep, da predstavlja eksplozivno telo nevarno stvar.

Tožnik je moral imeti v rokah eksplozivno telo, moral ga je aktivirati in zatem še določen čas zadrževati, preden ga je smel odvreči. Toženka bi bila prosta odgovornosti za škodo v takih okoliščinah le, če bi uspela dokazati oprostitvene razloge, kot to določa 177. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi eksplozije eksplozivnega sredstva dne 6.4.1995. Ocenilo je, da toženka odgovarja za škodo kot imetnica nevarne stvari. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa sodba razveljavi. Revidentka očita sodiščema nižjih stopenj, da nista ugotovili, s kakšno skrbnostjo je tožnik opravil prevzeto nalogo. V tej smeri bi sodišči morali na podlagi določb 7. člena ZPP opraviti po uradni dolžnosti ustrezne dokaze. Zaradi omenjene opustitve je težko preizkusiti izpodbijano sodbo, saj nima odločilnih razlogov oziroma so ti razlogi nejasni. Sicer pa je sama storila vse, da do škode ne bi prišlo.

Skladno z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je podana odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri izvajanju vaje napada na sovražnikov zaklon dne 6.4.1995, pri kateri mu je v roki eksplodiralo eksplozivno sredstvo. Po stališču sodišč nižjih stopenj je za dogodek podana toženkina objektivna odgovornost po določbah 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval v času služenja vojaškega roka pri izvajanju vaje, ki je bila zanj obvezna in pri kateri dana navodila o ravnanju z eksplozivom v konkretnem primeru niso bila zadostna in do katere je prišlo tako, da mu je v roki eksplodirala eksplozivna masa, ki je nevarna stvar, še preden jo je mogel odvreči in da toženki ni uspelo dokazati, da bi bil tožnik sokriv za nezgodo. Ugotovili sta še, da je tožnik zaradi eksplozije utrpel telesne poškodbe.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o odškodninski podlagi spora, ko sta z vmesno sodbo ugotovili, da je podana toženkina odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi eksplozije eksplozivnega telesa v njegovi roki. Odgovornost države za škodo, ki nastane vojakom v času služenja rednega vojaškega roka, ureja Zakon o obrambi (Ur. list RS, št. 82/94). Ta zakon določa v 19. členu, da ima državljan, ki je pri opravljanju obrambnih dolžnosti utrpel škodo, pravico do njenega povračila po splošnih predpisih. Splošne predpise pa predstavljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določa v 173. členu, da se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po prvem odstavku 174. člena ZOR pa odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik.

Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje odločitev nižjih sodišč, da je na podlagi zgoraj navedenih določil podana odškodninska odgovornost toženke za obravnavani škodni dogodek. Pojem "nevarna stvar", ki ga sicer določbe ZOR ne pojasnjujejo, je po svoji vsebini pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej pojasniti. V tem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožniku v rokah razneslo aktivirano eksplozivno telo. Pravno je utemeljen sklep, da predstavlja eksplozivno telo nevarno stvar. Tožnik je moral imeti v rokah eksplozivno telo, ga je moral aktivirati in zatem še določen čas zadrževati, preden ga je smel odvreči. Toženka bi bila prosta odgovornosti za škodo v takih okoliščinah le, če bi uspela dokazati oprostitvene razloge, kot to določa 177. člen ZOR. Revizijsko sodišče pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejema sklep nižjih sodišč kot pravilen, da toženka ni uspela dokazati uveljavljanih ekskulpacijskih razlogov. Namreč toženki, kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje, res ni uspelo dokazati, da je škoda nastala zaradi tožnikovega ravnanja in da je zato vsaj deloma tudi sam odgovoren za nastalo škodo. Pri svojih sklepanjih toženka prezre, da je prišlo do nesreče v času urjenja vojakov in tožnika, ko torej ti še niso bili vešči ravnanja z eksplozivnimi to je nevarnimi sredstvi, da terja ravnanje s takimi sredstvi hitro in prisebno ukrepanje, da lahko vojak ob ravnanju z eksplozivom zaradi nevarnosti tudi odpove in da mora imetnik nevarne stvari z vsem tem računati pri vajah oziroma urjenju.

Sodišči nižjih stopenj sta vse okolnosti konkretnega primera raziskali oziroma ugotovili v skladu s trditvami in predlogi pravdnih strank, pri čemer je v zvezi z drugačnimi revizijskimi izvajanji opozoriti, da je trditveno in dokazno gradivo breme pravdnih strank, kot to uzakonja razpravno načelo iz tretjega odstavka 7. člena ZPP. Napačno razumevanje navedenega načela revidenta pa jemlje tudi podlago revizijski trditvi o domnevnih procesnih opustitvah sodišč nižjih stopenj. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih okoliščinah oziroma da so ti nejasni in da se zato sodbe ne da preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v tem primeru sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje, da je to v razlogih svoje sodbe povedalo in da je zadosti izčrpno in jasno odgovorilo na vsa toženkina pritožbena izvajanja. Zato po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, medtem ko uradoma upoštevne bistvene kršitve določb iz 10. točke istega člena ZPP ni ugotovilo. V skladu z navedenimi ugotovitvami je moralo v celoti neutemeljeno revizijo toženke zavrniti (393. člen ZPP).